Na sledi renskih valov

Vsekakor je dobrodošlo, da iz vobče kulturne in institucionalne in kulturno institucionalne otopelosti ter kreativnega komforta na račun države vznikajo ambiciozne, monumentalne, tudi zgodovinske stvaritve, kakršno so sproducirali v Operi Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Nič manj kot enega vrhuncev operne oz. dramsko glasbene umetnosti, Wagnerjevo Rensko zlato, Das Rheingold, uvodno glasbeno dramo v tetralogijo Nibelunški prstan, njegovo predzgodbo ali kako je bil spočet propad oz. somrak bogov. Bere in sliši se na moč fino, o tem, kako se je videlo in slišalo na dejanski predstavi, pa bomo skušali tule navesti nekaj misli.

Po stoletni wagnerjanski suši se je stanje v zadnjih letih na naši, tudi historično operno ne tako revni grudi precej popravilo. Pričujoče zlato je z lanskima Tristanom in Izoldo, ki sta bila sicer tuja, bolgarska produkcija, ter Bergerjevim Letečim Holandcem izpred parih let tretja izvedba kakega Wagnerjevega dela v nedavni zgodovini, in morda bi si celo lahko drznil reči, da prelomna. Zakaj, sledi, pred tem pa ustvarjalcem dolgujemo najmanj njihovo osnovno navedbo.

Dirigent je siceršnji umetniški vodja mariborske opere Simon Krečič, režiser Igor Pison. Dalje je treba omeniti, recimo malce pompozno, prvoborca Wagnerjeve umetnosti v Sloveniji, pri čemer seveda ne mislimo na Žižka, temveč Gregorja Pompeta, med drugim tudi urednika izdaje Wagnerjevih izbranih spisov Umetnost in družba ter dramaturga pričujoče predstave. Tudi lahko prek enega stavka spregovorimo v govorici one kakor prave glasbeno gledališke kritike, da je recimo orkester v pivotalnem uvodnem preludiju v Es-duru malo zaškripal, da je slišati preveč trobil oz. je v orkestru premalo godal, da so pevci solidno držali linije vokalnih vlog, pa da je bil ves dve uri in pol dolg tek skoz delo razmeroma gladek in nedolgovezen itd.

A tiste omenjene misli bi rad izrekel onstran tega normativnega, posebej glasbeno in še posebej klasično glasbeno kritiškega pisanja, ki se vrže v umetnostne tehnikalije ter jih skoz metonimije vlači sem ter tja po takšnem ali drugačnem lastnem vrednostnem mnenju. In začeli bomo z ambicioznim, monumentalnim in zgodovinskim, pri čemer ni toliko važna čisto gola faktična zgodovinskost izvedbe, ki je pač prva v Sloveniji. Namreč, ti pojmi visijo nad Wagnerjevimi deli oz. njihovo izvedbo kot, rečeno z Marxom, leži tradicija vseh mrtvih pokolenj kakor mora na možganih živih ljudi.

To pomeni, da so ta dela sama na sebi pred vsakršno izvedbo tako ambiciozna, monumentalna in zgodovinska, da jim je vsakokratno poustvarjanje v nevarnosti biti nedoraslo prav v ambiciji, monumentalnosti in zgodovinskosti. In rekel bi, da se je v to past ujelo tudi mariborsko Rensko zlato. Ustvarjalci v svojih izjavah pravilno ugotavljajo, kako so Wagnerjeve drame dodelane do mere, po kateri je treba zgolj slediti tekstu in njegovi notranji dramaturgiji, pa ne moreš preveč zajebati. Kar pa ne sme pomeniti neke kreativne pohlevnosti v smislu teatralne minimalističnosti, kajti umetniško, in ne zgolj obrtniško sledenje Wagnerju terja posebej senzibilno, lahko bi rekel tudi nevrotično senzibilno ter sploh bistveno ustvarjalno gledališko podvzetje, tako rekoč pesniškega duhá.

In to je tisto, kar tej izvedbi umanjka. Ne tehnična plat, glasbena, dramaturška in kar je še ostalih gledaliških ter muzikalnih fint, ki so bile po mojem vse brez kakšnih velikih ali omembe vrednih kiksov, temveč drznost umetniškega uma, katerega poezijski čut za postavitev, udejanjenje, oživljenje bi zmogel slediti veliki Wagnerjevi predlogi. Kaj s tem mislim, je najbolje prikazati na konkretnem primeru predstave.

Če povem naravnost: vso praktično uprizoritev, tj. celovitost vsega, kar se dogaja na odru, igra, gestikuliranje, svetlobni dizajn, multimedijski vložki, koreografije etc., je tekom vršenja skozinskoz požiral Wagnerjev tako glasbeni kot besedilni tekst. To pomeni, da je bilo dogajanje na odru bistveno manj polno, dinamično, aktivno že od samega libreta, izjave oz. izpetja likov so bile čisto na ravni golega premikanja ali drobnih gestic, npr. zdrsenja, kaj kdo dene kam, kako se izvršuje to in to, v besedilu bolj žive od njihove fizične prezence. Kar neprimerno bolj velja za samo glasbo; izpete geste so neprestano podkrepljene z glasbenim osciliranjem, celo jih glasba v svojem mediju udejanja bistveno bolj od jezika. Glasba obstoja in njegovega dejanja in izreka ne podloži, podkrepi ali okrasi, temveč ga šele dokončno ustvari. A potem se po vratolomni frazi in njeni orkestralni figuri iz nadnapisa zazreš nazaj na oder in … pač nekdo tam stoji, intuitivno naravno, v nastopaški pozi, izvajajoč bolj ali manj koncertno.

Mariborsko Rensko zlato torej resda sledi Wagnerjevemu, toda umetniško neaktivno ali maloaktivno, zato mu slednje skoz vso predstavo uhaja. In to ni ne vem kako slabo, saj naj bi bila draž wagnerjanske izvedbe ne lahkotnost, temveč težkoča, izziv, ki pač terja bistveno lasten neponovljiv kreativni vložek, kar se nenazadnje pozna prav pri naši prvi slovenski izvedbi, tudi če negativno, tj. skoz izvajalsko pasivnost. Tukaj pa lahko zaključimo s predstavino prelomnostjo – zaradi njene ambicije, monumentalnosti in zgodovinskosti, izvedbene manifestacije ter tudi širše wagnerjanske kontinuitete od zdaj naprej na odrih ne bo več dovolj dejstvo izvedbe Wagnerjeve glasbene drame, temveč tudi njena umetniška kakšnost in sebstvo. Zato si lahko samo želimo in se veselimo nadaljevanja, nič manj od celovitega mariborskega Nibelunga.