Pogovorimo se o seksu

Pogovorimo se o seksu

Recenzija izdelka

Nenadzorovane erekcije, nepotešljiva potreba po masturbiranju in lažni izbruh klamidije, ki zaradi nevednosti vodi v vsesplošno histerijo, profitabilno le za podjetnega dijaka, ki začne po hodnikih prodajati zaščitne maske. To je povzetek prve od osmih epizod druge sezone Netflixove komične drame Sex Education. Zopet se znajdemo v fiktivni britanski srednji šoli, polni potrebnih najstnikov, ki se s svojimi seksualnimi frustracijami spopadajo nekateri bolj, drugi manj uspešno. Za te, manj uspešne, je postal odrešenik nerodni devičnik Otis, igra ga Asa Butterfield, ki začne voditi seksualno kliniko z »zajebano« rožnatolaso Maeve, igra jo Emma Mackey. Njun dobičkonosen posel pa v novi sezoni ogrozi Otisova mama, doktorica in seksologinja Jean Milburn, ki si prizadeva za reformo učnega načrta spolne vzgoje in nudi brezplačne seksološke nasvete. Igra jo izvrstna Gillian Anderson.

Kovačeva kobila pa je zmeraj bosa in tako navkljub deljenju modrih nasvetov niti Otis in Maeve niti Otisova mama ne uspejo rešiti lastnih ljubezenskih tegob. Posveti so kot neke vrste vložene zgodbe in odlično orodje, s katerim spoznavamo različne like in njihove perverzije. V vsaki epizodi smo priča vsaj eni psihoterapevtski seansi - bodisi na zapuščenem stranišču, ki je Otisovo delovno okolje, bodisi v pisarni njegove mame. Izpoved obupanih klientov se prepleta s flashbacki, ki nazorno ponazorijo problem, s katerim se spopadajo. Dobrohotni nasveti pa so namenjeni tako pacientom kot gledalcem.

Pester nabor likov je odraz trenda zadnjih let, da je treba vključiti več marginalcev, manjšin, različnih etničnih in rasnih skupin ter pripadnikov skupnosti LGBTQ+. Na trenutke ta raznolikost, pisan spekter seksualnih usmerjenosti in fetišev, deluje že malo preveč didaktično in sama sebi v namen, vendar je to opravičljivo, saj bi se spolna vzgoja dejansko morala ukvarjati s takšnimi in drugačnimi oblikami spolnosti in ne le s heteroseksualnim seksom kot nujnim zlom zavoljo reprodukcije.

V Sloveniji, na primer, se spolno izobraževanje bolj ali manj konča pri sistematskem pregledu v osnovni šoli z natikanjem kondoma na banano in hehetom otrok. Pri biologiji se denimo našteje še spolne organe, pa še to pogosto faktično netočno, sploh kar zadeva ženske spolne organe - vulva, vagina, Irak, Iran, pa saj je vse eno in isto. In to je to. Človek naj bi bil s temi skopimi informacijami pripravljen na akcijo. Varno akcijo, seveda. Sex Education opozarja na tovrstne vrzeli v poučevanju o seksu, na neizobražen kader, na napačen pristop in predvsem na to, da je skrajni čas, da se o seksu sploh začnemo odkrito pogovarjati.

Seksualne teme se v seriji prepletajo z napornimi odnosi med najstniki in starši - naj bo to mama, bivša narkomanka, nehumano strog oče, verski fanatiki ali pa samo ljubeči starši, ki bi le radi razumeli in se približali svojemu odraščajočemu otroku, a jih ta ne pusti blizu. Prav tako je govora o pretirani ambicioznosti, ki vodi do popolne izolacije in razčlovečenosti ter je način spopadanja z neizmerno osamljenostjo. Serija preizprašuje možnost odpuščanja in drugih priložnosti ter poudarja moč sloge nasproti sovražni nastrojenosti zaradi nenehne tekmovalnosti.

Serija se odlično loteva tudi problematike ženske seksualnosti, saj normalizira žensko samozadovoljevanje in prikaže, da tudi ženske lahko prekipevajo od spolne sle in to nikakor ne pomeni, da so kurbe. Žalostno je, da je to dejstvo treba normalizirati in legitimirati še danes. Prav tako je pomembno, kako sta prikazana spolno nadlegovanje in razsežnost njegovih posledic - psiholoških travm, občutka sramu in stigmatizacije. Ključen je poudarek, da spolno nasilje ni nekaj vsakdanjega, normalnega, ob čemer bi morale ženske samo zavzdihniti, mogoče zaviti z očmi in si reči: »Boys will be boys.« Ali pa - še huje - bi morale biti počaščene, ker s tem moški pokažejo, da se jim zdijo privlačne. Nič se namreč ne bo spremenilo, dokler se takih stvari ne bo začelo primerno sankcionirati in tudi nasploh dojemati kot nesprejemljive.

Celotno serijo prevevajo toplota, igrivost in komičnost, ki so kontrapunkt resnim problematikam, a ne zmanjšajo njihove teže, temveč jih kvečjemu naredijo dostopnejše. Kostumografijo zaznamujejo živahne barve, pisani vzorci in vintage jakne. Ta estetika nas lahko na začetku hitro zavede, da bi film umestili v osemdeseta leta, vendar nas dileme rešijo pametni telefoni in druga tehnologija. Celostna podoba srednje šole in njenih dijakov tudi ni tipično britanska, temveč precej ameriška. Režiser Ben Taylor je dejal, da so mu bili zgled filmi Johna Hughesa Sobotni klub, Šestnajst sveč in Prosti dan Ferrisa Bullerja. Seveda lahko opazimo tudi vzporednice z mladinskimi filmi in serijami iz devetdesetih, čeprav je ta žanr najbolj zaživel po letu 2000 s poplavo serij, kot so Skins, Opravljivka, 13 razlogov in čisto sveža Evforija. Nekateri problemi odraščanja so univerzalni in najbolj pereči, tako da je toplo vodo težko izumljati.

Kljub vsej diverziteti je serija vseeno polna klišejev in tipiziranih karakterjev: frajerskih športnikov, ki sovražijo gledališče, homofobnega šolskega bullyja, ki v resnici preizprašuje svojo spolno usmerjenost, vpadljivih, modno ozaveščenih gejev, gejevskih najboljših prijateljev, popularnih skupin bitchy punc, obsedenk s fan fictionom, malo omejenih blondink itd. Tako seksualne vsebine pod pretvezo drznosti pri karakterizaciji, dialogu in obliki narativa ostanejo v varni, preverjeni coni. Ustvarjalci želijo zadovoljiti vse, poskrbeti, da jim slučajno ne bi mogli očitati, da so koga izključili. Zato nizajo različne problematike, ki jih ne uspejo dovolj poglobiti, ampak jih le bežno načnejo in s tem banalizirajo. Mestoma serija deluje preveč šolsko in moralistično. Kot je za srednješolske serije že navada, pa so igralci v svojih dvajsetih in bi bolj težko kogar koli preslepili, če bi poskusili prestopiti prag kake resnične srednje šole.

Kljub omenjenim pomanjkljivostim serija prinaša nekaj svežine in si upa spregovoriti o stvareh, ki so v javnosti še vedno tabu ali pa samo nespodobne, preveč intimne za male ekrane, ter jih tudi zelo grafično ponazori. Odkrito razpravlja o aseksualnosti, še vedno prisotni homofobiji, istospolnih starših in religiji, predvsem pa ustvarja realno podobo postopnega odkrivanja užitkov spolnosti. Odgovori na marsikatero vprašanje, ki si ga zastavlja vsak pubertetnik, pubertetnica, ali pa samo potrdi, da so nekateri problemi univerzalni in niso nerešljivi. Seks predstavi v vsem njegovem blišču in bedi, smešnosti, nerodnosti, živalskosti in romantičnosti. Serija najbrž ne bo zanetila nove seksualne revolucije, zagotovo pa bo zanetila vsaj kakšno iskro in včasih je tudi to že dovolj.

Seksualno se je izobraževala vajenka Brina.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness