Črnobeli Kafka

Črnobeli Kafka

Recenzija izdelka
3. 11. 2020 - 13.30

Septembra smo izpod tiskarskih valjev v najemu Foruma Ljubljana dobili nov prevod ene od svetovnih književnih klasik v stripu. Ja, dobili smo ga prav od tiste organizacije, ki tiska tudi v Angoulêmu nagrajeni pro-zine ali - če hočete - trenutno skoraj edino slovensko stripovsko revijo Stripburger. Od institucije, ki je nastanjena v prostorih Metelkove 6, kjer ima tudi najbogatejšo javno stripovsko knjižnico v Sloveniji. Torej, gre za eno izmed tistih nevladnih organizacij, ki jo želi Ministrstvo za kulturo januarja protipravno deložirati. Kljub temu da je še septembra izdala novo izjemno pridobitev na področju prevodnega stripa v Sloveniji.

Danes bo govora o stripu Kafka, poimenovanem po avtorju zgodb, ki so ameriškemu striparju Petru Kupru služile za predlogo. Večina stripov, zbranih v Kafka: zbirka kratkih zgodb, so zgodbe, ki ne bi smele preživeti. Pisatelj Franz Kafka je namreč pred svojo smrtjo prijatelju in izvršitelju oporoke, Maxu Brodu, zabičal, naj njegove neobjavljene zgodbe zažge. K sreči Max Franza ni poslušal. Če bi ga, bi bil tudi Kuprov stripovski integral precej manj obsežen.

Delo Petra Kupra se s tem prevodom v slovenščini prvič predstavlja v albumski obliki. Njegove krajše, nekajstranske barvne karikaturistične stripe smo sicer že lahko brali v reviji Stripburger. Tisti stripi so bili povsem drugačni od Kafke. Vsebinsko so se nanašali na aktualne družbenopolitične komentarje. Kvadratki so bili polni besedila in detajlov, praznega prostora praktično ni bilo videti. Avtor je s humorjem predvsem vsakič znova jasno pokazal svoje nasprotovanje predsedniku Donaldu Trumpu. Malo manj kritične stripe pa je v preteklosti že risal za revije, kot so The New Yorker in Mad. Vseeno sta kritičnost in političnost stalnici njegovega stripovskega ustvarjanja. Leta 1979 je na primer soustanovil politično angažirano stripovsko revijo World War III Illustrated, pri kateri je še danes član uredništva. S prerisovanjem Kafke v strip pa se je prvič srečal, ko je v ta medij preobrazil njegovo zgodbo Preobrazba.

Kuper se je nad Kafko menda navdušil zaradi njegovega humorja, zato je leta 1988 tudi začel s prevajanjem njegovih del v strip. Dejstvo, da je Kafka pri komaj štiridesetih letih umrl zaradi tuberkuloze, gotovo ni najbolj smešno. Razen če nanj gledamo s stališča nove koronaresničnosti. Kajti njegove zgodbe so, tako kot njegova smrt zaradi nalezljive pljučne bolezni, danes še kako aktualne.

V času brezštevilnih samoizolacij in individualizacije posameznikovega obstoja se namreč veliko govori o drugem valu izničevanja skupnosti. A skupnost kot taka se je začela krhati že z rojstvom meščanskih okolij, v katerih so v primerjavi z vasjo socialne vezi šibkejše. Trenutno stanje je torej zgolj potenciranje teženj meščanskega okolja, ki jim je dodan še strah pred bližajočo se pogubo in celo zakonsko omejevanje števila stikov. Ko individuum torej naenkrat ostane povsem sam, individualni eksistencialni problemi še lažje obvladajo njegove misli. Prav s tem se v svojih delih ukvarjata Kafka in Kuper. Zgodbe protagonistov so zato večinoma sestavljene iz njihovih notranjih monologov.

Kafkov simbolni jezik, združen s Kuprovo metaforično risbo, se tako v zgodbah poigrava z vprašanji vseobsegajočega paranoidnega strahu, razredne neenakosti in nepravičnosti, nepremišljenosti črednega nagona, večnega gona za nedosegljivim, prioritet lastnega preživetja, usmiljenja do revežev, želje po prepoznavnosti, nezadovoljstva s samim seboj, krhkosti in nepredvidljivosti življenja in podobnega. Skratka z vsem, kar človeka žene in straši oziroma s čimer se v tesnobnih mislih ukvarja.

Vse prej omenjene tematike se skladajo z umetnostjo časa, v katerem je živel Franz Kafka. Tik pred njegovo smrtjo se je nemški ekspresionizem namreč dokončno razcvetel. S tem v mislih naj bi se Kuper lotil razmisleka o likovni podobi stripovskega albuma Kafka. Želel ga je približati nemškemu ekspresionizmu, ki je svoj polni razcvet dosegel malo pred Kafkovo smrtjo. Vplive ekspresionizma lahko opazimo v geometrijsko pravilnih potezah posameznih likov ter enakovredni uporabi črne in bele barve na posameznih monokromnih ploščinskih enotah. Ta učinek je dosegel s tehniko praskanke. Papir je prevlekel s kredo in črnim tušem. Na to plast pa je potem risal ali jo spraskal do te mere, da je ustvaril videz lesoreza.

Ekspresionistični videz je še dopolnil z minimalno rabo oglatih in črnih govornih oblačkov. Pripovedno besedilo pa je povečini umestil tako, da je videti, kot da je bilo naknadno kolažirano v sliko. Vtis ekspresionizma seva tudi skozi razporeditev besedila v tekstovne enote, ki ga lahko primerjamo s konstruktivistično poezijo. Razbite besedilne enote so večkrat, posebej očitno pa v kratkem stripu Brlog, postavljene tako, da je vseeno, v katero smer jih beremo. S tem avtor ruši predvideno branje od leve proti desni in od zgoraj navzdol. A kljub naključnemu branju besedilnih enot zgodba ne trpi. Večinoma so na tak način prikazane misli. Z raznolikimi možnostmi branja pa avtor dopušča, da jim sledimo neurejeno, tako kot nam misli sicer begajo po glavi sem ter tja. V zgodbi Brlog s tem paranoidno vzdušje le še potencira.

Nekaj povsem drugega se zgodi v stripu Drevesa, v katerem besedilo in slika non sequitur stojita vsak zase. S čimer Peter Kuper samo izkazuje raznovrstnost svojega načina ustvarjanja. Vsak strip je kljub podobnemu videzu vendarle narejen malo drugače. Tako lahko na primer v najdaljšem stripu zbirke, V kazenski koloniji, vidimo verjetno edino direktno referenco na znano osebnost. Ponosni in v svoj prav zagledani poveljnik, ki nazadnje pade kot žrtev lastne neumnosti, je sumljivo podoben Donaldu Trumpu, ki ga - kot smo že omenili - avtor nima ravno v čislih.

Peter Kuper je torej iz kratkih zgodb Franza Kafka potegnil zgolj njihovo srž. Uporabil je nekaj direktnih citatov iz njegovih del in jih s podobami strnil v nekaj povednih strani. Mimogrede, prevajalec Bojan Albahari se je naslonil na najsodobnejši slovenski prevod Kafkovih del izpod prstov Štefana Vevarja.

Kafka Petra Kuperja se torej po zahtevnosti lahko primerja z branjem Kafkovih originalov. Verjetno najbolj razumljivo tistim, katerih čelni reženj in z njim abstraktno mišljenje sta se že dodobra razvila. Nikakor ne sodi med tiste stripe, po katerih posegajo srednješolci, ker bi radi zajahali “linijo najmanjšega upora”. Takšni bralci naj v roke raje vzamejo Kafkovo biografijo, kot se je je lotil Robert Crumb.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness