Vesolje, razredni boj in policija

Tisti, ki si dandanes želite pobega v svet vesoljskih bitk, robotov in grandioznih mitologij bitk med dobrim in zlim, boste verjetno prej kot v televizijskih in filmskih izdelkih svoje želje izpolnili ob igranju kake računalniške igre. Kaj je namreč boljšega od spremljanja vaših najljubših vesoljskih bojevnikov? Jasno, to, da lahko točno te bojevnike upravljate. In res, zdi se, da so velikopotezni izdelki tako imenovanega space opera žanra v zadnjih letih prej postali domena igričarskega sveta kot ekranov ali platen. Seveda najdemo tu pa tam kakšno bombastično akcijo ali dramo z elementi cenene refleksije, a vendar lahko popolno potopitev v tuje in bolj vznemirljivo vesolje zagotovi le pestra plejada likov, krajev in, no, robotov z laserji, kozmičnih katastrof ter ostalega vesoljskega kiča. Kako uspešni so pri tem novi poskusi starih franšiz a la Star Wars in Star Trek, lahko izmerimo s tem, kako hitro smo jih pozabili.

Tako smo po koncu Battlestar Galactice, bržkone edinega sci-fi primerka tako imenovane zlate dobe serij, vsemu napredku CGI tehnologije navkljub ostali brez resnega pretendenta za novo titulo favorita geekovskega občestva. Postajalo je neverjetno jasno, da neka niša le čaka na svojo zapolnitev.

SyFy Channel je kanal, ki ga iz domačih televizij poznamo predvsem po svoji obstoja nevredni lokalni franšizni različici, kjer je velik del dnevnega programa razdeljen na ponovitve Xene in Stargata. Toda na svojih verzijah za območja zahodneje od cone poljske Nutelle, nam je v minulem letu ponudil kar tri serije, ki ciljajo na zapolnjevanje manka vesoljskih odisejad. Glede na to, da so si izdelki tematsko in žanrsko dokaj podobni, jih velja na hitro obdelati kar v paketu.

Dark Matter, Killjoys in The Expanse so tako visokoprofilne vizualne poslastice, ki pa nas ogrejejo oziroma pustijo hladne v precej različni meri. Najnižje od naštetih gotovo kotira Killjoys, dogodivščina trojice vesoljskih hibridov med policisti in lovci na glave, ki je nek mišmaš med nadaljevanko in nanizanko. Skratka, stvari se povezujejo, čeprav so, no, precej epizodične narave. Prvoborka trojice beži pred preteklostjo, v kateri so jo pripravljali, da bo neke vrste supermorilka, a preteklost jo, jasno, znova poišče. Serija se dogaja v nekem osončju, na katerem so trije planeti naseljeni, tem trem planetom pa ustreza neke vrste trodelna razredna struktura. Imamo torej veleposestnike, srednji razred in običajne ljudi. Na koncu sezone se začne dogajati pizdarija, ker so ljudem s planeta delavcev obljubili, da se lahko sedma generacija ljudi, ki živijo na planetu, preseli na srednjerazredni planet. To se ne zgodi in naši junaki ugotovijo, da je policijska institucija v porajajočem se konfliktu vse prej kot nevtralna in se na koncu postavijo na pravo stran. Zanimiva, a cenena metafora boste rekli. No, brez skrbi, nič kaj bolj cenena od predvidljivih zapletov, enodimenzionalnih likov in njihovih nezanimivih ljubezenskih trikotnikov.

Drugouvrščena Dark Matter na ravni same izvedbe peša precej manj vidno. Tudi začetna fora tega, da se glavni liki zbudijo brez zavesti o lastni identiteti na neki ladji na poti do planeta, kjer rešijo lokalno prebivalstvo pred zlikovci, nato pa ugotovijo, da so sami bili spočetka poslani eksterminirati svoje varovance, deluje. Vse do trenutka, ko postane pustolovščina iskanja lastnega izvora malce dolgočasna. Poznano vesolje obvladujejo zle megakorporacije in ekipa junakov je prisiljena v politične igrice z njimi, vmes pa rešuje malega človeka. Skratka, veliko spletkarjenja in nič novega na tej strani vesolja.

Gotovi zmagovalec in serija, ki ima šanse postati naš novi najljubši alternativni svet, je The Expanse, televizijska uprizoritev deloma že spisane serije romanov. Deformirani delavci na vesoljskih postajah, ki se nimajo prav dobro zaradi konstantnega izkoriščanja v bednih pogojih vesoljske tlake, predstavljajo veliko bolj prepričljivo socialno tematiko kot katerakoli scena zatiranja v prejšnjih dveh serijah. Mars in Zemlja se medtem igrata lastne politične igrice, Združeni narodi kujejo zaroto, za nameček pa na neki oddaljeni vesoljski postaji spremljamo še mini neo-noir, kjer od odraščanja s premalo gravitacije pohabljeni detektiv Joe Miller, najbolj kul lik v seriji, raziskuje primer pogrešane osebe, za katerega pa se vedno bolj kaže, da je del nečesa večjega. Če je v zapisanem mogoče najti kakšen spoiler za prvi dve seriji, ga bomo za The Expanse spustili, ker je stvar res vredna ogleda.

Kaj lahko rečemo za paket serij skupaj? Saj ne da bi od tovrstnega materiala pričakovali filozofske pomisleke Lemovega kova, a vendar se za tovrstne serije po tradiciji, ki jo je vzpostavil že Star Trek, spodobi, da odslikava del političnih vizij trenutne ideološke konstelacije progresivnejšega dela družbe v najširšem možnem smislu besede.

V tem smislu lahko rečemo, da SyFy serije čutijo pekočino. They feel the Bern. Če je v devetdesetih recimo ideološka vsebina znanstvene fantastike govorila o zatiranju človeških pravic ter multikulturalizmu in so bili vesoljski diktatorji večinoma neke vrste megalomanski blazneži, potem opazimo tu očitni premik. Beda ljudi je v dotičnih serijah predstavljena kot posledica ekonomskega izkoriščanja, skorajda bi že lahko rekli kot strukturen problem. Skoraj, ker nikakor ne gre brez vloge mračnih in konspirativnih sil. A tako kot Donald Trump se te ne pojavijo kar iz niča, temveč lahko nastanejo in preidejo v delovanje samo znotraj že tako gnilega konteksta.

Tisto, kar pa vsaj piscu teh besed ostaja kot nepojasnjena značilnost vseh treh poskusov, je, da so junaki več ali manj spreobrnjenci iz vrst zatiralcev. In s tem ne mislimo kakih birokratov ali kaj podobnega. Junaki so večinoma kar pripadniki sil varovanja in prilaščanja zasebne lastnine gospodarjev. Odkrijejo pač svojo zmoto in se postavijo na pravo stran kozmične zgodovine. Morda je ravno ta ideja heroizma peščice tista, ki je v prvi sezoni vseh serij omejevala domet imaginarija. A vsaj za The Expanse vemo, da se bo obrnila v smer revolucije, ker smo si dovolili poškiliti, kam gre zgodba v knjižni predlogi. Tistim, ki jih morebiti čaka Trumpovska Amerika, bo zato v toliko večjo uteho.