Preveč kul, da bi bil beden

Morda veste, kaj pomeni biti zares edgy? No, če kdo ve, je to po vsej verjetnosti danski režiser Nicolas Winding Refn. Ta je na filmsko sceno udaril z naturalistično trilogijo krimičev Pusher, se kasneje proslavil s trilerjem Drive, ki mu je leta 2011 v Cannesu navrgel nagrado za najboljšega režiserja, mednarodno slavo in finančne pogoje za preseravanje. Sledili so filmi, ki so stil Driva povzdignili v main thing in ki jih slabi ljudje od Only God Forgives dalje z očitajočim pogledom razglašajo za prazno poveličevanje stila brez vsebine, za glorifikacijo nasilja zavoljo glorifikacije nasilja, za avtofelacijo režiserja, ki mu s parimi dobrimi izdelki pridobljena slava vsaj zaenkrat žal dopušča, da posname praktično karkoli, kar mu pade na pamet …

Tako je pol meseca nazaj, tako rekoč brez promocije, na Amazon Prime dospel njegov serialni prvenec Too Old to Die Young. Da si sploh vedel, da zadeva obstaja, si moral biti z njo seznanjen vnaprej. Amazon je namreč ni dal na prvo stran, ki klasično obeleži novodospele izdelke, toliko bolj, če gre za njihove originale. In ko neka produkcijska hiša lasten izdelek meče pod preprogo … to verjetno ni dober znak? Sodeč po recenzijah, ki jih najdeš na spletu, to tudi drži, saj serijo v maniri revjujev Only God Forgives bolj ali manj razglašajo za pretenciozno sranje.

Glede na to, da je zadeva nepromovirana in nepoznana ter povrhu tega iz naslova, ki ga je Refn izbral zgolj zato, ker mu je zvenel kul, ne izvemo ničesar, je potrebno najprej povedati, zakaj v seriji sploh gre. Na kratko: na eni strani sledimo policaju Martinu, ki zaradi zajeba med opravljanjem ropa pade v nemilost pri svojih neuradnih delodajalcih, neki črnski kriminalni organizaciji. Ker je njegov partner med ropom na drugi svet poslal šefico mehiškega narko kartela, ga v prvi epizodi s svincem napolni njen sin Jesus. Vsa odgovornost za komplikacije pade na Martina, ki je postavljen pred izbiro: bodisi postaneš naš poklicni morilec ali pa razkrijemo, da v prostem času seksaš s 17-letnico. Ja, Martin ima mladoletno punco, kar je v ZDA problem, tudi če ne bi bil policaj. Tako postane morilec. A kmalu spozna Vigga, bivšega FBI-jevca, ki mu je propad velike zahodne civilizacije dal raka, ki ga zdaj blaži z umori pedofilov. Martin se mu v tem kmalu pridruži.

Na drugi strani sledimo zgodbi že omenjenega Jesusa, ki si počasi, a vztrajno prilašča imperij svoje upokojene matere. Jasno je, da tak scenarij implicira kopičenje trupel, prav tako pa je jasno, da se bo Martinova zgodba zavoljo njegove vpletenosti v umor narko matrone slejkoprej srečala z Jesusovo. In nazadnje najdemo še tretjo narativno nit, ki sledi Yaritzi, Jezusovi ženi in obenem pripadnici mehiškega kartela skrivnostnega, morda celo nadnaravnega izvora. Ta po eni strani sodeluje v kartelskih poslih, po drugi pa na skrivaj mori zvodnike in emancipira prostitutke, člane in lastnino lastne organizacije.

Imamo vse, kar je potrebno, da se v seriji kolje. A do uboja bodo pretekli eoni. Izdelek je namreč res svinjsko počasen. Like zadnji Twin Peaks počasen. Ko liki ne strmijo v daljavo in gledalcu s svojim apatičnim pogledom sporočajo, da so totalni zajebanci, v dialogih delajo 10-sekundne premore med kratkimi stavki, izraženimi s popolno čustveno distanco. Tako vem vsaj za enega cimra, ki je zadevo gledal na hitrosti x1,25 … ker je peder. Kar ne pomeni, da je obenem slab človek, česar progresivna institucija, kot je Radio Študent, ne bi smela pozabiti.

Rezultat kombinacije navedenih elementov je za neučakanega gledalca tako naslednji: ogromno strmenja v prazno z neredkimi vmesnimi nastopi nasilja in na minimum zreducirano pestrostjo dialoga. Dobimo serial, ki zaradi govorne ubornosti na prvi pogled sploh ni zavezan narativnemu razvoju, temveč kombinaciji sosledja z neonom ožarčenih podob in zvočne kulise, ki jo je za Refna ponovno spisal Cliff Martinez, njegov običajni soundtracker. Z drugimi besedami: dobimo izdelek tipa Only God Forgives, le da zdaj ne traja uro in pol, temveč 13 ur. Tako imamo na drugi strani recenzije, ki se prek različnih variacij obsodb stila zavoljo stila, zvedejo na sodbo: »Refn je edgelord, kar je slabo«.

A na tak način spregledamo, kar narativ zaradi fokusa na audiovizualni aspekt dejansko pridobi. To, da je govorni del zreduciran na minimum, narativ dejansko očisti in ga zvede na nujno strukturo žanra - hardcore trilerja. Ker počasnost nizanja scen sovpade z minimalističnim dialogom, je namreč izrečeno le to, kar je za žanr nujno. In če govorimo o hardcore trilerju, je nujno le to, kar bilda edge, kar vzpostavlja njegov nihilističen univerzum: Hideo Kojima v vlogi jakuze, ki reže prste s katano? O ja! Predvsem pa liki, ki na vprašanje o motivacijah lastnih odločitev odgovorijo le z: »Ne vem.«, ker odločitve namesto njih sprejema stil, podan prek premišljene postavitve scen, ki so opremljene z enim najboljših soundtrackov. Slednji je recenzenta vsaj enkrat odrešil težke izbire podlage. Tehnik, ojačaj!

LEPAGLASBA<3

Jebeš razprave o človeški intimi pa družinsko dramo in psihologistični balast, ki terja gostost besed in povzroči razvlečenost naracije. Obstaja le en zakon in to je zakon stila, ki tovrstnim temam omogoča vstop v narativ le pod pogojem zagotovljenega potenciranja nihilističnega edga, ki ga regulira glasbeno-vizualna komponenta. Družinska drama in druge vsakdanje teme svoje mesto v Refnovem univerzumu prejmejo le pod pogojem, da delujejo kot preludij sceni posilstva iz Lynchevega Modrega žameta. Počasen in moreč uvod, ki vztrajno gradi na aksioznosti, dokler iznenada ne pospeši in nas obdari z edino obliko hitrega prizora, ki ga opisana enotnost glasbe-scene-dialoga dopušča: z izbruhi nasilja, v katerih liki brez kakršnekoli odrešujoče lastnosti drug drugega izničijo s preciznimi streli v glavo in vbodi ob spremljavi močno poudarjenih pokov pištol in stiliziranih brizgov krvi. Ne, Too Old to Die Young ni Drive, v njem ni prostora za prince na belih konjih … Ryana Goslinga bi v tem svetu razsekali z mačeto.

Če je eden izmed osnovnih pravil dobrega trilerja v tem, da like opereš vsake dobrote, nič manj ne drži zahteva, da iz njega izženeš vsak običajen comic relief. V celih 13 urah najdemo le tri šale. Šalo o bednosti električnih avtomobilov, šalo o kurcih in šalo o konkurenci, ki jo hipsterski štanti za tacose predstavljajo kartelu. Od tega prvo prekine dvojni umor, tretjo pa Jesusov sklep, da se nekemu hipsterju posili seko; tako Magdo in Pritličje pokori mehiški nadvladi.

To minimalnost omogoča počasni tempo, ki prek scenografije in soundtracka dialog reducira na nujne pogoje žanra, v zadnji instanci pa doseže, da v zgodbi ni dogodka, ki ne bi služil razvoju naracije. Kljub navidezni dolgoveznosti se v bistvu zgodi ogromno, saj vsak dogodek implicira spremembo narativnih relacij. Z drugimi besedami: serija doseže nekaj, kar je za format serije na videz nemogoče. Nima fillerja. In to za razliko od vseh bojda kompleksnih serijalnih narativov doseže ravno s tistim praznim stilom zaradi stila, zaradi Refnovega edgelordovstva, ki ga prisili, da uporabi le in samo nujne elemente narativne strukture.

Da je to res, dokazuje določen zdrs od zarisane logike, ki si ga serija žal dovoli v nekakšnem epilogu, podanem v zadnjih dveh urah, ko se prek lika Yaritze določena politična motivika naveže na konkretne nagibe k emancipaciji in se deloma osvobodi nihilistične podrejenosti stilu, izraženem v Martinovem »Ne vem, zakaj«. A kaj dobimo mimo tega? Perfektno redukcijo narativa prek stila, počasi grajene prizor psihološkega in fizičnega nasilja, Hidea Kojimo, ki reže prste s katano, enega najbolj romantičnih car chasov, govore o zatonu zahoda, fašističen pep talk, narco kartel pep talk, gangsta zamorce, ki, preden so ugonobljeni, na random poslušajo ska, našmrkane pedofilske fotre, ki komunicirajo skozi plišaste tigre, gej baptizem s kokainom, enega najboljših soundtrackov in 50 megaton neona … Skratka, vse tisto, kar je potrebno, da nasilje nad ženskami izpade seksi kot že dolgo ne.

FAŠIZEM<3