Iz podzemlja

Monteverdijev Orfej, prva v celoti ohranjena opera, ki izhaja iz baročnega časa, je bila tokrat na slovenske odre postavljena prvič, pod okriljem Maribor 2012, Evropska prestolnica kulture. Slovenska praizvedba je toliko bolj posebna, ker so se je družno lotili študentje treh ljubljanskih akademij, in sicer Akademije za glasbo, Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

Osrednjo vlogo je pri pripravi projekta kajpada prevzela Akademija za glasbo, katere študentje so pod režijsko taktirko Detlefa Soelterja, umetniškim vodstvom Egona Mihajloviča ter pod zborovodsko paličico Marka Vatovca oživeli Orfeja z enajstimi solisti, devetindvajsetčlanskim komornim zborom in petintrideset članskim baročnim orkestrom. Študentje AGRFT so prispevali kostumografijo ter sodelovali pri scenografiji pod mentorstvom Janje Korun. Sodelovali so tudi kot asistenti režije ter asistenti pri oblikovanju svetlobe pod mentorstvom Davida Orešiča, delovali pa so tudi kot asistenti organizacije. Študentje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje so sodelovali pri scenografiji predstave ter pod vodstvom mentorja Boštjana Botasa Kende oblikovali tudi celostno grafično podobo in promocijske elemente Orfeja – plakat, spletno stran, e-priponko ter zunanjo pojavnost.

Prvi vtis, ki ga daje Orfej v tej slovenski praizvedbi je pravljičnost. Kostumografija in scenografija se dopolnjujeta in prelivata ena v drugo. Pojav deus ex machina, blaga, igriva svetloba in mila koreografija plesnih gibov pa tvorijo vizualno podobo, ki ves čas ostaja v mejah čarobnosti.

Režija je tista, ki si zasluži nekaj kritičnih opazk, saj vse prevečkrat zasledimo nepotrebno statičnost. Zbor se mnogokrat ne giblje ter ostaja postavljen v nepremično formo, četudi pevsko ne sodeluje in bi se tako lahko prosto gibal po odru in prinašal nanj nekoliko več razgibanosti, kajti oder je tako mestoma deloval nekoliko prazno. Režijsko je delo tako precej konzervativno in postavlja se vprašanje ali ne bi bilo morda bolje, če bi tudi večji delež režije prevzeli študentje.

Pevsko in glasbeno je opera namreč prepolna pozitivne energije, entuziazma in nezamenljive svežine. Klemen Torkar je bil v vlogi Orfeja prepričjiv, navdušili pa so tudi Nuška Rojko v vlogi nimfe, ki sporoči Evridikino smrt, Christina Thaler v vlogi Evridike, Štefica Stipančević v vlogi Glasbe in Darko Vidic, ki je upodobil Hada. Vsekakor pa ne moremo mimo odličnega baročnega orkestra, ki je spremljal pevce; mladi glasbeniki so igrivo Monteverdijevo glasbo odigrali čisto in samozavestno.

Ofrej je vsekakor opera, primerna za širok nabor gledalcev, tako za tiste, ki so operni navdušenci, kot tudi za tiste, ki se s to zvrstjo šele spoznavajo ali so jo do sedaj le od daleč opazovali. Gre za precej lahkotno, igrivo napisano glasbo, arije so spevne. Dogajanje na odru je napeto in pestro, pritegne pa tudi Monteverdijeva priredba slavnega mita, ki gledalca povleče tudi v premislek adaptacije, predvsem njenega konca.

Kakor vemo, mitološkega Orfeja raztrgajo menade, njegova duša pa splava v Had in se združi z Evridiko. Težko bi si predstavljali srečnejši konec, kajti Orfej ni hrepenel po ničemer drugem, le po združitvi s svojo umrlo zaročenko. Zanimivo je, da Monteverdi v skladu s krščanstvom poseže v dogajanje s pojavom Apolona, domnevnega Orfejevega očeta, ki Orfeja povzdigne v raj. Raj v grški mitologiji kajpak ni obstajal, pri Monteverdiju se pojavlja kot tisto najvišje, kjer mora biti vsaka duša, ne glede na svoje individualne potrebe, srečna. Jasen je vpliv krščanstva, ki duhovno povzdiguje nad čutnim ter Orfeju ponudi raj, a mu hkrati odtegne Evridiko. S tega stališča nekoliko razočara mnenje, ki ga v gledališkem listu zapišejo ustvarjalci predstave, namreč da je to konec, ki bi si ga želeli tudi danes.

Pod črto pa vsekakor: predstava, ki navduši, med drugim tudi zato, ker gre za sodelovanje približno sto študentov z različnih akademij, na kakršno naletimo le redko, pa bi lahko vsekakor večkrat!

V podzemlje in nazaj se je podala Anja Radaljac