Poletni megamix z novo rubriko

-Prihaja 3. del filma Heavy Metal, narejenega po stripih iz legendarne revije Métal hurlant

-Zaključil se je festival animiranega filma in stripa Supertoon v Šibeniku

-Izar Lunaček v Striparni na Poljanski bere nov del Graščine - Somrak

Retro na meter:

Den - Fantastično potovanje v svet “Nikoli več” - Richard Corben

(Stripoteka številka 880, letnik XVIII)

Nekoč je živela majhna deklica, ki je živela na kmetiji v Kansasu. Nekega dne je stopila skozi luknjo v zidu in prišla na Zemljo iz druge dimenzije. Imenovala se je Dorothy Gale, svet z druge strani luknje pa se je imenoval Dežela Oz. Tam je spoznala čarodeje, čarovnice, človeška in druga bitja. Nekateri so postali njeni prijatelji, drugi ne.
Zdaj lahko, v novem Kansasu, naletimo kvečjemu na neoženjenega in malo zadržanega ter zmedenega mladeniča, Davida Ellisa Normana alias DEN-a. Njegov način prihoda na svet z druge strani luknje se razlikuje od Dorotejinega. Njegov prvi odhod, ki je bil sicer kratkotrajne narave, se je zgodil v sanjah, v katerih je lahko, ni pa rabil, biti motiviran s pomočjo telepatije. Drugi odhod, po trajanju veliko daljši, se je zgodil s pomočjo posebnih magično-elektronskih sredstev, ki jih je uporabil določen čarovnik, ki je izginil že pred davnimi leti - njegov stric.
Našega junaka najdemo pred ruševinami Neborca, v - brez suma - notranjosti Corbenove zavesti, kar gotovo vpliva na to, da je v okolju najti veliko psihološke in simbolne pomenskosti. Tu se začne niz pustolovščin v deželi Nikoliveč (ali v originalu Nuncanada, kar nima nobene veze s katerim koli znanim jezikom). Nikoliveč ni, pa če bi si še tako želeli, Dežela Oz. Edina možna povezava med njima je ta, da je Nikoliveč, zaradi vseh tegob, ki v njej obstajajo, sanjska dežela za Richarda Corbena, tako kot je bila Dežela Oz sanjska za Bauma.
Vendar, ko je Baum za prikaz svojega sveta potreboval ilustratorja, je Corben to lahko storil sam. In kakšen svet je ustvaril! … Kakšna preveč bogata domišljija se je skrivala v podzavesti tega umetnika. Primitivne vizije tistih, ki bi lahko bili naši živalski predniki, se soočajo z dominacijo prvih humanoidov. Še vedno, milijon let po njegovem nastanku, v človeku obstajajo, tako kot v kalupu, enaka umetniška občutja, čustva, želje in principi.
V sodobnem človeku zavedno ni blizu nezavednega. Med tema dvema pojmoma obstaja meja, ki je ni lahko preseči. Ta meja je fina, tenka in ostra kot rob britvice in le malo ljudi jo lahko preči, brez strahu, da bi padla v brezno. Vendar obstajajo kreativci, ki vedo kako iti preko nje, ampak za njih ta prehod pomeni most, za katerega se samo zdi, da ga je lahko prečkati. Richard Corben je eden od teh umetnikov. Sprehaja se v izrazitem ravnotežju, od svoje (nezavedne) vizije pradavnine k sedanjosti. In pri hoji vztraja vse dlje, da se le ne bi rabil vrniti na začetek. Corbenova risba je edinstvena. Njemu se sploh ni treba podpisovati. Dovolj je, da vidimo le eno njegovo risbo, pa lahko prepoznamo tudi ostale. Njegov stil je mešanica subtilnega (včasih tudi ne) paleolitskega z modernim, čarobnim in znanstvenim. Zanj je enostavno ustvariti kronološki spekter, v katerem zgosti dobo v trajanju pol milijona let, naj gre za različne like ali za vprašanje scenografije. DEN je eden od najboljših primerov Corbenove umetnosti.
Zdi se, da želi Corben v svojem delu divjaka prikazati kot manj inteligentno bitje, ki zmagoslavno prihaja iz borbe. Vendar nam nekaj daje vtis, da izven meja, ki jih postavlja risba, obstaja tehnološko napredna družba, vesoljske ladje, radioaktivni topovi in puške …in neko mesto. Morda vse to obstaja samo v moji domišljiji, ker sem svoje celo pisateljsko življenje posvetil Baroujevim delom. Vendar verjamem, da vsaka senzibilna oseba, ki pozna njegove zgodbe o Barsomu, lahko pride do istih zaključkov.
DEN brez suma ustvarja tak vtis. Scena je kot ogromna in zlovešča puščava, ki jo naseljujejo monstruozna bitja, ki so se zavlekla v ruševine. Prav tako se nekaj lovecraftovsko misterioznega pojavlja pod zemljo. Kot pri večini Corbenovih del, tudi tukaj iz teme, izza horizonta prihaja nekaj slabega, kar ni le arhetipski strah, ki napada naše nezavedno.
Zgodba, ki jo Corben prikazuje v tem stripu, čeprav stoji sama zase, kar kliče po nadaljevanju. Na mnoga vprašanja si bralec želi dobiti odgovor, ki ni le momentalni triumf glavnega junaka in junakinje. Kako je lahko DEN reinkarnacija svojega strica, če ta še vedno živi oziroma obstaja kot fantazma? Pošasti in človeška bitja se medsebojno žrejo, ampak kje je vegetacija in živalski svet, ki mora zadovoljiti vse njihove ostale zahteve po hrani? Kako se brez rastlin ustvarja kisik? Kako so nastali inteligentni monstrumi, ljudje-plazilci in ostali?
Seveda lahko razumemo odgovor, da je DEN ilustrirana zgodba, moderni strip, ki nam prikazuje vesolje, ki je daleč od našega. Dežela Nikoliveč mora biti svet, ki se bo logično razložil sam po sebi, tako kot Kansas, Oz ali Zemlja. Zagotovo ima Corben vse zahtevane odgovore, ki se jih sam kar malo bojim, a res si želim spoznati še drugi del zgodbe. Prepričan sem, da je enako z drugimi bralci.

Filip Hose Farmer

[Fotografija na sliki je stran številka 18 iz sage DEN.]