Srečišče dobrega in zla

Vstopimo v svet, kot ga še ne poznamo. V svet, ki ga sicer ne vidimo. Kot je že Izar Lunaček v stripu Oklepaj na začetku spomnil na kitajskega filozofa, ki je sanjal, da je metulj, se ga bomo spomnili tudi mi. Filozof se je namreč nato zbudil in ugotovil, da je morda metulj, ki sanja, da je človek. Kje je torej tista prava resničnost?

Devil may cry, kot je očitno že iz naslova stripa, izdanega pri založbi Alica, je daleč od prej slišane romantične zgodbe o resničnosti in iluziji. Prej bi ga lahko primerjali s trilogijo filmov Matrica. Ljudje smo tisti, ki živimo v nevednosti, sodeč po protagonistu iz stripa Vergilu. Vendar tudi med nami obstaja dekle z imenom Kat, ki se ji razkrivajo demoni iz druge dimenzije. Demoni, ki so lahko tako dobri kot slabi.

Govora je o herojski zgodbi, pravzaprav o njenem prvem delu z naslovom Vergilove kronike, ki je prežet z epskimi boji. Na slabih petdesetih straneh spremljamo protagonista Vergila, ki ga marsikdo verjetno bolje pozna iz istoimenske računalniške igre Devil may cry. Nič čudnega, strip je bil namreč narejen po istoimenski igri, ki je na računalniške zaslone prišla v petih nadaljevanjih, začenši z avgustom leta 2001, sam strip pa je v originalu izšel leta 2004, v slovenskem prevodu pa šele v začetku tekočega koledarskega leta.

Prav dejstvu, da je bil strip narejen po računalniški igri, pa lahko pripišemo izjemno dramatičen in futurističen izgled okolice. Monumentalne zgradbe, ki si prostor delijo s strašljivimi orjaškimi demoni temnih barv, grozečih okončin in žarečih srepečih oči. Zraven so seveda nebogljeni ljudje in kot nalašč je edini dobri demon v zgodbi na las podoben človeku.

Strip je bil izdan v barvah in ljudje izgledajo zelo življenjsko, resnično. Ni videti poenostavljanj, prej kompliciranje z mnogimi detajli, ki na trenutke nadomestijo besedilo. Slika tu res pove več kot tisoč besed, govora je namreč razmeroma malo.

Po razpoki iz tukajšnjega sveta odpotujmo še malo v Limbo [limbo], svet demonov. Svet, ki izpade zelo orveljansko. Predstavljen pa je na zelo mangast način, četudi je bil strip izdan v Kanadi. Tu mislim predvsem na situacije, ki so napete in razparcelirane na kratke časovne trenutke, a naj bi bralcu ritem srca in dihanja predvsem pospešili. Prav tako je poudarjena nadnaravna moč, z barvnimi trakovi in silnicami, ki se raztezajo iz stvora, ki v trenutku dogajanja premore največjo moč. Izu in Pion [izu in pijon], avtorja stripa, odlično ustvarita iluzoren, fantazijski, celo sanjski svet, ki da bralcu misliti, da je tudi sam v središču dogajanja, samo da tukaj ne more sam upravljati z liki kot v videoigri.

Devil may cry je zgodba, ki je bila sprva povzeta po romanih. Stripovske priredbe videoigre pa so žal ostale nedokončane. Kanadski založnik Dreamwave Productions je namreč leto po izidu prvega dela šel v bankrot in serija je ostala nedokončana.

Ena od bolj pomenskih pripomb za zaključek pa bi gotovo padla k opisu sveta demonov, kjer je omenjeno, da imajo stvori več strategij, kako si podrediti človeštvo. Te pa med drugim zajemajo vse od energijskih pijač in televizijskih programov pa do - policije. V tem momentu, ki se pojavi nekje v prvi četrtini tega prvega dela Devil may cry, se lahko bralcu zgodi hitra postavitev v resnični svet, hkrati pa se meje med resničnim in demonskim zabrišejo. Kdo se torej skriva za demonskim svetom Limba, ki je nad človeškim? In kdo so pravi demoni v našem resničnem svetu?

Hudič naj le joka, Pia Nikolič ni.