Majhna, večja, Katarina

Naj vam predstavimo še eno zgodovinsko serijo. Vanjo so vključeni plemiči, razkošne obleke, gradovi, konji, spletke, bogastvo, revščina, vojskovanje, kri in seks. Torej, cel paket. Pa vendar ne gre za serijo, ki bi jo lahko enačili s Tudorji, Borgio, Vikingi, Medici, Poslednjim kraljestvom ali Krono. Serija res govori o življenju na kraljevem dvoru, res je posneta v anglosaksonskih deželah in z britanskim naglasom, res dopolnjuje val zgodovinskih serij, vendar to počne malo drugače. Usklajeno celo z novimi smernicami, ki bodo veljale za oskarjevske filme od leta 2024.

Hulujeva maja lansirana The Great ali Velika ni običajna resna zgodovinska drama v več delih, ampak pleše nekje na robu med sitcomom in zgodovinsko dramo. Še najlažje bi jo primerjali z Versaillesom, ki ga je francoski Canal+  izdal leta 2015, vendar je tudi Versailles proti The Great še vedno zgodovinsko točnejši in prekleto manj smešen.

Serija The Great se s svojo zgodovinsko netočnostjo ponaša že kar v začetni špici, kjer se vsakič pod naslovom serije pojavi zvezdica, ki označuje opombo, ki pravi: “Občasno resnična zgodba.” Prav s takšno resnostjo, kot je zapisana opomba, je v serijo vpleten vseprisotni sprenevedavi sarkazem. Morda je zato Hulu serijo raje reklamiral kot protizgodovinsko.

The Great je namreč serija, ki govori o življenju Katarine Velike, ki jo mojstrsko upodablja Elle Fanning. Čeprav je serija na voljo komaj nekaj mesecev, je Fanning za »individualne dosežke v komediji« že nominirana za nagrado ameriških televizijskih kritikov. Katarino spoznamo med guganjem na gugalnici, pripeti na drevo, locirano na idiličnem »poljskem« posestvu, ko svoji prijateljici razlaga o novem zaročencu - ruskem kralju Petru. Kot se za komedijo spodobi, se dogodki hitro odvijejo in bodočo cesarico takoj spravijo v nepredvidljive situacije, povsem drugačne od sveta, ki si ga je naslikala v mladostniških sanjarijah.

Komičnost serije The Great pride najbolj do izraza v posameznih trenutkih ‒ zaostrenih odgovorih, potenciranju situacij, tipskih stranskih likih ali še najraje v poudarjanju naivnosti preteklega časa, ko znanost še ni znala razložiti toliko pojavov kot danes. V epizodah je jasno nakazano, da gre za fiktivno zgodbo, ki vključuje resnične osebe in približno sledi resnični zgodovinski časovnici, vendar so dialogi povsem izmišljeni.

Serija svoj humor v veliki meri gradi tudi na referencah na sodobni znanstveni ali miselni napredek, ki postavljen v čas razsvetljenstva deluje komično. Na primer, ko mlada Katarina s kraljevo teto stoji pred sliko, ob kateri nora teta ugotavlja, »da bi se zagotovo dalo kaj zaslužiti, če bi se kdo resno lotil analize odnosa med sinom in njegovo materjo. V tem bi res bilo veliko denarja.« Ali ko si kraljičin ljubimec Voronski v sobi posadi manjše drevo, »ker z okna ne vidi do parka« in ga vsi zasmehujejo zaradi nore domislice o sajenju gozda v lastnem stanovanju. Ali ko kraljica predlaga, da bi se lahko balinčke medsebojno izbijalo, namesto da se jih celo popoldne brezciljno meče v prazno in prinaša nazaj do dvornih dam.

Kot rečeno na začetku, pa The Great ni le komična serija. Prefinjena izbira humornih situacij in besed je le ena od njenih odlik. Njena glavna tema je vseeno prikazana z vso resnostjo. Po tem, ko Katarina ugotovi, da je na dvoru le zato, da se bo smejala, nič mislila ali govorila in rojevala otroke, se v njej prebudi razsvetljena feministka. Odloči se ubiti svojega neumnega in žaljivega moža Petra, saj v takšnem okolju noče živeti do konca svojega življenja. Razlog, da ne vidi drugega izhoda kot umor, tiči tudi v tem, da Peter ne sprejema njenih razsvetljenih idej.

Zgodovinska Katarina je leta 1762 na položaj prišla po državnem udaru na dvoru, vendar njena vloga v njem ni potrjena. Serija pa jo prikazuje kot glavno akterko, zarotnico in vodjo upora. Temu seveda sledi še nekaj neuspelih poskusov umora, ki jih lahko vidimo že v prvi sezoni. Scenarist Tony McNamara, ki je predhodno spisal že gledališko igro z enakim konceptom, načrtuje za The Great še vsaj pet sezon, ni pa še jasno, ali to pomeni, da bomo vseh šest sezon gledali ponavljajoče se poskuse Katarine Velike, da pride na oblast, ali bomo v tem času prišli do njene smrti, kot se to ponavadi zgodi ob zaključkih serij.

Poleg glavnega motiva - uboja kralja Petra - se serija dotakne še mnoštva drugih tem tega časa. Uvajanje razsvetljenstva v rusko družbo je gotovo ena pomembnejših. Načini prikazovanja inovacij se razlikujejo od primera do primera. Začetke cepljenja zato lahko spremljamo skozi simbolno zgodbo, v kateri želi pravičniška Katarina pred smrtjo rešiti svojo spletično. Dvorjanom se zdi najlažja rešitev zažig vseh obolelih služabnikov. Potrošna roba, pač. Njena ideja o jemanju majhnih količin krvi in vbrizganju te v lastno telo oziroma o »variolizaciji«, kot v seriji poimenujejo primitivno cepljenje, se zdi pripadnikom dvora enostavno nora. Katarina zato vzame stvar v svoje roke in variolizacijo pred slavnostno večerjo izvede kar na sebi. Kaj takega se v resnici skoraj gotovo ni zgodilo, vendar simbolno prikaže vpeljevanje inovacij, ki jih je predlagala Katarina.

Parodična biografija Katarine Velike - The Great - torej izpade nekako tako, kot bi jo skozi avdiovizualni medij pripovedoval žongler. Ne tisti, ki v zrak hkrati meče različne predmete, ampak tisti, ki so ga tako imenovali v srednjem veku. Tisti, ki je hodil od vasi do vasi, od dvora do dvora in na pamet ponavljal dolge pripovedi o legendah, ki jih je slišal po poti. Ob vsaki pripovedi je nekaj dodal ali odvzel, zato da je lahko bolje zabaval vedno spreminjajoče se občinstvo. Pa naj to vključuje prve poskuse z elektriko, rožnato fluorescentno obleko ali povsem sodobno hipstersko postrock glasbo z besedilom na točno določeno temo, ki sledi koncu vsakega dela. Zaradi teh variacij je vsak del še toliko bolj zanimivo resnično pogledati do konca. Pa čeprav z občasno osladnejšo glazuro.