V negativizmu antikapitalističnega avanturizma

Recenzija izdelka
27. 10. 2021 - 13.30

Po vojni in obdobju vojaške diktature pod trdo roko generala Park Čung Heja je Južna Koreja v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja postala ena izmed najhitreje rastočih ekonomij med razvijajočimi se državami jugovzhodne Azije in Latinske Amerike. Prepletenost bogatih družin, tako imenovanih čebolov, s pomembnimi kadri nacionalne industrije je dala zagon podjetju Samsung, ki še danes na vse konce sveta izvaža elektronske izdelke vseh vrst, samo v letu 2020 pa so denimo konglomerati proizvajalca avtomobilov Hyundai-Kia proizvedli okoli 7 milijonov vozil. Omenjeni uspehi ter z njimi rast in razvoj so bili doseženi na račun blaginje korejskega delavskega razreda. Osrednja obveščevalna služba je skupaj z vojsko namreč poskrbela za brutalno zatrtje sindikatov in protestnih gibanj, ki so se zoperstavili mizernemu življenju pod fašizmom korejskega državnega kapitalizma. 

Dandanes razmere niso dosti boljše. Pravzaprav so še slabše. Rast v zlatem obdobju korejskega gospodarskega razmaha je poleg teptanja delavskih pravic spremljal tudi vrtoglav porast dolga gospodinjstev in posameznikov, ki je nedavno celo presegel državni bruto družbeni proizvod. Ne pomaga niti, da je koronavirusna epidemija povzročila brezposelnost, kakršne Korejci ne pomnijo vse od leta 1997, posledično pa se je v grabežu revščine znašlo že 43 odstotkov prebivalstva. Peklensko vzdušje v korejski družbi sta nedavno – vsak na svoj način – zajela filma Parazit in The Host. Zdaj pa si lahko na to temo na Netflixu pogledamo še debitantsko serijo režiserja Hvang Dong Hjuka, Squid Game. V seriji sledimo morasti avanturici glavnega lika Seong Gi Huna. Iz življenja zapufanega hazarderja se skuša izvleči s sodelovanjem v igrah, ki jih organizirajo misteriozne zakamuflirane figure. Keč je v tem, da se lahko Gi Hun in ostali protagonisti do obljubljene nagrade – vrtoglavih 25 milijonov evrov – prebijejo samo tako, da se za zabavo japijskim voajerjev med seboj pobijejo.

Če damo na stran debilne analize kakega alt-right prvaka, kot sta Tim Pool in »kritičarka« Meghan Dillon, piska za liberalno-feministični portal Evie, ki v svojem zarotniškem svetovnem nazoru Squid Game enačita z alegorijo rdeče grožnje izza osemintridesetega vzporednika, vsaj iztočnice serije nedvomno pihajo na dušo razočaranim v trenutni anarhokapitalistični ureditvi. Squid Game se v nasprotju s survival filmi, kot so Igre lakote ali Battle Royale, ponaša z bolj realističnim orisom družbenega konteksta. Protagonisti niso magični heroji ali vsemogočneži, ampak predvsem gemblerji, falirani borzni špekulanti, prostitutke in džankiji, ki kljub svojim naporom na koncu dneva ne zmorejo plačati položnic ali najbližjim zagotoviti zdravstvene oskrbe. Nasproti jim stojijo misteriozni zakamuflirani oboroženci, v katerih gledalec z lahkoto prepozna simbol represivnega aparata. Odgovorni so za krotenje in izkoriščanje sebičnih impulzov sodelujočih, ki bi lahko kršili pravila bolne igre. Ta zrcali postulate liberalne demokracije, utemeljene na ideologiji socialnega darvinizma in veri v iluzornost vplivanja na sistem z ritualom voljenja. Pravila igre namreč dopuščajo, da sodelujoči ob soglasju prekinejo igranje. Po tem, ko se zaradi šokantne izkušnje kar se da nehumane likvidacije soigralcev sklenejo vrniti v življenje zapufanosti in stalne nevarnosti, pa jim kmalu kapne, da jim pravzaprav ne ostane drugega, kot da ponovno odidejo na lov za zelenci. 

Že sicer medlo in nerazvito antikapitalistično sporočilo serije do sredine prve sezone že dodobra izpuhti. Medtem ko v prvi polovice sezone dobimo približen vpogled v začarani krog življenjskih okoliščin protagonistov – večina ni sposobna preživljati svojih družin, povrhu vsega pa je zaradi zadolženosti prisiljena v ponavljanje nesmiselnega nasilja – se dogajanje nato umakne vsakršni prodorni kritiki finančnega, zabavljaškega kapitalizma. Seriji se pravzaprav nezavedno prigodi paradoks, proti kateremu se želi vsaj deklarirano zoperstaviti. Namesto da bi pokazala na izhod iz krvavega in pokvarjenega spektakla kruha in iger ali pa vsaj na možnost upora sodelujočih proti njihovim zatiralcem, nas Squid Game potisne še globlje v slasti voajerizma. Gledalca pusti navijati za ekipo arhetipskih »good guyjev«, če je gledalec edgelord bolj sprevržene sorte, pa ne manjka kurčedvižnih prizorov umiranja na sto in en način ter spremljajočega špricanja umetne krvi. 

Film Parazit ponuja veliko natančnejši vpogled v vsakdan tega, čemur Korejci dandanes pravijo »korejski pekel«. Ko spremljamo suženjstvo Kimovih družini Park, se pred nami riše vrednostni sistem pretencioznih in goljufivih elitnežev, ki se v svojem življenju ukvarjajo s preziranjem smrdečih ubožnikov, na drugi strani istega kovanca pa stojijo prav ti, ki izhod iz mizernosti svojega položaja vidijo samo v prevzemanju vulgarnega materializma opisanih malih buržujev. Parazit da misliti o osrednji kontradikciji korejske družbe – razni ideološki in kulturni fenomeni K-popa ter filmske in zabavne industrije ter obrazi novih azijskih japijev so odraz materialnih neenakosti v družbi, obsedeni z razvojem, katerih postulate nezavedno sprejemajo tudi zatirani. Squid Game pa vprašanje izhoda iz obubožanosti in kapitalistične ideologije zakoplje pod tono napetega klanja in osebnih dram ter onemogoči refleksijo o položaju trpečih, ki so ujeti v krog samodestrukcije. Pri tem ni jasno, ali je to namerna defetistična poteza korejske režije, ki ne pozna drugega kot surov kapitalistični realizem, ali pa zgolj klasičen akcijski, melodramatični dodatek produkciji za množično konsumpcijo.  

Uspeha serije ne gre zanikati. Z več kot 140 milijoni gledalcev je Netflixova najbolj gledana serija do zdaj, platformskemu gigantu pa je pridelala vrtoglavih 750 milijonov evrov. Nekatere izmed premis serije so gotovo relevantne in provokativne, zato nas njena popularnost pač ne more presenečati. Netflix trenutno sicer molči, zadnje epizode prve serije pa že namigujejo na morebitno nadaljevanje. A pri tem se poraja vprašanje, ali lahko Squid Game v prihodnosti sploh pogleda onkraj okvirov še vedno rahlo klišejskega survival trilerja. Medtem ko ne moremo zanikati kvalitete njegove produkcije, do neke mere pa tudi scenarističnega dela v izvedbi solidne igralske zasedbe, se bodo morali pisci serije soočiti s paradoksom, ki so si ga zakuhali sami. Če bodo želeli svojo kreacijo še naprej predstavljati kot kritiko kapitalizma, kakor so jo do zdaj, se bodo morali od prikazovanja njegove krvoločnosti in negativizma premakniti k zamišljanju alternative temu morastemu sistemu. Lahko igralci svoje sebične gone končno potisnejo na stran in se združijo proti svojim zatiralcem? Edino upanje za uspeh prihodnjih sezon serije je skratka revolucija.

Koreji je v Združeno socialistično republiko Korejo preobrazil Matej.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Economy = gospodarstvo
Economics = ekonomija

.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness