Iskreno: strip, ki ga pozna ves internet, a tega ne ve

Sarah Andersen je ime, ki je na internetu gotovo manj znano od njenih velikoglavih kuštravih črnobelih podob, ki si grizejo spodnjo ustnico in z žarečimi očmi gledajo nekam gor. To šestindvajsetletno dekle iz Brooklyna, ki prekleto spominja na Emmo Stone, je bilo septembra na “analogni” turneji v nam sorazmerno bližnji Španiji. V Bilbau, Sevilji in Barceloni je predstavljala letos izdano zbirko stripov Herding Cats. Medtem smo v domači kokodajsi letos dobili prvi prevod te mlade striparke, za kar je poskrbela založba Primus, ki se z izjemo Strip (strup) kolumen dvojca Stepančič zaenkrat s stripom ni kaj veliko ukvarjala.

Zbirka sprva na internetu objavljenih stripov Odraslost je mit je v originalu izšla že leta 2016. Leta 2017 ji je sledila še zbirka Big Mushy Happy Lump. V vseh treh do danes izdanih zbirkah gre za podoben princip. Stripi ne presegajo dolžine ene strani oziroma petih kvadratkov, so štosni in so črnobeli. Dotikajo se tematik, s katerimi se ukvarjajo ali bolje rečeno ukvarjamo milenijci v svojem vsakdanjem življenju.

Velikoglavka z neurejeno kratko črno pričesko, ki je protagonistka in pogosto edina nastopajoča v stripih, naj bi predstavljala kar avtorico samo. Krog z nesorazmerno ogromnimi okroglimi očmi, brez nosa in z majhno krivuljo za usta v razmerju z majhnim telesom in paličastimi udi spominja na enostavne otroške risbe “glavonožcev”. Vsake toliko jo spremlja mali govoreči beli zajček, za katerega bi težko rekli, ali je le plod domišljije, ali gre za resnično domačo žival, s katero se Sarah pogovarja telepatsko.

V primerjavi s striparkinim ilustratorskim delom, ki v ospredje postavlja konvencionalno retro estetiko, bi težko povlekli paralele. Razen tega, da tudi v ilustracijah ponavadi nastopajo mlada dekleta. Zato se zdi, da je strip avtoričino sproščanje in dopuščanje vdora realnosti v že vzpostavljene lepotne trende. Prvi strip je Andersen objavila na Tumblrju 10. decembra 2011 pod imenom Doodle Time, a ga je kasneje spremenila v še danes obstoječe Sarah’s Scribbles na GoComics. Kot je v nekem intervjuju povedala tudi sama, je strip začela objavljati kot študentka ilustracije, ki je želela risati o svojem življenju, kar je povzročilo, da se je že s prvim stripom poistovetilo več tistoč posameznikov, ki so ji začeli slediti.

Sarah Andersen je resnična milenijka tudi zato, ker je njeno delo postalo znano zaradi interneta. Njen strip Waking Up je postal viralen zaradi svoje hudomušnosti in možnosti poistovetenja mnogih milenijcev, ki so ga začeli uporabljati v različnih verzijah tudi kot meme. Pravzaprav je večini verjetno znan predvsem v meme različicah. Če ne verjamete, poglejte naslovnico prispevka na naši spletni strani.

Ena večjih kvalitet omenjenega stripa ni njegova izpiljena risba, ampak humor. Medtem ko se nebroj samooklicanih kritikov zgraža nad tem, da “v eri sovražnega govora ne more biti nič več smešno”, Andersen uspeva ravno to: biti smešna brez uporabe sovražnega govora ali žaljenja katere od skupin, ki prevzemajo različne identitetne oznake. Njena zabavnost izvira iz samonanašalnosti, iz ugotavljanja razlik med njenim trinajstletnim prenapetim jazom in današnjo samozavestno osebo, iz družbenega pritiska nanjo kot mlado žensko brez otrok, iz lastne naivnosti, iz introvertiranosti, ki ji omogoča brezskrbno poležavanje na kavču, ker v resnici ne mara ljudi, … in še bi lahko naštevali.

Odraslost je mit je, kot že rečeno, zbirka kratkih stripov, ki temeljijo na gegih, torej eni smešnici na strip. Pri tem je v ospredju vedno oseba, nujno pospremljena z besedilom, ki pa ni nujno govorjeno besedilo, ampak bolj razlagalne sorte. Pri tem, da tekst brez slike ne bi funkcioniral. Kljub enostavni risbi je ta izjemno izrazna, sploh pri prikazovanju različnih čustev, ki smo jih v obliki emojijev oziroma “čustvenčkov” že primerno posvojili in so izredno podobni Sarahinim izrazom obrazne mimike. Glede na širok razmah njenega dela v internetni kulturi težko trdimo, kaj je izviralo iz česa: strip iz memov ali memi iz stripa. Kura in jajce danes pač soobstajata, in s tem se je treba sprijazniti.

Naj se sliši še tako banalno, lahko v delu Sarah Andersen svoj strip najde marsikdo, naj bo težek cinik, prestrašeni introvertiranec, nemarni najstnik, … ali pa samo človek, ki se mu po dolgem in napornem dnevu ne da odgovarjati na telefonske klice in se raje zavleče nazaj pod rjuho. Strip, ki te namesto Youtube videa spravi v dobro voljo. Ob branju Odraslost je mit ali katerih drugih del z bloga Sarah’s Scribbles ne smete pričakovati kompleksnega besedila, ki vam bo razkrilo novo življenjsko pot. Je pa to zbirka hudomušnih kratkih stripov, ki iskreno in brez zadržkov obravnava povsem vsakodnevne, banalne pripetljaje, se osredotoča na medosebne človeške odnose in jih postavlja pred ogledalo. Tudi to je bil verjetno eden od razlogov, zakaj je na Goodreads Choice Award leta 2016 v kategoriji najboljšega stripovskega romana uspela premagati celo šesti del Sage Briana K. Vaughana in Fione Staples.