Ko je vojna, je vojna za vse!

Ko je vojna, je vojna za vse!

Recenzija izdelka
6. 2. 2018 - 13.00

Rdeči, beli, črni, Titovi ... nemškutarji, lahi, kvizlingi ... dezerterji, desetminutniki, feldmaršali. Danes vsi s težkim, regijsko in starostno pogojenim spominom. Eni bolj, drugi manj. Ene totalno bôli rit, drugi se še spominjajo, kje je bila le-ta zadeta. Vsi z eno stično točko - doživetja druge svetovne vojne. Ničkolikokrat prežvečene tematike, ki se vedno znova lahko prerodi po svoje. Razen v večini partizanskih filmov, tam se je pogosto samo veliko prežvekovalo.

Dejstvo je, da mnogi te vojne nismo živeli. Dejstvo je tudi, da mnogi te vojne niso preživeli. Dejstvo je tudi, da vojne vedno znova preživljamo in preživaljamo.

Pravila so bila in so preprosta. Agresor vstopi na že zasedeno ozemlje. Napade ali okupira, nasprotnik se brani pasivno ali aktivno. Kako človeško, boste rekli. Ali pa ravno obratno od tega. Karkoli nas že dela človeške. Pohlep na primer, sploh po številkah. Včasih štejemo le mrtve in svoje. Zob za zob in oko za oko, kot posledica in ne kot navodila za pot stran od začetne točke nič. Strah in zmedenost, ki se ob tem pojavita, lahko ovalne in strašljive železne pojave pod čelado rajha v vsej zmešnjavi idealizirata in nezavedno ponotranjita njihove vrednote. Modelno učenje, tokrat brez lutke Bobo. Vedenjski vzorci se ohranijo in večna groza ostane večna. Prenese se na nov model, nove posameznike, četudi je s posledicami ta način enkrat že uspešno propadel. Moč za trenutek je slajša kot strah za vedno. In vojna se še vedno bije dalje. V vseh tistih, ki je ne smejo, nočejo ali ne morejo pozabiti.

Philippe Claudel je roman zapisal črno na belem, Manu Larcenet ga je takšnega narisal. Brez odvečnih besed slike govorijo zase. In z njimi vse gube človeških izkušenj na podobnih si obličjih, s svojimi pomenljivimi pogledi. In še bolj subtilnimi simbolnimi namigi v posamičnih pogledih realističnih živali. Kajti pogledi lager-komandantov in njihovih štirinožnih žverc sploh ne obstajajo. Obstaja le sum na receptorje vida in vonja pod čeladami grozovitih prikazni v službi velikega vodje z majhnimi brki.

Brodeckovo poročilo je strip brez tehničnih, a z mnogo drugimi sivinami. Črna pokrajina prostranih belih snežnih zametov pod plastmi skriva mnoštvo kontrastov. Znotraj človeka, skupnosti, znotraj verovanj in znotraj moralnih dilem. Ta mega-kombo ni zgolj umetelna umetniška slikarija na dolge proge, lahko je paket za vso družino. Z nekaj detektivskimi elementi je hkrati vojaška osebna psihološka drama, triler in grozljivka. Boljše od celotnega petkovega večera na Kanalu A, a v ravno takšnem trajanju.

Brodeck je dober človek, ne me narobe razumet. Je plemenit in skromen in pogosto skrbi za korist drugih, če ne pa ga v to prisilijo. Je tudi edini, ki je tak. Ostali so, no ... Spoiler alert! ... hitro mrtvi. Ostali so personifikacije sedmih smrtnih grehov, zlitih v eno. Dajmo jih obnovit. Pohlep, požrešnost, napuh, zavist, jeza, lenoba in pohota, ki je sadistična. Ostali izvirajo iz egoizma varovanja lastne riti, ne glede na posledice.

Neskončnost vojne je ujeta v led, ki obdaja Brodeckovo poročilo. Začne se z rahlim oblizom in na koncu pusti grenak priokus ljudi-drekov. Vendar Brodeck ne obsoja, ob tem raje veliko premišljuje. Njegova pamet ga je prav tako poživalila. Oziroma morda je ravno v tem velika razlika med njim, neukimi vaščani in brutalnimi vsiljivci. Brodeck se je v izogib morebitnemu poživaljenju sebe raje namerno poživalil. Zato je tudi preživel v ogromni, z bodičasto ograjo obdani staji za ljudi, kjer so se koline vrstile vsak dan po navodilih kljukastih križev.

Napeta zgodba, z navidez malo dogajanja, je zgrajena na podlagi retrospektivnih obrazložitev začetnega razpleta in izsekov iz daljne in bližnje preteklosti, ki je do obravnavane sodobnosti pripeljala. Larcenet je pri tem natančen in umazan. Pridih skrivnostnosti nas prežema, ko ne gre ugotoviti, kaj je narisal v sencah. Brodeck jih mora razkriti in razsvetliti tudi sam. Vendar bolj kot se po sencah razliva svetloba, več teme se poraja v človeškem umu.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness