Ana Koronika

Ana Koronika

Recenzija dogodka
14. 7. 2020 - 13.30

Prva faza 23. mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica je zaključila junijski niz hitro organiziranih in izvedenih gledaliških festivalov, na katerih je bilo dovoljenih do 500 obiskovalcev. Ekipa Gledališča Ana Monro, ki organizira festival, se je – podobno kot organizatorji plesnega festivala Ukrep – odločila program razbiti na etape. Glavnino festivala s tujimi gosti si bomo, upajmo, lahko ogledali septembra, v prvem delu, ki je potekal med 27. junijem in 4. julijem, pa smo si lahko ogledali zgolj slovenske ulične gledališčnike.

Pregled uličnega gledališča s primeri festivala Ana Desetnica 2019
 / 12. 8. 2019
Na slovenski poulični sceni festival Ana Desetnica nima le vloge promotorja te gledališke zvrsti, pač pa ponuja tudi zavetje razumevajoče publike, v katerem se lahko razvijejo mladi avtorji in gledališki zasnutki. Vsaka ulična predstava potrebuje čas in kilometrino, da izvajalci spoznajo njeno logiko: kako jo postaviti v specifični javni prostor in kako jo odpreti publiki, da bi se njen potencial lahko manifestiral. Stalna praksa je recimo, da festivalska predstava večkrat nastopi v Ljubljani in drugih slovenskih mestih ter se tako obrusi skozi srečanja z različnimi občinstvi in lokacijami. Prva javna predstavitev je šele začetek življenja predstave in marsikatera zamre, še preden bi dopolnila svoje prvo leto - prag, ki ga Ana Desetnica zahteva kot dokaz »zrelosti« pri prijavi za festivalsko nagrado URBana LJUBLJana. Zasnutki, eksperimenti in prve predstavitve predstav slovenskih uličnikov so bili vedno del festivala, a v letošnjih izrednih razmerah, ki so onemogočile gostovanja, je njegova pedagoška vloga stopila v ospredje. 

Mladim poganjkom lahko za začetek postavimo nasproti že dobro utrjeno in izpiljeno predstavo skupine Globus Hystericus Pot v Tadam iz leta 2013, ki uporablja nekatere najpogostejše uličarske umetniške strategije. S tehniko fizičnega gledališča trije izvajalci takoj vzpostavijo svoje like in njihove medsebojne odnose: Justina Durela je to pot nadomeščal Luka Piletič v vlogi lokalnega Indiane Jonesa, temu je bila takoj za petami zvesta pribočnica Anja Bezlova, tam nekje zadaj pa se je izgubljala Alenka Marinič kot ta hecna tretja pustolovka. Enako hitro je jasno, kaj hočejo: zaklad, ki naj bi bil v Tadamu. Karakterji so uporabniški vmesnik, skozi katerega gledalci vstopimo v predstavo, performerji pa iz te točke vešče razpirajo potek zgodbe v tempu, ki mu lahko sledimo. Z uigrano pantomimo igralci utelesijo vremenske ujme in iz zraka izluščijo geografske prepreke - prepade, slapove, mostove. Ker je na ulici težko razviti daljše narative, saj lahko publika po svoje prihaja in odhaja, Pot v Tadam posrečeno uporabi ogromen zemljevid. Ta je pravzaprav scenarij predstave, saj ob njem performerji na nekaj točkah v džibrišu obnovijo pretekle in napovedo prihodnje dogodke. Vrhunci predstave so komični vložki Alenke Marinič, ki vešče izcuza humorni potencial situacij do zadnje kaplje. A to ji pravzaprav omogočata soigralca, ki vzpostavita zgodbeno osnovo, oziroma dobra uigranost vseh treh izvajalcev, ki z obrazno mimiko in telesno gestikulacijo vodijo našo pozornost skozi vse plasti predstave do te »češnjice na torti«. Čeprav predstava deluje kot  lahkotna zabava za vso družino - in tudi je -, ta nadstavba vznikne šele iz skupnosti gledalcev in nastopajočih, ki jo povezuje neposredni očesni stik.

V delu v nastajanju Duo terasa sta Alenka Marinič in Justin Durel želela raziskati performativni potencial larvalnih mask, ki so sicer del študija tehnike fizičnega gledališča. Z maskami se performerji učijo izražati čustvena stanja in želje likov zgolj s telesnim izrazom - maska je kot lutka, ki jo igralec nosi na glavi. Larvalne maske, ki so izpeljane iz baselskih karnevalskih mask, še najbolj spominjajo na modernistične skice ali animirane filme zagrebške šole 50. in 60. let prejšnjega stoletja: iz abstraktne bele gmote lahko razberemo nos in dve luknji za oči, lik pa je reduciran na eno samo značajsko lastnost. Pred publiko prištorkljata dva lika v stiliziranih črno-belih kostumih -  hitra in malce nervozna violinistka ter lenobni ostareli kitarist - in z omejenimi glasbenimi veščinami odšpilata tri komade. Pravzaprav se ne zgodi nič. Vseeno kot hipnotizirani opazujemo njuno okorno muziciranje, hecne tike, poglede in premore. Dobimo občutek, da smo padli v strip ali risanko dveh na hitro skiciranih modernističnih pojav. Neoprijemljivost dogajanja skupaj z dosledno utelesitvijo kreatur ustvari bizarni fiktivni svet, v katerega nam je dano pokukati za deset minut in v katerega bi nemara lahko bolščali še dlje. Po predstavi so se v pogovoru z avtorjema odprle različne možnosti nadaljnjega razvoja performativnega potenciala larvalnih mask, recimo poudariti kontrast med likoma, iz katerega se lahko porodijo konflikti in zgodba, ali pa poudariti interakcijo in omogočiti občinstvu vstop v drugo resničnost.

Pohodna lutkarska predstava v nastajanju Stari in drzni novonastale ekipe Tolpa lutkalica [link], v kateri so se združili Gledališče DELA, EX-teater ter sedanji in nekdanji člani skupine KUD Ljud, je pripeljala slapstick komedijo v direktni boj z občinstom, čeprav bolj po naključju kot namerno. Tričetrt metra visoke lutke šestih ostarelih gospodov in gospa želijo do konca izživeti svoja najboljša leta: kadijo, se derejo, skandirajo, spolno namigujejo, grafitirajo in sploh težijo. Kljub temu da smo uspeli razbrati nekaj zgodbinih nastavkov, namenjenih odrasli ciljni publiki, so ti utonili v navalu otročadi iz četrti BS3, ki se je z bockanjem fizično lotila lutk. Med apatičnim bolščanjem staršev v prazno so lutke usekale nazaj: preskakovale so ljudi, se drle in tudi sprožile kak jok. To je tudi sicer del žanra pohodnih predstav, saj morajo biti nastopajoči sposobni prebiti zbrano občinstvo in premakniti dogajanje do nove lokacije, tam pa z izstopanjem in glasnostjo privabiti novo publiko. Izkušeni ulični mački so se med usmerjanjem občinstva in odzivanjem na njegove reakcije vešče usklajevali med sabo. Recimo: gospe Revolucije - to seveda animira RŠ-evski anarhist Cooky - smrt ni doletela zaradi španske gripe, pač pa je povedno končala pod navalom razigrane mladeži. V črno oblečeni animatorji imajo v odmiku od konvencije razkrite obraze - tako z lutko tvorijo nekakšno dvoglavo himero, mi pa hkrati sledimo gestam lutke in pretirani mimiki njenega animatorja. Dva nivoja izvajanja ustrezata dvema občinstvoma: medtem ko so se otroci odzivali na čustveno intenzivne akcije lutk, so animatorji nizali štose za starševska ušesa, a vsaj tokrat je prva plast predstave prekričala drugo. Kot mnoge na prvi pogled otroške predstave, ki so pravzaprav namenjene odraslim, ekipo čaka odločitev, ali bo projekt v nadaljevanju prilagodila eni ali drugi publiki, ali pa bo skušala balansirati med obema.

Prva etapa letošnje Ane Desetnice je imela pridih valilnice novih predstav in umetnikov. Ta doprinos festivala je za domačo sceno nujen, saj mnogo nadobudnih zasnutkov ne preživi preobrazbe v polno gledališko predstavo; ti, ki jo, pa lahko gostujejo tudi po pet let in več. Julijski nabor, v katerega lahko poleg prej opisanih dveh del v nastajanju umestimo še novi produkciji Gledališča Ana Monro Ana pod oknom ter Zadnji ulov, delo v nastajanju Srčeva dvojka KUD Ljud in lani nastali predstavi mlajših avtorjev Kosôvc Klemna Berganta ter Izruvani dueta UnderTree, je investicija, katere plodov se nadejamo v prihodnje.

 

***

Naslovna slika: Globus Hystericus - Duo terasa / Foto: Luka Dakskobler

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness