Človk, čist vse pa ni dobro

Človk, čist vse pa ni dobro

Recenzija izdelka
6. 5. 2020 - 13.30

Današnji Serijski motrilci bodo najbrž najserijskejše motrilski do zdaj. Kar v malo manj zlogih pomeni, da bodo namreč prvi resnično serijski. Če pojasnimo s praktičnimi primeri: do zdaj smo imeli največ po dve recenziji ene serije, Stranger Things, Game of Thrones in Better Call Saul. Dvojnost seveda ima določeno šarmantnost, ni pa serijska per se, saj nas prav serije med drugim učijo, kako ne moriš serijsko, če ne ubiješ najmanj treh ljudi. Za tango sta potrebna dva, pravijo, za serijskost pa najmanj trije, recimo. In takšno je naše današnje motrenje pete sezone Better Call Saul.

Hkrati z recenzentsko serialnostjo pa bo razmislek tudi izvenserijski, kolikor se ne bomo fokusirali na konkretno materijo serije, temveč iz slednje probali izkoščičit določene manke medija, ki malone rakavo razžirajo in režirajo to poleg muzike dandanes najbrž najbolj razširjeno umetnostno formo popularne kulture. A lepo po vrsti. Najprej ne more škoditi krajši povzetek serijine vsebine, specifičnosti obrti in ostalih posebnih načinov. 

Better Call Saul
 / 8. 4. 2016

Spomnimo. O Better Call Saul smo že zapisali: »Kar jo dviguje nad povprečje, v nekaterih momentih menda proti samemu vrhu, je vrhunsko poigravanje s čistim filmskim izrazom. Tako je, filmskim, ali morda rečeno precizneje: naracija in uprizarjanje Better Call Saul skoz medij gibljive slike z v eno združenimi partikularnimi atributi fotografijo, zvokom in glasbo vsaj v serijah doseže enega svojih vrhuncev. Radost je videti ustvarjalsko obvladovanje filma, kot in premikanje kamere, razporeditev ljudi, predmetov v prostoru, njihovo mimetično koreografijo, fokusiranje na detajle, bogato in precizno zvočno sliko ter posrečen izbor glasbe.«

recenzija serije Better Call Saul
 / 12. 9. 2017

Tovariš Svit Komel pa: »Različni normativni redi se še množijo, smiselnost aplikacije posamičnega izmed njih pa variira glede na situacijo, ki jo serija ponuja gledalcu oziroma gledalki. V kombinaciji s postopnim razkrivanjem vseh podrobnosti in ozadij posameznih dogodkov so gledalčeve ali gledalkine sodbe skoraj povsem onemogočene, hkrati pa je prisiljen oziroma prisiljena k neprestanemu revidiranju svojih stališč. Tako tudi sama serija zahteva spremembo pogleda nanjo; ne pusti se gledati kot zgolj spin-off Breaking Bad in postane samostoječa stvaritev, saj v marsičem presega to, kar naj bi zgolj dopolnjevala.«

Na tem mestu nadaljnje predstavljanje ni potrebno. Očitno gre za še en prvorazredni proizvod, ki mu hočemo z našo dobro staro erešovsko potrebo po kurcanju fetišističnih proizvodov kapitalizma butalsko pihniti 'Hop, Cefizelj, pa te imam!'. No, gotovo. Je pa treba dodati, da ne gre toliko za očitek konkretni seriji kot slab okus, ki ga puščajo serije nasploh, in to tako v produkcijskih razmerah kot konzumpcijskih razmerjih. Kdor se spomni neke škatle po imenu televizija, mu ne bo tuj spomin na večurno šaltanje po kanalih, ne da bi se na katerem ustavil. Nič ni na televiziji, smo paradoksalno rekli tekom brodenja po stotinah programov. Edina hujša stvar od teh brezkončnih preklapljanj je brezkončno skrolanje po vedno enih in istih pravokotničkih na Netflixu.

Malo nas je zaneslo, pa nič hudega. Očrtajmo pričujočo peto sezono in še bolj ponazorimo, kar mislimo. Spet začnemo z nekajminutnim dogajanjem v tako imenovanem realnem času, torej po dogodkih, s katerimi se konča Breaking Bad. Potlej nadaljujemo z Jimmyjevo potjo do Saula. Uradno se preimenuje. Po zapletu z njegovim bratom sledijo novi zapleti. Vzporedna zgodba z produkcijo metamfetamina. Novi obrazi. Novi stari obrazi. Stari obrazi, cukrčki za oboževalce. Vrhunska kinematografija. Najbrž najboljše serijsko pisanje ta hip. Celoten paket, da mu skoraj ni enakega. Kot vsako leto pred tem zdaj že petič zapored.

In iz tega seva problematika, ki sega onstran Saula, na celoten spekter serijske industrije. Ne v površinskem protikapitalističnem smislu, češ itak molzejo, kar se molsti da, cuzanje izžetih limon je vendarle modus operandi biznisa. El Camino je izraz, kako gre lahko kvalitativno vse v kurac, pa bo nemoteno funkcioniralo, kar poznamo iz Star Warsov, Star Trekov in podobnih franšiznih fenomenov. Stvar je globinskejša oziroma, natančneje rečeno, na primeru našega cefizljastega pravnika lahko jasno prepoznamo krizo serijskega ustvarjanja.

Če je na mikro ravni še zmerom neoporečna in nas ne motijo mestoma prav smešna virtuozna preseravanja z visokotehnološkimi visokoločljivostnimi kamerami, je Better Call Saul na makro nivoju spodletel. Na strukturni ravni, tj. v fabulativnih zapletih, razvoju likov, narativnem loku, vsebinski smotrnosti, kamor naj bi nas razjebavala vsa paleta produkcijskih trikov, itn., je tako rekoč obstal. Kolikor to v četrti sezoni še ni bilo jasno, zdaj ni nobenega dvoma. Romaneskno razkošje serialne evolucije, ki so ga v polnosti izkoristile serijske avantgarde, Sopranovi, The Wire, Mad Men, Breaking Bad, spočetka tudi naš Saul, s čimer je medij serije osvojil načine produkcije, je tako prešlo v slepoulično reproduciranje. Površinsko se to pozna, ko znaš skorajda točno napovedati, kdaj se bo zadeva začela vleči, ponavljajoč predobro poznane označevalske mreže. Ali ob zagotovi predstavi, da bi zadeva neskončno bolje funkcionirala kot miniserija ali, kaj takega, - film. Kot obstaja slaba neskončnost, nemara obstaja tudi slabo večno vračanje enakega. In ko v slednjega zapade ena najboljših serij zadnjih petih let, to najbrž drži za vse nepregledne slabše.

To pa ne pomeni kakšne prekinitve ali prenehanja, bodisi gledanja ali bohnedaj kakšne nove razglasitve konca nečesa, temveč ravno nasprotno. Kot rečeno, šesta sezona je potrjena. Breaking Bad je imela samo pet sezon, čeravno je trenutno še zmerom obsežnejša. Ne trdimo, da smo v zatonu serije kot najmnožičnejše oblike dandanašnje zabave, lahko smo zgolj nakazali njen prehod čez zenit najboljših manifestacij. Zato našega Saula, ki bi sodeč po peti sezoni že moral preiti na kriva pota, spremljamo s toliko melanholičnejšim zrenjem. Ker ga imamo radi. Tako likovno kot serijsko. A potem se ob gledanju še ostalih pojav na zaslonu spomnimo, kakšna usoda jih prav vse čaka po srečanju z Walterjem Whitom, in naenkrat smo hvaležni za stranpota serijske produkcije. Da vztraja pri ponavljanju. Da cuza izžeto limono. Da se ne more končati. In odpustimo vse. In hočemo še. Jezus, usmili se nas. Jimmy, na še mnoge sezone! 'S all good, man!

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.