Poganska herezija

Poganstvo zopet živi! Prerojeni pozornosti – zlasti za germansko – herezijo lahko dandanes sledimo preko Marvelovih stripov in filmov, poganskega metala ter blogov pangermanskih nacionalistov, ki kličejo po zvestobi pradavnim koreninam, saj naj bi se tisti pravi evropski duh pomehkužil s poklonitvijo krščanstvu. Več zanimanja je uzreti tudi na polju zgodovinskih serij. Še v prejšnjem desetletju so pričele izhajati kar tri serije, ki prikazujejo vikinško dobo: Vikingi, Poslednje kraljestvo ter Nordijci, pri čemer slednja satirizira prvi dve. Osnovne slike so si v marsičem podobne – malodane razsvetljenske. Poganski Germani naj bi bili nekakšni plemeniti divjaki, ki so za razliko od stoičnih Rimljanov ali moralističnih kristjanov svobodnejši in pristnejši. Njihova mistika je nabita s čustvi, ne branijo se mesenih užitkov, prežema jih celo demokratični značaj. Ker pa je polje serij o vikinški dobi prenasičeno, je bilo potrebno najti nekaj novega a sličnega; in nordijski etos premostiti v drug čas, v drugo kulturo. Rojeni so bili: Barbari.

Letošnja Netflixova serija v nemški produkciji predstavlja podvige Gaja Julija Arminija. Germanskega soldata so zavoljo herojskih dejanj v Nemčiji ovekovečili v bronastih odlitkih in oljnatih podobah. V dolgem 19. stoletju je bil namreč spoznan za očaka nemškega naroda. Če so nekoliko kasneje, v kapitalistični Nemčiji, njegova – menda srhljivo – militantna dejanja strahoma zakopali v pozabo, pa je njegov duh na socialističnem vzhodu živel naprej. Bil je lomilec okovov v borbi s sužnjelastniško družbo imperialnega Rima, prvi revolucionar in heroj, ki naj socialistično mladino navda z žarom pravice.

Morda ravno zato ni prav nič nenavadno, da se pred Barbari tresejo hlače tudi današnji nemški liberalni družbi. Z vseh strani vro na plan stare podobe: »Se zgodovina ponavlja? Smo zopet stopili na kriva pota?« se sprašujejo. Mnogi žive v strahu pred ponovnim vzponom nacionalizma. Kot bi bili Barbari res le še korak od požiga Reichstaga. Morebiti pa na Germanijo posijejo žarki, ki prinesejo socialistično revolucijo? Kdo bi vedel. Nadvse pazljivi in bogaboječi so bili očitno tudi pisci serije. Armenij se tako ne bori za kakšno domovino, pleme ali revolucijo. »Borimo se za ljubezen,« zašepeta, ko se požene v poslednji boj.

Serija nas vstavi v središče trka dveh civilizacij. Bilo je že za časa Kristusovega štetja in germanske dežele so bile pod močnim udarom sandalov zvestih imperialistov. Ti so zavoljo miru poglavarju plemena Heruskov veleli njegova sinova za talca. Tako je moral mladi Arminij, še preden so mu na prsih pognale dlake, oditi v Rim. Prevzel je ime Gaj Julij in dobil krušnega očeta Vara. Ta ga je izučil v meču in peresu, Arminij je bil v vseh ozirih deležen ljubeče vzgoje. Leta kasneje, že v zreli dobi, se skupaj s krušnim očetom vrne v Germanijo. Var kot poveljnik in Arminij kot oficir rimske vojske. Slednjemu je ukazano, da mora s težo v srcu pobirati dajatve in ohranjati mir.

Povsem jasno je, da takšna zastavitev implicira moralno stopicljanje in izdajo enega od očetov. In čeravno je fant barbarsko grivo že davno zamenjal za kratko pristriženi rimski law and order, nikdar ne podvomimo, da mu v prsih srčna prekata po telesu še vedno potiskata revolucionarno kri. In kako bi mu zamerili? Sužnjelastniške sile je vendarle treba bíti. Problemi pa so drugje. Kot številne zgodovinske serije tudi Barbare pestijo klišeji in neumestni melodramatični izbruhi. Prav mehansko so v zgodbo posiljeni zapleti, ki naj bi v serijo vnesli več drame. Ko Arminiju zadišijo revolucionarne ideje, mora plemena združiti s poroko. In koga drugega mu je poročiti, kot prav ljubezen najboljšega kolega?

Barbari tako pod črto ne prinašajo nič novega od običajnega fuka, izdajstva, maščevanja, in slednjič, kakopak – mesarskega klanja. Vsaka epizoda se konča s suspenzom, ki nas nejevoljne sili k ogledu naslednjega dela. Pa dobro, pustimo se povleči – bomo ta del življenja vsaj hitreje pustili za sabo. Ničesar več se ne moremo nadejati niti od enoznačnih likov, ki so instrumentalizirani za en sam cilj. Vse poti namreč vodijo k bitki v Tevtoburškem gozdu. Poglejmo si jo.

V preletu pregledamo bojišče, kjer se srečata jasa in gozd. Sveže obriti Rimljani in bradati Barbari si dramatično izmenjujejo poglede. Suspenz. Ognjeni zublji razkoljejo rimske legije, strani se vržeta v krvavi boj. Sekanje, lomljenje, počasen posnetek uboja neznanega rimljana. Prizor v zenitu razdejanja preskoči na obraz Arminija, ki na predvečer bitke v soju kresa opominja tovariše, da se borijo za ljubezen, čast in slavo. Montažer nas zaluča nazaj v srž bitke: akcija, sekanje, kriki in naposled trenutek, ko krušni oče iz oči v oči s posvojencem spozna izdajo in si sredi bojne vihre – v počasnem posnetku – v telo zarine meč.

Kako epsko! In kako zlajnano! Po tem klimaktičnem momentu pa si dovolimo še nekaj besed. Poleg naštetih pomanjkljivosti Barbare pesti prav klavrn poskus vpeljave surove in mistične poganske atmosfere, sicer znane že iz Vikingov. Drugo plat, nekoliko uspešnejšo, pa gradijo temačnost Tevtoburškega gozda in naposled dialogi. Pri slednjih sicer ne ciljamo na vsebino, ta je – roko na srce – prav patetična. Govorimo o samem jeziku. Rimljani namreč, kot se le spodobi, konverzirajo v klasični latinščini in Germani v nemščini. Čeravno potenciala dvojezičnosti niso povsem izkoristili, si kakopak zaslužijo pohvale. Latinščino je lepo poslušati. Pa vendar ti preredki žarki ne morejo rešiti potapljajoče se ladje. In je verjetno ne bodo niti v prihodnje. S prvo sezono serija, žalibog, še ni zaključena. Barbari so namreč na Netflixu postavili rekord gledanosti med tujejezičnimi serijami. Streamerski behemot se lahko izrečenim kritikam zgolj roga, nadaljevanje je zagotovljeno in spremembe v receptu ne gre pričakovati. S tem pa bodo poganska ljudstva do nadaljnjega podvržena preverjenim uprizoritvam, mobiliziranim v en sam cilj: industriji kruha in ljudstvu iger.