Najboljša evropska slaba fora

Letošnji največji evropski stripovski festival v Angoulêmu na jugozahodu Francije je že pred splavitvijo v javnost konec januarja prejel ogromno število kritik. Ob razglasitvi nabora možnih kandidatov – prejemnikov najpomembnejše prestižne nagrade festivala – Grand Prix so se pojavile polemike glede odsotnosti vključitve žensk v omenjeni nabor. Tudi trditve nekaterih, da gre za nagrado, ki gleda v preteklost, ko ženske še niso bile tako prisotne v svetu stripa, stoji na majavih in trhlih temeljih.

Kot da omenjena afera ne bi bila dovolj slab prolog v sam festival, so se ga v podobnem tonu odločili tudi zaključiti. Namesto še ene dolgočasne rdečepreprogarske slavnostne prireditve so udeleženi prejeli komolec med rebra. Zaključna ceremonija je bila zaupana komedijantu Richardu Gaitetu, ki je s svojo slabo praktično šalo poskrbel za izjemno slabo vzdušje v dvorani. Vse se je začelo z besedami: „To bo najkrajša ceremonija v zgodovini, ker je vse, kar hočemo, plesati in piti.“ Problem pa se ni pojavil v dolžini govorov, ampak v vodečem samem. Po podelitvi devetih nagrad sta namreč iz publike vstali dve ženski in nagovorili Richarda na odru, rekoč: „Bravo, Richard, za to šalo o napačnih nagradah in velikosti Grand Prixa, zelo sva se nasmejali, ampak zdaj morava iti.“ In sta šli. Z njima pa tudi vso dobro vzdušje iz dvorane, kjer verjetno ne rabimo omeniti duševnega stanja devetih zavedeno nagrajenih ustvarjalcev stripa.

Odzivi na letošnji festival so tako pustili slab vtis, 40 francoskih založnikov pa je svoje sodelovanje pri prihodnjem stripovskem festivalu že odpovedalo in to v podpisani izjavi za javnost tudi že objavilo. Ne strinjajo se z dosedajšnjo politiko festivala in se zavedajo, da lahko v takšni množini tudi kaj dosežejo. Podpisniki namreč zajemajo skoraj vse letos na festivalu sodelujoče založbe.

Eno od letošnjih presenečenj je bila nova zmagovalna stripovska serija. V zadnjih nekaj letih je to nagrado prejela Saga, iz katere so se prav tako ponorčevali, da jo je prejela tudi letos, vendar temu ni bilo tako. Po tem, ko je bila nagrada razglašena, je direktor vest že objavil na spletnih omrežjih, potem pa jo je moral po razkritju šale hitro odstraniti. Na nekaj čez četrt milijona obiskovalcev pa afere, vsaj glede obiska, niso vplivale. Če bodo francoski založniki od svojega sodelovanja odstopili, bo naslednje leto gotovo zgodba drugačna.

Kot že omenjeno, je – pozabivši na vse razprtije – nagrado za stripovsko serijo dobila, ponovno ameriška, Ms. Marvel. Tudi pri nas precej priljubljena najstniška glavna junakinja je srca mnogih osvojila verjetno prav s svoji prizemljenostjo. Kljub temu, da zaradi nenavadne meglice nekega večera po zabavi postane superjunakinja, se še vedno najbolj obremenjuje z mladostniškimi problemi, kot so kako postati priljubljena med sošolci, ali popolnoma človeškimi, kot je – zakaj morajo imeti superjunaki tako oprijeta oblačila, da jim jih ves čas zateguje v zadnjični razporek.

Najboljši album leta je na letošnjem festivalu v Angoulêmu postal Here Richarda McGuira, ki smo ga tudi pri nas že opazovali v striparnah, na slovenski prevod pa še čakamo. Here je album, ki temelji na svoji likovni izraznosti in je z besedami zelo skop. Kako bi le ne bil, ko pa gre v resnici za slikovno pripoved nekega kota. Tako je, prav ste slišali. Nek kot v sobi, ki je ozaljšan s kamnito pečjo, je v resnici glavni protagnost in prostor dogajanja celotnega grafičnega romana. Kot skozi stoletja in tisočletja.

Likovno je album Here zastavljen kot serija razlitkov, oziroma splashev preko zaporednih parov strani. Prek razlitkov pa so nametani manjši kvadratki, ki vodijo rdečo nit zgodbe. Zgodba je seveda izmišljena. Na vsakem razlitku pa se povečini igra s pari barvnih kombinacij v vseh njihovih odtenkih, praktično noben par kombinacij pa se v knjigi ne ponovi. Prav tako nam skozi celoten album dosledno sledi v levem zgornjem kotu siv pravokotnik, ki nas obvešča, v katerem letu se trenutno nahajamo mi in seveda, če ste nanj slučajno že pozabili – glavni kot hiše.

Dokler se ne pojavi kak genialni profesor in njegov padawan McFly, lahko trdimo, da je Richard McGuire naredil najboljši približek časovnemu stroju. Z izjemnim smislom za kadriranje tako lahko hkrati na primer prikaže gozd, ki je na mestu kota hiše stal leta 1623, medtem ko se sredi njega sprehaja mačka s svojim kvadratkom in letnico 1999. Vmes med obema pa stoji ženska iz leta 1957, ki se je že na prejšnji strani spraševala, zakaj je že prišla v dnevno sobo.

Skozi strip Here se tako McGuire pravzaprav poigrava z našo ponotranjeno koncepcijo časa, ki jo večina razume ali linearno ali bolj ciklično. Avtor se v tem stripu odloči za hkraten soobstoj različnih časovnih dimenzij, ki med seboj ne reagirajo. Časovno so različni kvadratki med seboj povezani le toliko, da nekateri vsebujejo iste protagoniste, ki se seveda skozi čas nekoliko postarajo. Kar panele med seboj povezuje, je zgolj soobstoj v prostoru.

Medtem ko listamo skozi na videz skoraj popartistične lepljenke v stilu kakšnega dodelanega kolaža, na trenutke zagledamo tudi sled svinčnika. Vsake toliko so obrazi ali detajli dodatno realistično dodelani s svinčnikom, kar sicer precej figurativne in ploske elemente in like spremeni v bolj življenjske in resnične.

Da je kot hiše lahko zanimiv, se lahko prepričamo na več kot dvesto straneh. McGuirova kreativnost je verjetno tudi v Angoulêmu žirante prepričala prav s svojo preprostostjo. Nešteto drobnih in vsakdanjih dogodkov je v albumu Here spojeno v čudovito zgodbo, ki ji kljub pavšalnosti vsebinsko in scenaristično ne manjka nič. Razni manki komunikacije so zapolnjeni s preciznim kadriranjem in absurdom, ki nastane s sopostavitvijo zgodovinskih dogodkov bok na bok. Še en dokaz majhnosti in nepomembnosti nekega sicer zelo prizemljenega človeškega bitja.