Trailer Park Boys: tovarna nekosti

Trailer Park Boys sodijo v serijo pojavov, ki za razumevanje in uživanje v njih zahtevajo prestop nekega praga perverznosti. Med temi pojavi najdemo recimo tudi ne-šale in meta-šale. Gre za to, da vzpostavljajo neko zelo rigidno delitev; na tiste, ki v njih ne vidijo nobene poante in pripisovanje poante vidijo kot norost, in na tiste, ki se jim prepustijo z neko čisto naslado, plujejo po njihovih brzicah s slepo norostjo, ki predstavlja tudi neko genialno produkcijo, produkcijo novih in novih pojavov onstran omenjenega praga. Gre za neko drsenje ob nezavednem, ki ni hierarhično nad ali pod njim, vendar je osveščeno nezavedno, ki se mu naši norci preprosto prepustijo - in ta paradoks, za katerega trdim, da je povsem realen, ostalim povzroča popolno zmedo. Tako je mogoče reči - Trailer Park Boys boš bodisi takoj vzljubil bodisi ga sploh ne boš razumel. Cilj tega prispevka je poskus zagrabitve nekaterih osnovnih pogojev uživanja v njem.

Vrstni red subjektov v naslovu ni naključje: prikolično naselje je privilegirano v odnosu do protagonistov, ki v njem živijo. Gre za eno tistih umetnin, katere jedro tvori pokrajina, ki je tudi subjekt. Tako kot je v kapitalizmu kapital subjekt, ki subjektivira kapitalista, je tudi tu pokrajina tista, ki neprestano subjektivira svoje protagoniste. Ti protagonisti so zelo robni pripadniki kanadskega white trasha. S tega vidika denimo močno spominjajo na Tomažinovo zbirko kratkih zgodb, Stramorjeve korake.

Toda, če Tomažinovi protagonisti ves čas nekaj mislijo, njihov subjektivni stroj ves čas proizvaja neko misel, white trash v Trailer Park Boys ne misli, temveč doživlja klasične srednjerazredne čustvene drame; po svojih napakah poskuša osebnostno rasti, poskuša vzpostaviti stabilna družinske okolja, a mu ne uspeva in tako naprej. Park jih ves čas obrača. Temu se neuspešno upirajo s trajanjem svojih distinktivnih lastnosti. Nadzornikov pomočnik Randy ves čas hodi okoli brez majice in razkazuje svoj pivski vamp ter igra Ramba; dobri drobni kriminalec Julian ima ves čas v roki kozarec viskija, ki je poln tudi takrat, ko se z avtomobilom večkrat prevrne. Ker ti liki igrajo svoje maloburžoazne drame, vsa njihova kriminalna aktivnost deluje smešno. Na eni strani gre za parodijo malih udobnih življenj in njihovih razvad ter psevdotragedij, na drugi strani pa gre za parodijo naših fantazem o sferi družbenih izmečkov, ki se preživljajo s kriminalom.

Zaradi obojega serija postane nek sebi lasten, ničemur drugemu, zgolj sebi imanenten stroj, ki, podobno kot vsaka relevantna poezija, proizvaja stanje nekosti. Ves čas se dogaja nekaj in nihče ne ve točno kaj. Tudi če rečemo, da se ves čas dogaja smeh, gre za neki smeh. Gre natanko za stanje, kadar recimo sam izrečem bizarno asociacijsko verigo mini-šal in nekdo poleg mene v nekem nerazložljivem smehu izreče svoj what the fuck, ki je namenjen tako moji seriji šal kot njegovemu lastnemu smehu. Nekost je nesubjektivna.

Če TV serije, posebno pred pojavom quality TV-ja, reproducirajo te ali one subjektivnosti, utrjujejo in podpirajo te in one identitete, razredne, poklicne, moralne in tako naprej, je Trailer Park Boys svojevrsten unikat, ki to serialnost serij subvertira. Zastavi si izjemno pogumno nalogo, da tisto, kar je bilo denimo v literaturi doseženo z največjimi napori, prenese v format TV škatle.

Za to pa do neke mere resda eksploatira lastne predpostavke. Če so omenjene Tomažinove zgodbe radikalne do konca in se v trenutkih, ko se ne bojijo prikazovati vaškega idiotizma, ne ustrašijo niti daljnosežnih filozofičnih izpeljav subjektov tega vaškega idiotizma, so v tem brezrezervne, pa Trailer Park Boys pozna tudi neko psihologizacijo. Ricky je tako večinoma res prikazan kot nekdo, katerega strast prehiteva misli, Bubbles kot totalni čudak, ki poseduje nenavadno modrost in Julian kot "starejši brat", ki ne glede na vse stoji ob strani ob Rickyjevih idiotizmih. Kljub temu, da so drame likov potujene in da so liki potujeni skozi svoj kraj, pa se ohranja neka stabilnost psiholoških struktur, nek psihološki stereotip.

To je žrtev, ki jo je moral vizionarski Trailer Park Boys plačati za širšo popularnost in ohranitev v programu. Za popularnost, ki bi ji lahko rekli kultna in ki je serijo po nekaj letih premora pred kratkim pripeljala v naše sobe, tokrat preko internetnih kanalov. In Trailer Park Boys je kot tovrsten stroj, ki neprestano producira stanje nekosti, verjetno mogoč samo kot serija. O tem priča povprečnost njegove pojavitve v filmski obliki. Trailer Park Boys nas kot tak uči potenciala serij, potenciala njihovega ponavljanja, da postane dober in ne slab, kakršnega je v prejšnjih Motrilcih opisoval Matjaž Zorec. In kot tak je popolnoma paradoksalen tudi v tem, da je vseeno, če se konča ali se nadaljuje ... V kolikor seveda odmislimo omenjeno psihološko strukturo. Ena od nevarnosti in tudi prednosti serije je, da se ravno zaradi tistega, kar v njej presega to strukturo, vzpostavi močna čustvena navezanost na like. To je njen mali trik, njen mali distinktivni trik.