Generično življenje

Generično življenje

Recenzija dogodka
30. 10. 2014 - 13.00

Adrià Targa Ramos, Rebecca Ciesielski, Ana Svetel, Gašper Torkar: Prihajamo. Režija: Jaša Koceli. Gledališče Glej, okt. 2014. Foto: Mankica Kranjec.

 

Različne forme teatra in drugih scenskih umetnosti si nenehno prizadevajo za dosego performativnih presežkov, v smislu procesiranja svojih sporočil na način, ki bo več kot zgolj informacija, ilustracija ali pripoved. Gledališču gre za komunikacijo, pri kateri šteje vzpostavitev neke razlike, tudi skozi uprizorjene procese sporočanja že bolj ali manj znanih dejstev. V današnjem času so najrazličnejše informacije večinoma precej dosegljive, zato gledališče načeloma želi vzpostavljati odmike od golega informiranja v upanju, da bo uprizorilo dogodek – oziroma njegov odrski "dvojnik" –, ki bo iz podanih informacij ustvaril določeno atrakcijo.

Da se spektaklu pač ne da izogniti, nam s svojim prizadevanjem po dosegi svojevrstne atrakcije pritrjuje tudi predstava Prihajamo avtorjev Adriàe Targa Ramos, Rebecce Ciesielski, Ane Svetel in Gašperja Torkarja. Gre pravzaprav za tretji del gledališke trilogije Nemo mesto, v režiji Jaše Kocelija in v produkciji Gledališča Glej. V njem dva igralca in dve igralki, natančneje dve punci in dva fanta, stari so med 22 in 28 let, preizprašujejo svoja eksistenčna vprašanja, zagate osebnostne osamosvojitve, pa tudi problematiko prekernosti življenja. V iskanju izhodov iz običajnih meščanskih vedenjskih vzorcev se ne želijo zamejiti niti uokviriti v vnaprej predvidene kalupe, nasprotno, poudarjajo svojo igrivost, željo po raziskovanju, gibanju, spremembah. Čeravno ne izvemo preveč o njihovih ideoloških umestitvah, je precej jasno, da jim gre prej za odprto formo življenja in ustvarjanja – ki nas je večina starejših najbrž začutila v tem obdobju življenja – kakor za ustvarjanje sistema pravil in postopkov, ki sicer zelo zaznamuje sodobno družbeno ureditev.

Urbanost štirih likov je poudarjena režijsko in na ravni podob, tako z vidika uporabljenega besedila kot tudi s posredovanjem vizualnih elementov scenografije – premičnih žaluzij, luči, video projekcij – ter kostumografije. K temu prispeva tudi specifična koreografija, z nekaj gibalnimi vložki, izvedenimi v videospotovski maniri. V tovrstnem dinamičnem vizualnem prepletu je ustvarjen občutek, podoben bližnjem srečanju s kakšnimi H&M-ovimi manekenkami in manekeni, kar je v resnici dober odrski odraz današnje ulične mizanscene mlajšega dela populacije. Ob tem le nekoliko preseneča prevladujoči vtis aseksualnosti protagonistov in protagonistk.

Vprašanje, ki se nam v tako postavljenem soočenju zastavlja, je, ali predstava odpira problematiko mladih na začetku aktivnega samostojnega življenja v današnjem trenutku ali pa pravzaprav poudarja golo dejstvo, da le-ti dejansko prihajajo, v pomenu "vstopa v življenje" po izjemno raztegnjenem obdobju odraščanja. Rekli bi, da je uprizoritev predvsem ustvarila in poudarila občutek surovega fakta, da se bo življenje pač nadaljevalo – to je v generacijskem smislu – natanko s tem, ko vsakokratne nove generacije vstopajo v njegove sicer večinoma in čedalje bolj neprizanesljive mline. Na koncu predstave se tako odvije preprost, a učinkovit poseg v javni prostor, ko igralci iz utesnjenosti Glejeve dvorane bliskovito stečejo na ulico skozi na stežaj odprta vrata. Ta simbolični izstop protagonistov na ulico in "vstop v življenje" pospremi video projekcija njihovega gibanja po mestu ter tudi posnetek poklona gledalcem. Kljub odvečnemu poklonu v živo, ki se zgodi za tem prizorom, je z intervencijo izstopa iz kontroliranih pogojev gledališča bila izpostavljena razlika med "notranjostjo" (gledališče) in "zunanjostjo" ("stvarni svet"), a hkrati tudi (morda nenamerno) poudarjena podobnost med tema dvema teritorijema.

Omenjene koreografije, ki sicer temeljijo na rabi premičnih pisarniških stolov, ustvarjajo podobno močne prizore predstave. Zdi se, da bi večji poudarek na tovrstnih, rahlo abstrahiranih prizorih prispeval tako k boljši berljivosti nameravanega sporočila, kot tudi k dinamiki dogajanja, v smislu odmika od ustaljenih in ne preveč inventivnih igralskih vložkov. Problem slednjih je, da jim ne uspe izstopiti iz zamejenosti interpretativnega postopka, ki nam ne pove ničesar, kar ne bi že vedeli, temveč kvečjemu vpelje odvečen patos, humor in kontemplacijo tam, kjer jih niti ne potrebujemo. V tej zvezi je protislovno naslavljanje gledalcev oziroma poskus interakcije kot neke izjeme v predstavi, ki sicer ves čas vzpostavlja klasično situacijo sodobnega teatra – v kombinaciji igre, poudarjene pomembnosti besedila oziroma narativa in drugih avdiovizualnih elementov. Zanimiva raba različnih jezikov sicer nekoliko razbije dolgočasje klasičnega pristopa, a to vendarle ne zadostuje za vzpostavitev bolj prodorne govorice – ne nujno verbalne –, ki bi bolj ustrezala zajeti problematiki in učinkoviteje izrazila obravnavano situacijo prihajamo; ta že v samem pojmu, ki jo jedrnato opisuje oziroma ubesedi, vsebuje močan potencial preloma z obstoječim redom stvari.

V predstavi smo pogrešali natanko več izraza tega potenciala preloma, ki je sicer bil nakazan na prej omenjenih mestih, vendar je vtis, da ni bil dosledno izpostavljen, sploh glede na izrazito obljubo, ponujeno v samem naslovu izvedbe. Pri tem je ključno težavo povzročal poudarjen narativ – prej zaigrana interpretacija kot pristen performans, ki bi ga pričakovali glede na precej izpostavljeno željo po neposrednosti gledalčeve izkušnje. Kljub temu je nastopajočim Jerneju Čamplju, Tini Gunzek, Barbari Ribnikar in Blažu Setnikarju skozi vzorno razigrano skupinsko dinamiko uspelo nakazati neizogibni ciklični prihod življenja na neki precej generični ravni, v smislu asociacije na (agambnovsko) golo življenje, kar pravzaprav povsem pristno odraža sodobno situacijo vsesplošne negotovosti večinskega dela človeške populacije. Zdi se, da bi ravno večji poudarek te generične razsežnosti življenja v prihajanju pomembno povečal potencio pričujoče uprizoritve. A mladostni polet ustvarjalcev in ustvarjalk projekta kakopak obljublja zanimiva nadaljevanja njihovih zgodnjih gledaliških eksperimentov.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness