Kako dolgo bo struna še zvenela?

Inštrument, brenkanje katerega lahko slišite v ozadju, se imenuje tar. Spada v družino lutenj, njegovo ime pa izvira iz perzijščine in pomeni struna. To dolgovrato brenkalo ostaja eno najpomembnejših glasbil v Iranu in na Kavkazu, zlasti v perzijski in azerbajdžanski tradicionalni glasbi. Glasba tega inštrumenta je posebej vzpodbudna za meditacijo in refleksijo. V Perziji pa so poslušanju tara pripisovali celo moč zdravljenja glavobolov, nespečnosti in depresije. A kljub vsem magičnim lastnostim, ki jih to glasbilo premore, je vendarle le predmet, ki pa se lahko tudi poškoduje …

Risoroman Piščanec s slivami, ki je lani v slovenskem prevodu Jedrt Maležič izšel pri založbi Buča, je še ena izmed mojstrovin francosko-iranske striparke Marjane Satrapi. Avtorica, ki je prepoznavnost dosegla z avtobiografskim risoromanom Perzépolis o svojem otroštvu v Téheranu, v svojih delih pogosto črpa inspiracijo iz lastnih izkušenj ali pa zgodb in življenj svojih družinskih članov. Piščanec s slivami nam pripoveduje o liku, ki ga je avtorica ustvarila po podobi svojega prastrica Nasser-Alija Khana.

Nasser-Ali Khan pa ni postal protagonist le kot prastric, temveč tudi kot umetnik, ki je užival ugled enega najboljših igralcev tara. Z igranjem glasbe si osmišlja življenje, na ta način se preživlja, čustvuje in beži pred tegobami, ki jih prinaša njegov vsakdan – pred skrbjo za otroke, gospodinjskimi opravili in življenjem s soprogo.

Nasser-Alijevo življenje pa se popolnoma obrne na glavo, ko se njegov cenjeni inštrument zlomi. Protagonista spoznamo, ko se obupano trudi poiskati nov tar, ki bi bil vsaj približno primerljiv z zlomljenim. Po dolgem in napornem potovanju v iskanju inštrumenta se glasbenik končno lahko vrne k svojemu najljubšemu opravilu. Vendar ga, ko zaigra nekaj not na novo glasbilo, doleti grozljivo spoznanje, da tudi ta ni pravi. Popolnoma potrt ob spoznanju, da nikoli več ne bo mogel ustvarjati glasbe, se odloči – umreti?

Glasbenikova pot v smrt traja osem dni. Nenapovedano se je zaprl v svojo sobo, se ulegel v posteljo in začel odštevati. V tem časovnem obdobju spoznamo, kakšne odnose protagonist goji s svojo družino – bratom, sestro, mamo, ženo in otroki. Od vseh se na takšen ali drugačen način poslovi, medtem ko se pripravlja na svoj odhod. Striparka spretno uporabi družinske člane za grajenje zgodbe in dramaturgijo stripa – z vsako osebo poseže globlje v glasbenikovo željo po koncu. S slehernim obiskom se pred bralko vedno bolj razgrinjajo razlogi, zaradi katerih je protagonist sprejel odločitev, obenem pa vse bolj čuti bolečino sorodnikov, ki bodo izgubili bližnjega. Prva denimo v glasbenikovo sobo stopi protagonistova hči, ki se ne zaveda resnosti situacije, nato zaskrbljeni brat in proti koncu še soproga. Kompleksnost odnosov se stopnjuje. Nasser-Ali obiske doživlja kot nadlogo, po drugi strani pa jih izkoristi, da vsem pove, kar jim gre.

Najbolj kompleksen je gotovo odnos med protagonistom in ženo Nahid. Tar se vendar ni zlomil sam od sebe ‒ Nahid ga je namerno zlomila med njunim zadnjim prepirom. Zaradi njegove odtujenosti, pomanjkanja skrbi za družino in splošne ravnodušnosti do vsega, kar ni glasba, mu je uničila tisto, kar mu je pomenilo največ. Ženi je zatrdil, da ji ne bo nikoli odpustil in to obljubo je tudi držal vse do svoje smrti. Avtorica nam odnose predstavi v vsej njihovi kompleksnosti in nikoli ne moralizira. Bralki tako pokaže razloge, zaradi katerih je Nahid zlomila glasbilo, obenem pa tudi, kaj je vplivalo na protagonistovo odločitev. Kljub vsej empatiji, ki jo bralka čuti do likov, pa vseeno lahko zaključi, da nobena odločitev ni bila prava, pa čeprav ena veliko manj usodna kot druga.

Kljub težki tematiki pa avtorici uspe, da vzdušje nikoli ni prenapeto. Kančki črnega humorja, ki so razpršeni po celotnem delu, morbidno vsebino bralki približajo – jo naredijo bolj prebavljivo. Šale o otrocih, ki si želijo opija, ali posmrtnih duhovih, ki še vedno dišijo po tobačnem dimu, po eni strani resno pripoved presekajo s prostorom za oddih, po drugi strani pa stopnjujejo in poglabljajo vseprisotno otožnost.  

Vzdušje dobro podpira tudi Satrapina značilna črno-bela risba. Podobe so preproste, minimalistične, pogosto sestavljene le iz barvne ploskve s kančki podrobnosti, ki liku vlijejo življenje, kar je najbolj opazno pri preprostih potezah obrazov. Stripovski okvirji niso jasno začrtani, temveč imajo pogosto neviden rob. Toda vseeno so podobe previdno postavljene po straneh, da ne zbledijo druga v drugo. Mnogokrat so tudi popolnoma črni, avtorica pa znotraj njih slika z belo. S tem načinom vizualnega pripovedovanja nam podaja dobro stilsko interpretacijo temačnih zadnjih trenutkov umirajočega glasbenika ‒ njegove predsmrtne blodnje in spraševanje o tem, ali je že prepozno, da bi se vrnil med žive.

Satrapi tokrat, drugače kot v svojih prejšnjih delih, ne igra vloge prvoosebne pripovedovalke. Dogodki so bralki predstavljeni z glasbenikove perspektive. Risoroman se začne in konča z Nasser-Alijem Khanom tako, da je vedno zelo jasno, da je ta zgodba njegova, avtorica pa je zgolj zelo majhen del pripovedi, saj prastrica ni imela priložnosti dodobra spoznati. Tako je Piščanec s slivami precej drugačen od Perzepolisa in Vezenin, hkrati pa zvestim bralkam zelo domačen. Seveda pa avtorica v strip vpleta mnoge kulturne značilnosti svoje domovine, ki so bralki pogosto prevedene in razložene v sklicih ob robu strani, s čimer se umetnica še dodatno podpiše pod svoje delo.

Avtorica zapolnjuje luknje v svoji predstavi o prastričevem življenju in njegovi ljubezni do igranja tara z domišljijo. Resnična zgodba o igralcu tara, ki je nekega dne nenadno umrl, tako v stripu postane tragična pripoved o nerazumljenem glasbeniku, ki izgubi eno življenjsko strast za drugo. V risoromanu se za hip pojavi tudi avtorica sama, ko obišče prastričevo hči, ki je zelo podobna svojemu očetu. Podelita si zgolj nekaj prijaznih besed, a to srečanje pripoved hitro postavi nazaj na realna tla in nas spomni, da zgodba ni zgolj fiktivna.

Z vsemi pripovednimi sredstvi poskuša striparka skupaj z bralko razumeti, kako posameznik sprejme odločitev, da konča svoje življenje, in je obenem žrtev te odločitve. Satrapi je bila vedno in je tudi v Piščancu s slivami posebno vešča, ko se loteva tem slovesa in žalovanja. Če potegnemo črto, je bila kljub vsemu eksplicitna odločitev za smrt vedno le in edino Nasser-Alijeva. Ne glede na to, ali je bila izguba najdragocenejšega inštrumenta kapljica čez rob, je bilo glasbenikovo življenje polno drugih razlogov, zaradi katerih se je odločil umreti. Kot so verjeli Perzijci za glasbo tara, tudi risoroman življenju in tistemu, kar nas drži pri njem, nastavi ogledalo.

Brenkala je vajenka Lea.

Vir slike: spletna knjigarna Buča