KRATKOČASNI DOLGČAS

Recenzija dogodka
14. 5. 2021 - 13.30

Ko nas desetorico po Covid ukrepih požegnanih gledalcem postavijo v vrsto pred dvorano Stare mestne elektrarne - Elektro Ljubljana, se predstava Medtem ko smo čakali - skladno s svojim imenom - že začne. Plesalki ter avtorici Joana Serra Forasté in Urša Sekirnik se v upočasnjenem gibanju premikata ob naši vrsti proti vratom in pri tem uporabljata prepoznaven gibalni vokabular Urše Sekirnik: register vsakodnevnih gibov, ki so izvedeni s prezenco sodobno plesno treniranega telesa. Vzpostavi se izkušenjska raven predstave na kateri lahko obiskovalci trajanje telesno občutimo in se po želji tudi vklopimo v igro, ko si kot v počasnem posnetku z izvajalko izmenjamo pozdrav. Izkušenjski je dodana referenčna raven, ki miselno uokviri čakanje s kratkimi stavki - »pred pošto«, »na letališču«, »pri zdravniku« - ki jih podpirajo na gledališke hostese spominjajoči kostumi. V recenziji bomo raziskovali oba nivoja čakanja - kako se predstava na konceptualno-referenčni ravni vpisuje v naše vsakodnevne izkušnje čakanja v vrstah in vse družbene pomene, ki temu pritičejo; ter kako je dejansko izkusiti točno to čakanje v tem gledališkem dogodku.  

Vstop v predstavo je vstop v čakalnico, oblikovano z odrskimi zavesami. Posedemo se na oštevilčeni stol in s pozornostjo gledalca sledimo čakalniški glasbi ter opazujemo animirane ribe na ogromnem zaslonu - akvariju. Nato pa nenadoma: tišina

V prostoru brez glasbe in brez nastopajočih smo gledalci prepuščeni temu, da se znajdemo sami. Ko so se po nekaj mesecih vrata gledališč ponovno odprla, smo jih prvi obiskali sami redni obiskovalci, ki se med seboj poznamo. »Hej, Samo, o čem razmišljaš?« »Pišem kritiko te predstave v glavi.« »Haha. Mojca, kaj pa ti bereš...« in tako naprej. S tem se odpre drugi vidik našega preizpraševanja, namreč o razliki med vsakdanjim in umetniškim diskurzom. Umetniški dogodki se v družbo načeloma vpisujejo kot fiktivne vrzeli v družbeni vsakdan - so prostori drugačnega zaznavanja in obnašanja, ki nam s to drugačnostjo omogočajo preizpraševanje vsakodnevnosti. V našem primeru pa je režim vsakodnevnega obnašanja gledalcev prevzel dobršen del umetniško postavljene strukture dogodka. Ker ni ničesar na kocki - saj ne čakamo na nič konkretnega, nikamor se nam ne mudi, nimamo drugih opravkov -, se ontološkost čakanja razblini v vsakodnevni poljubnosti. 

Menjava slike na TV-zaslonu potisne dogajanje naprej: QR-koda usmeri naše pametne telefone k fotografijam v vrstah čakajočih ljudi, čemur sledi posnetek avtoric, ki neobvezno razpravljata o svojem spopadanju z dolgčasom med čakanjem. Nato smo odposlani v naslednjo sobo, kjer odgovarjamo na anketna vprašanja o čakanju, tako da se postavimo zdaj v eno zdaj v drugo od treh možnih vrst. Posnetek pogovora avtoric in anketa s svojo lahkotno poljubnostjo predvsem orišeta konceptualno-referenčni okvir, na katerega lahko nanizamo lastne asociacije na covidno realnost: čakanje na teste, na cepljenje ali na pošto. Vprašanja, kot so »povezujete čakanje v vrsti z redom ali kontrolo?«, med skupinskim prestopanjem in občasnim hihotanjem hitro zbledijo iz našega spomina. Predstava se v nobeno od nanizanih družbenih referenc ne poglobi, niti nam ne ponudi izkušnje čakanja, ki bi zarezala v lahkotno nizanje poljubnih asociacij. Smoter tega sklopa predstave se zdi predvsem v tem, da počasi ogreje publiko in nas pripravi na sklepni prizor. 

Performerki, ki sta do zdaj zgolj pritiskali na gumbe na daljinskih upravljalnikih, prostor preoblikujeta v kvadrat, v katerem se znajdemo skupaj z njima. Med sinhronim premikanjem po prostoru z gibalnim naborom vsakodnevnih gibov plesalki kopirata početje in telesne pozicije gledalcev ter se odzivata na stavke, ki prihajajo iz zvočnikov. Iz začetnega kaosa, ki ga gledalci s svojim premikanjem soustvarjamo in v katerem nekateri tudi sledimo izvajalkama, se hitro oblikuje red, saj se večina publike odloči za domač gledališki režim pasivnega opazovanja nastopajočih iz varne sedeče pozicije. Sledi zaključna slika, pri čemer ob ambientalni glasbi zgolj sledimo utripanju reflektorjev, ki pošiljajo snope svetlobe po med njimi napetih trakovih. Končno smo pričakali deželo čutno-estetskega, v kateri se enostavno berljivi pomeni razblinijo.

*** *** ***

Predstava Medtem ko smo čakali v Barceloni živeče plesalke in koreografinje Urše Sekirnik nadaljuje njen umetniški pristop, kot smo ga videli v predstavi Radio hit, predstavljeni na festivalu Gibanica 2019. Gre za lahkoten, igriv konceptualizem, v katerem avtorica pojave vsakdanjega življenja - ples v diskačih ali čakanje v vrsti - dopolni s plesnim izvajanjem, ki ga večinoma zajema iz registra vsakodnevnih gibov ali pa gre za dobesedno izvajanje navodil oziroma gibalne partiture. Tu lahko opazimo vzporednice s predstavo Jeroma Bela The Show Must Go On, v kateri je Sekirnik tudi nastopala in v kateri plesalci na znane glasbene hite plešejo, kot bi sicer plesali v klubu, ali pa dobesedno sledijo napotkom, ki jih narekujejo besedila teh pesmi. Drug konceptualni okvir ponudi socialna koreografija kot razumevanje našega vsakdanjega premikanja, predvsem v javnih prostorih, kot družbeno in arhitekturno določenega.

Če se vrnemo k uvodoma zarisanima nivojema predstave - konceptualno-referenčnemu ter plesno-izkustvenemu - lahko opazimo, da je na prvem predstava zasnovana kot koherentna celota, ki gledalcu omogoča, da na postavljeni okvir naniza svoje poljubne asociacije na vsakodnevno čakanje, na socialno koreografijo in tako naprej. Prav tako je domišljena dramaturgija poti gledalcev skozi dogodek, iz začetne pasivnosti in brezciljnega čakanja smo gledalci namreč aktivirani skozi odgovarjanje na anketo in imamo na koncu možnost sodelovanja v skupnem gibalnem prizoru. Kot je konceptualni nivo predstave hitro berljiv, pa je tudi hitro prebavljiv in s tem neobvezen. S tem, ko si lahko mislimo karkoli in pogosto tudi lahko počnemo karkoli, smo pravzaprav ostali v vsakodnevnem režimu obnašanja. 

Možnost gledališkega dogodka, da oblikuje skupinsko izkušnjo, ki je bivanjska in telesna, je v Medtem ko smo čakali neizrabljena, čeprav obstajajo določeni nastavki, ki bi jih bilo možno razviti v to smer. Sama dramaturgija trajanja in dolgčasa bi lahko recimo preizprašala gledalčevo potrpežljivost in pripravljenost ostati na dogodku kot recimo pri predstavi Out Vie Negative iz 2008. Gibanje kot v počasnem posnetku prav tako lahko preide v skupinsko igro kot v ulični predstavi Počasne dirke Charivari Compagnie, v kateri so se mimoidoči počasi odzivali na počasna klovna in ju obenem morali obvarovati pred prometom. Edina izkušenjska momenta v Medtem ko smo čakali sta v uvodu in zaključku predstave, kjer bi plesna prezenca plesalk in fizična bližina lahko vodili k drugačnemu občutenju časa tudi na telesni ravni. Tako pa se lahkoten miselno-igrivi pristop predstave vzdrži tega, kar je čakanju najbolj temeljno, namreč da je mučno. 

Seveda je umetnost čakanja v tem, da se zna čakajoči sam zamotiti ali zaposliti, ampak če je to učinek predstave, ali ne prepusti s tem gledalcev njihovemu vsakdanjemu monologu, namesto da bi ponudila neko novo dialoško izkušnjo? Vprašanje ni, ali publika v predstavi postane aktivna, ampak ali je kako drugače aktivna kot sicer vsak dan. Ali se obnašamo in čutimo kaj drugače kot sicer? In ker je pri Medtem ko smo čakali odgovor “ne”, čakamo naprej - čakamo na utelešeno izkušnjo, čakamo na kolektivno fikcijo. 
 

*** *** ***

Foto: Nada Žgank

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness