Prve iskre fašizma

Prve iskre fašizma

Recenzija izdelka
12. 10. 2020 - 13.30

Danes bomo recenzirali strip Črni plamen: požig Narodnega doma v Trstu očetovsko-sinovske naveze Zorana in Ivana Smiljanića, ki je na začetku poletja ob stoti obletnici tega dogodka izšel v sozaložništvu Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU in Zavoda Primorski dnevnik. Posvečamo se mu tudi zato, ker je v soboto v sklopu festivala stripa Tinta prejel nagrado Zlatirepec Zavoda Stripolis za najboljši slovenski strip preteklega leta. Tako je Zoran Smiljanić že drugo leto zapored postal zmagovalec tekmovanja za najboljši slovenski strip. Lani je Zlatirepca prejel za strip Ivan Cankar: Podobe iz življenja, ki ga je ustvaril skupaj z zgodovinarjem Blažem Vurnikom, s katerim za prihodnje leto pripravljata še izid stripovskega življenjepisa arhitekta Jožeta Plečnika

Kar na začetku recenzije naj avtorica jasno pove, da je Smiljanićema nagrado v roke izročila kar sama, saj je bila predsednica letošnje žirije. Vseeno to ne vpliva na dejstvo, da bo v recenziji obelodanila svoje od žirije neodvisno mnenje o stripu, ki si recenzijo vsekakor zasluži.

Črni plamen je v delih začel hkrati izhajati v Primorskem dnevniku in v tedniku Mladina, zato smo ga fragmentirano lahko brali že nekje od začetka letošnjega koledarskega leta. A branje v albumski obliki ponuja drugačno, bolj celostno izkušnjo. Pripoved je sicer že originalno sestavljena iz različnih delov, ki se med seboj tudi likovno razlikujejo, vendar jo zaokroža fiktivna osebna zgodba, ki jo je prijetneje prebrati brez prekinitev.

Krovna zgodba nam pripoveduje o usodi dveh prijateljev, rojenih leta 1900, ki izhajata iz narodnostno različnih družin. Eden je tržaški Italijan, drugi je tržaški Slovenec. Eden se imenuje Giuseppe, drugi se imenuje Josip. Eden je črnolas, drugi blondinec. Eden je bogat, drugi siromašen. Utelešata torej dve plati enega mesta, ki je, dokler ni zaradi vzpona fašizma razpadlo na dve neenaki polovici, vsaj na videz živelo v multikulti simbiozi. 

Osnovno zgodbo prekinjajo krajši odlomki vstavljenih zgodb, ki razlagajo politično sliko in njen vpliv na življenja obeh mladcev v Trstu. Zoran Smiljanić oziroma starejši v ustvarjalnem dvojcu je tudi tokrat pokril risarsko plat in je v teh vložkih pokazal svojo hudomušnejšo stran in večjo razgibanost risbe, ki ju je do sedaj pogosto skrival. Vsaj toliko, da se je znotraj enega albuma ponavadi držal enega likovnega stila. Tokrat pa je precej eksperimentiral in večkrat odstopal od sicer pretežno realističnega sloga. Italijo med prvo svetovno vojno je tako prikazal kot karikirano kurtizano, ki v svoji postelji intimno gosti skoraj vse predstavnike evropskih držav. Krajo zastave v Splitu je narisal v skicoznih otroških risbah. Vzpon Gabriela D’Annunzia in Benita Mussolinija ter razrast fašizma je prikazal kot celostransko sliko prsti, ki se prebuja in raste v vulkan. Večinoma pa gre za dobre stare smiljanićevske pobe s kratko pristriženimi lasmi, okroglimi nosovi in močnimi dlanmi. 

Starejši Smiljanić se je tokrat še posebej vživel v nekatere skupinske prizore, kot jih lahko vidimo že takoj na začetku. Množica pobesnelih škvadristov s surovimi pogledi in divjimi izrazi, ki kliče “Eia-eia”, ali čredni vandalizem ob požigu sta s svojimi skoraj renesančnimi kompozicijami daleč od togih in strumnih vojščakov iz prvega dela Meksikajnarjev. 

Kar se tiče risbe, omenimo še izjemno natančnost, s katero so v Črnem plamenu narisane tržaške stavbe. Še posebej Narodni dom z vsemi detajli, kot so na primer vitraž napol gole mladenke, ki “ima zizike tudi na krilu”, ali groteskne maske ob njegovem portalu. Smiljanića sta se še posebej poglobila v zgodovinsko verodostojnost stripa, Furlanijo - Julijsko krajino sta tudi večkrat obiskala in brskala za starimi fotografijami. Vendar pri risarju Zoranu to ni nič novega. Njegov obrat k zgodovinskim stripom se je začel že v osemdesetih s stripom, naslovljenim 1945, od takrat do danes pa si vedno bolj prizadeva za zgodovinsko točnost.

V Črnem plamenu mogoče tudi zato lahko zaznamo poudarjeno previdnost pri opisovanju dogodkov. Morda tudi zaradi močne tendence današnjega časa po zgodovinskem revizionizmu obdobja okrog druge svetovne vojne. Bralci smo na več mestih s posebnimi opombami opozorjeni, da je v različnih zgodovinskih virih zaslediti različne interpretacije dogodkov.

V svoji vsebinski srži pa je Črni plamen antifašistični strip, ki kljub težnji po zgodovinski objektivnosti vendarle simpatizira s slovensko manjšino v Trstu. Kot je za več medijev nedavno povedal tržaški filozof Jernej Šček, je antifašizem slovenske manjšine v Trstu in širše na Primorskem močno povezan z narodnostjo. Zaradi fašističnega zatiranja Slovencev, ki se je začelo v letih, ki jih opisuje strip, gre torej za povezavo, ki naj bi bila preostalemu delu Slovenije morda težje razumljiva, saj drugod zanje velja predvsem slogan: “No borders, no nation!” Tržaški Slovenci pa svoj antifašizem vzpostavljajo prav s pomočjo skupne nacionalne identitete, ki jim omogoča izražanje v lastnem jeziku in ohranjanje tradicije, kar jih osvobaja. Črni plamen to miselnost spretno prikaže z rdečo nitjo zgodbe, ki temelji prav na prikazu vzpostavitve fašističnega zatiranja narodne identitete in v manjšem okviru tudi njegovih posledic oziroma ostankov v današnjem času. Na koncu stripa namreč lahko vidimo tudi poustvaritev grafitov, ki jih je lansko jesen po širšem tržaškem ozemlju sprejala nacionalistična organizacija CasaPound.

Na kratko lahko torej zaključimo: Zoki striked again! Pa tudi Zoki junior se lahko zdaj pohvali z izjemnim scenarističnim stripovskim prvencem.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.