To peg or not to peg

To peg or not to peg

Recenzija izdelka
3. 3. 2016 - 13.00

Obstajajo serije, ki se jim reče »hangout show«. Osnovna premisa je čisto preprosta: spremljamo posameznike pri njihovih vsakodnevnih opravkih, po vsej verjetnosti v kakšnem velemestu, kar je v našem primeru New York, ti se zapletejo v številne, če ne bizarne, pa vsaj seksualne vragolije. Kasneje se tej osnovni premisi pridruži še pomemben dodatek, ki se ne obremenjuje s poglobljenim pojasnjevanjem: te ljudi - like - se pač preprosto splača gledati. Zaradi njih samih.

Takšna je tudi komična serija Broad City, ki je s februarjem zakorakala že v svojo 3. sezono predvajanja na Comedy Central. V njej spremljamo dve dekleti dvajsetih letih, Ilano in Abbi, ki – najbolj preprosto rečeno – živita svoji povprečni newyorški življenji. In kako zgleda povprečno življenje mladih v New Yorku? Nič posebnega. Henganje. Seks brez obveznosti. Dolgočasne službe za minimalca. Neuspešno potegovanje za uspeh v svetu umetnosti. Popkulturne reference na vsakem koraku. In veliko trave. Torej nekaj, s čimer se lahko poistovetimo tudi Nenewyorčani, povprečni milenijalci iz srednjegarazrednega miljeja.

Toda najprej nekaj malega o ustvarjalkah serije, ki sta glavnima junakinjama posodili svoji imeni in ki ju tudi uprizarjata. Ilana Blazer in Abbi Jacobson do nedavnega morda še nista bili znani v svetu šovbiznisa, še posebej ne v svetu komedijantk, a sta se kalili na preizkušenih odrih impro skupine Upright Citizens Brigade. O pomembnosti sodelovanja v tej skupini pove dejstvo, da so iz nje izšla praktično vsa velika imena ameriške komedije, ki jih lahko največkrat spremljamo v skečih oddaje Saturday Night Live. Med taka velika imena sodi tudi Amy Poehler, znana iz serije Parks&Recreation. Prav ona je namreč postala pozorna na njuno istoimensko spletno serijo, predhodnico današnje, in jima omogočila, da jo transformirata v televizijski format.

Za razliko od serij, pri katerih se zdi, da prismuknjene glavne junake (ne glede na spol) - pri čemer se njihovo prismuknjenost percipira bodisi kot nekaj ljubkega, simpatičnega bodisi kot simbol njihove drugačnosti, ki jih loči od mainstream konformistične množice in jim omogoča neki pomemben, drugačen pogled na svet – čaka srečen konec, smo tukaj priča drugačnemu obratu. llana in Abbi sicer nista disfunkcionalni čudakinji (ne boste ju recimo videli snemati videe plesa vrečke v vetru), se pa vedno znova uspeta zaplesti v različne peripetije oziroma »awkward« situacije. In vsakič, ko uspeta gledalca prepričati, da pa jima bo sedaj »res ratalo«, se še pred sekundo prisotni kičasti »happy ending build-up« pogosto sesuje sam vase.

Meni eden izmed bolj všečnih primerov tega je recimo trenutek, ko se med Abbi in njenim oboževanim, popolnim sosedom Jeremyjem končno zgodi ljubezensko srečanje. Vse se odvija po hipsterskem scenariju, po katerem ob domače zvarjenemu pivu in po feng shuiu urejenem stanovanju drug drugemu pihata na dušo. Ko pa se končno znajdeta v postelji in Abbi predlaga, da bi zamenjala položaj, ji Jeremy navdušeno v roke poda strap on in ji reče: »No, kar direktno v rit mi ga daj!« Ko nato Abbi v šoku iz kopalnice pokliče Ilano, kaj za vraga naj naredi v tem položaju, je ta navdušena, da se je njena prijateljica znašla v situaciji, o kateri je sama ves čas sanjala. In vprašanje »to peg or not to peg«, torej ali kot ženska uporabiti strap on na moškem, sploh ni več vprašanje.

Toda zmotno bi bilo predpostaviti, da sta junakinji v seriji nekakšni reprezentaciji dveh različnih pogledov na svet, med katerima bi potekal nekakšen ideološki kulturni dvoboj, pri čemer bi Ilana predstavljala seksualno sproščenost in liberalno miselnost, Abbi pa konzervatizivem in konformizem. Ilana in Abbi, tako kot bizarni dogodki in liki, ki jih srečujeta, hkrati sta in nista karikaturi. Ilana tako ni zgolj oseba, za katero se zdi, da je shizofreni skupek internetnih memov, objav na Twitterju in slenga z vseh vetrov, nekakšen vizualni postmoderni bricolage, ki jo pri življenju vzdržuje le lastno samoljubje. Tudi Abbi ni zgolj dolgočasna in povprečna »girl next door«, ki bi zgroženo zavračala vse, kar je izven njene cone udobja in ki bi, kot ji sarkastično oponese Ilana, bila tako ujeta v rutino, da celo vnaprej načrtuje svoje masturbiranje.

Fora je v nečem drugem. Navidez nerazburljiva zastavitev serije namreč ustvarjalkama omogoča, da na nepretenciozen in subtilen način vanjo vpeljujeta različne tematike in like, s katerimi parodirata obstoječi družbeni sistem, razmerja moči in sodobne kulturne fenomene. Parodičnost odlično dopolnjuje tudi skrbno izbrana zvočna podlaga, ki svoj nabor zajema tako pri mainstream hitih kot pri alternativni glasbeni sceni, ter vmesni kadri, ki prikazujejo kaotične in pisane ulice New Yorka in s tem prispevajo k slikovitosti njunega življenjskega sloga. Predvsem pa jima pri tem pomaga njun specifičen humor, ki bi ga mnogi na trenutke lahko označili tudi za toaletni ali pa vsaj obešenjaški. Je namreč neposreden, na trenutke ogaben, predvsem pa se ne obremenjuje s svojimi učinki. Mnogi so ju zato že primerjali z serijo Workaholics, v kateri se v podobnih vlogah znajdejo trije tipi. Vendar bi jima delali krivico, če bi Broad City označili zgolj za »žensko« različico te serije. Tisto, kar serijo dela privlačno, namreč ni dejstvo, da sta jo zasnovali ženski o ženskah z namenom, da bi svetu dokazovali, da so tudi ženske lahko smešne ali da bi poskusili iz serije narediti jasen politični stejtment.

Sicer se res na primer imata za feministki, vendar njun feminizem ni ekspliciten. Na prvi pogled je pravzaprav skoraj neopazen. Razkrije se nam prav v odnosu, ki ga imata do sebe, do družbenih pričakovanj, do seksa, do moških, do druga druge. Njun stejtment (in ne zgolj feminističen) se odraža v njunem vsakodnevnem delovanju. Ne čutita potrebe, da bi svoja dejanja argumentirali ali jih opravičevali. Ne sprašujeta se o tem, ali se nekaj za žensko spodobi ali ne. Ne bojita se izražati svojega mnenja ali se ne ozirati na družbene norme. Preprosto sta. In ravno lahkotnost, s katero se lotevata tematik, ki pogosto dajejo vtis, da so tam pravzaprav zgolj zato, da jima služijo kot platforma, s katero gradita in si izkazujeta prijateljstvo, jima omogoča, da lahko tako tudi z vprašanjem, kot je »to peg or not to peg«, o družbi izrečeta precej zanimivih opazk.

In četudi se na trenutke zdi, da je serija zgolj prikazovanje in slavljenje njunega nedoraslega hedonizma, jo rešuje in dela privlačno ravno dejstvo, da so pretirani humoristični poudarki in njun »joie de vivre« oziroma odnos »own your life« narejeni na ravno pravih mestih. To, kar bi gledalca zaradi svoje pretiranosti, naivnosti in navidezne površinskosti lahko odbilo, pravzaprav ustvarja občutek intime. Predvsem pa gledalca pritegne Ilanin in Abbijin nalezljivi odnos do lastnih neuspehov, ki jih premagujeta z veliko mero samozavesti, humorja in življenjskega optimizma. To ju recimo tudi pomembno ločuje od serij, kot je npr. Girls, v kateri podobni neuspehi pri junakinjah vodijo v občutek manjvrednosti in kvarno vplivajo na medosebne odnose. Za Ilano in Abbi pa je tudi nesreča v življenju le še en razlog, da lahko na Skypu po prekrokani noči vsaka pri sebi doma iskreno uživata v družbi druga druge, v postelji jesta mrzlo pico in si govorita: »Mava to.«

 

                                                                                                                    

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super serija, super zapis!

To je to

Dshit

Hahaah

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.