Londonska antopologija

Oddaja
17. 9. 2021 - 13.30

Kljub temu da jih gledamo praktično vsi, je le malo nadaljevank res gledljivih. A tik pred tem, ko bi bili pripravljeni priznati, da je imel Zorec že od vsega začetka prav, ko je zapisal, da sama forma serije sili k brezkončnemu nategovanju, se zopet najde kakšna, za katero smo pripravljeni vsem dopovedovati, da je drugačna. Danes bomo to počeli za Top Boya, britansko nanizanko, ki je po šestletnem premoru predlani doživela tretjo sezono.

nekaj misli o serijah
 / 8. 10. 2015

Top Boya bi lahko najhitreje opisali kot mešanico dveh starejših serij: The Wire oziroma Skrivne naveze in Gomore. Z Gomoro jima je skupno predvsem dogajanje. Obe nadaljevanki se odpreta s prevratom, ki ustvari praznino na čelu kriminalne organizacije, kar med rivalskimi skupinami sproži boj za obvladovanje ozemlja in trgovine z drogami. Sam izraz top boy, podobno kot ameriški kingpin, označuje figuro, ki načeluje poslom. A za razliko od svoje neapeljske ustreznice Top Boya prvenstveno ne zanimajo napetosti mafijskega sveta. Preprodajo drog izkoristi predvsem za uvid v antropologijo blokovske soseske, podobno kot Skrivna naveza oziroma njena predhodnica, Vogal ali The Corner. Zahodni Baltimore zamenja kompleks stolpnic v Hackneyju, četrti v vzhodnem Londonu, ki že leta slovi po visokih odstotkih oboroženega kriminala in celo ulici z vzdevkom Morilska milja. Serija se v slogu francoskih etnologov z začetka 20. stoletja spusti v podrobnosti lokalnih ritualov menjave in kodov obnašanja, obenem pa zvesto reproducira najsočnejše izrazje londonskega slenga. Skupaj s sveže nanovačenimi in zelenimi desetletniki – ali »ignorant youth« oziroma »tinies«, kot jim rečejo starejši dilerji – se tudi gledalec nauči, v kateri del ustne votline je treba zatlačiti tabletke, da jih ne zaseže policija, ter kdo, komu in kako mora predajati robo. Prisluhnimo pedagoškemu izseku, ki poda osnovni uvod v tiho znanje vzhodnotemških staroselcev:

Recenzija serije Gomora
 / 7. 2. 2017

»Come and get this crack here, man. Fuck all this game shit, man.«

- But I just don't get it.

»Look, all you have to do, yeah, is practise with your tongue, innit? Get it all agile. Look, see? Drops to the back like this. OK? Under your tongue like this. Can you see? Does it look like I'm holding anything? See, because I've got, what, five on this side, got seven on this side here. If the feds try to stop me, they ain't gonna clock shit in my mouth, 'cause it's all the way back there. See that? Go on, try it. At the back, under your tongue. Way back. That's it, yeah. Go on. Way down in the back. *Zvoki bruhanja* Shit, what the f... Bruv, don't swallow it, bro!«

Kot ponavadi ima tudi v Londonu menjava dva klasična spremljevalna momenta: fizične obračune in čakanje. Med visenjem na tržnicah in med bloki imajo preprodajalci priložnost, da premlevajo modrosti ulične metafizike, glasbo, obleke, češplje in kurce - ženska kvota med zaposlenimi v Londonu je namreč višja, kot smo bili vajeni v Baltimoru ali Neaplju. Dialogi, ki na ulicah pospešujejo čas, porajajo posrečene pripombe. Med čakanjem na vlak se recimo dva lika odpravita do obale. Eden od njiju začne loviti rakovice. Drugi, skeptičen do njegovega početja, ga vpraša: »Pa kaj boš naredu iz teh rakovic?« »Jastoga,« mu navdušeno odgovori prvi.

Glavna odlika Top Boya je bržkone prav njegova sposobnost, da s tovrstnimi prizori pristno zajame argo in estetiko nastopajočih. Proizvod s tega vidika odraža proces pisanja. Ustvarjalec serije Ronan Bennett, dolgoletni prebivalec Hackneyja, je prvič navezal stik s preprodajalci prek svojega prijatelja Gerryja Jacksona, ki je v četrti vodil telovadnico, v kateri je ponujal neke vrste zatočišče za mlade z ulice. Podobno kot Cutty v Skrivni navezi. Bennett je s temi otroki in najstniki posnel kopico intervjujev, v katerih so mu postopoma razložili pravila preprodajanja, razloge za izbiro svojega poklica in anekdote iz vsakdanjega življenja, ki so večkrat neposredno uprizorjene v nadaljevanki. Pri zbiranju gradiva je bil Bennett še posebej pozoren na sleng, ki ga je kar se da zvesto ohranil pri izdelavi scenarija. Spisane dialoge so nato še enkrat pregledali Jackson in pa sami igralci, ki so povečini naturščiki iz istega ali sosednjega kvarta. Eno izmed glavnih vlog na primer igra Kano, znan predvsem kot pionir grima. V tretji sezoni svoje prispevata še dva londonska reperja, Little Simz in Dave, s čimer se serija pokloni lokalni kulturno-glasbeni proizvodnji, ki je po Londonu razširila slengovsko blagoglasje, iz katerega se napaja tudi nadaljevanka.

Obenem se Top Boy ne omeji le na popis krajevnih izrazov in navad, ampak z zgodbami, ki jih plete okoli likov, poskuša naslavljati širši družbeni položaj revne blokovske četrti. K temu pripomore dejstvo, da Bennett ni politični analfabet. Poleg tega, da je bil nekaj časa zaprt zaradi sodelovanja z irsko republikansko armado, je aktiven podpornik Jeremyja Corbyna in je bil celo njegov svetovalec. Serija v socialrealistični maniri prikazuje zamotane postopke britanske migrantske politike in deportacije, ki stalno grozijo priseljencem v soseski. Glede na to, da so bili ustvarjalčev glavni vir informacij otroci, nadaljevanka pričakovano namenja pozornost šolanju in njegovi nezdružljivosti s celodnevnimi urniki mladih delavcev na dnu dilerske hierarhije. V ozadju in na obzorju dogajanja je kajpak tudi gentrifikacija, ki redči socialno naselje in podrtije prenavlja v hipsterske lokale in luksuzna stanovanja.

Pri vsem tem bode v oči skoraj popolna odsotnost policije, zlasti v zadnji sezoni. Bennett se je po lastnih besedah želel oddaljiti od Skrivne naveze in namenoma poudariti perspektivo roadmenov, ne pa organov pregona. Stava na pristen pogled od spodaj navzgor je največja pomanjkljivost serije. Ker sta tako ustvarjalec kot gledalec prišleka, lahko to pristnost zagrabita le prek antropološkega popisa, pri katerem se opirata na staroselske vodiče, ki ju popeljejo skozi amazonsko oziroma, v tem primeru, temško džunglo. Top Boy svojo metodološko nereflektiranost deloma prizna v prizoru, v katerem desetletni bratec poveljnika tolpe razglasi, da bo študiral antropologijo. Ko ga starejši brat vpraša, a sploh ve, kaj je to, mu odvrne: »Ma to je globoko, brt, to je vse, kar rabš vedt.«

Skrivni navezi je ravno podajanje zgodbe prek policijske preiskave omogočilo odmik od antropološkega vojerstva, na katerem je temeljil njen predhodnik, Vogal. A sile reda prav tako ne morejo igrati vloge nevtralnega opazovalca, že zato, ker je njihov namen stalno intervenirati v kriminalni ekosistem. Da bi omilili pristranskost pogleda, se morajo baltimorski policaji ukvarjati tudi s problematičnimi razmerami lastnega preiskovanja – nesmiselnimi ukazi nadrejenih, korupcijo, pomanjkljivim financiranjem in političnimi boji za funkcije. Na ta način se pred gledalcem Skrivne naveze postopoma razčlenijo strukturne razsežnosti trgovine z drogo, ki denar poganja od najrevnejših četrti do donacij za volilne kampanje. Od antropologije tako preskočimo k neke vrste socialni topologiji - predmet analize niso več le rituali menjave, ampak totaliteta odnosov, ki določajo mesto Baltimore kot prizorišče vojne z drogami. Top Boy takšnega inovativnega zasuka v metodi zaenkrat še ne uspe ponuditi. Vseeno pa v poplavi serijskih nategov predstavlja redko osvežitev, ki gledalca ne pusti z grenkim priokusom zapravljenega kratkočasenja.

Aktualno-politične oznake: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.