Naftni madež in njegove performativne konotacije

BADco.: Kila histerije, pospešek ... . Stara mestna elektrarna, Ljubljana, 12. maj 2014. Foto: Dinko Rupčić.

Kila histerije, pospešek ..., projekt zagrebškega kolektiva BADco., se spopada predvsem z vprašanji odrske reprezentacije, ki pa se neizogibno zapletejo takoj, ko se nam pritihotapi želja po hkratnem prevpraševanju sodobnega trenutka. V podnaslovu komada stoji navedba melodrama. Njen ljubljanski preizkus se je odvil na prizorišču Stare elektrarne, v nekoliko utesnjenem vzdušju zapolnjenega prostora, predvsem na strani občinstva. Predstavo so si nekateri gledalci ogledali skozi improvizirane rešetke – del scenografije, ki po vsej verjetnosti želi poudariti omenjeno utesnjenost znotraj eksistenčnih zagat, a morda tudi nakazati potencial sodobnega panoptikona.

Nadaljujmo z opazovanjem prostorske razsežnosti predstave: niz vzporedno postavljenih vrat, skozi katera se lahko sprehajaš, ne da bi kam prišel; nekaj televizorjev na tleh; kamere, ki sproti predvajajo posnetke občinstva; različni besedilni segmenti, vgravirani na lesenih palicah; gibalke in gibalci, ki s svojimi telesi izvajajo nekakšne mehanizirane improvizacije, morda kot asociacije na prepovedi, izhajajoče iz družbenega konsenza, na rutinska opravila ali na željo po osvoboditvi? Vprašaj na tem mestu ni slučajen, saj je predstava ravno z vidika uporabe gibalnih elementov v prostoru dogajanja učinkovala nekoliko shematsko, kar samo po sebi ne bi bilo moteče, če obenem ne bi bilo premalo ali nejasno artikulirano.

Nadvse zanimiva je zavezanost kolektiva k uprizoritveni obravnavi vprašanja, kakšno dramsko gradivo je lahko primerno sredstvo premišljevanja družbene realnosti. V tem iskanju se je BADco. zatekel k analizi televizijskega pogovora iz leta 1989 med dramatikom Heinerjem Müllerjem in režiserjem Alexandrom Klugejem o razpadu Sovjetske zveze, med katerim se lotevata tudi hudomušne izjave Bertolda Brechta: "Nafta se zoperstavlja formi petih dejanj." Izjavo v kontekstu predstave lahko razumemo kot iz modernistične preteklosti translatorno preneseno kritiko neoliberalizma, ki je na sistemski ravni uspešno obračunal z vsemi kritičnimi formami umetnosti. Sekvence TV-pogovora so osnova za preigravanje vprašanja, ki tiči v samem izhodišču postavitve – kako lahko dramski tekst obravnava zgodovinske procese z vsemi njihovimi notranjimi napetostmi, ki gredo čez same like in razmerja med liki.

Vprašanje se v vsej svoji velikosti in epskosti zaleti ravno v (zaigrano) melodramatičnost uprizoritve. Pri tem se zdi, da deklarirani minimalizem izvedbe po nepotrebnem zahaja v svoje nasprotje. Minimalna postavitev namreč zahteva maksimalno pozornost pri izvedbi detajlov, zadostno mero sproščenosti, dostikrat pa tudi zmožnost samoironije zavoljo "izstopa" iz performansa. Kljub potencialno zanimivim kreativnim vložkom se časovno razvlečeni minimalizem mestoma prelevi bodisi v predolge gibalne pasaže ali pa nenadno osvetlitev občinstva, ki nam ne povedo ničesar novega. In če hočeš dolga, že znana sporočila vzpostaviti skozi odrsko govorico, je dobro, da to narediš z dobrim razlogom. Ni namreč povsem jasno, ali je ta razlog gola želja po melodramatičnosti ali pa je v igri nekaj drugega.

Tako se nam pritihotapi vtis, da če bi bilo osrednje dogajanje – gibanje performerjev – bolj sproščeno in utečeno povezano z multimedijsko platjo predstave oziroma njenimi videovložki, bi bil učinek njenega sporočila večji oziroma bi lahko bil vzpostavljen bolj kontemplativen prostor-čas za gledalčev premislek, ki je (dozdevno) osrednje gibalo projekta. Z drugimi besedami, povezave med telesnim gibom in intervencijami na TV-zaslonih si zaslužijo vnovičen dramaturški premislek.

Vprašanja, tako ali drugače zastavljena tekom predstave – a la "Kaj je dramski material?" ali pa "Kako je možno, da neka utopija izgine brez sledi?" –, so nedvomno vredna premisleka. Ni seveda nič narobe z dejstvom, da jih njeni ustvarjalci poudarjajo, niti od njih nimamo pravice pričakovati kakršnih koli odgovorov. Vprašanje pa je, kako in ali je način umestitve teh vprašanj znotraj pričujoče uprizoritve prispeval k njihovemu resničnemu razpiranju. Mar ni tovrstno vprašanje ravno osrednji problem vsake uprizoritve, ki hoče aktivno komunicirati z okoljem? Morda je edini pravi odgovor nanj zavedanje, da je vsak odgovor pravilen. Tako tudi odgovor BADco. Vendar je pri tem bolj kot smoter samega odgovora pomemben proces, ki vzpostavi pogoje za ukvarjanje, kontemplacijo, premišljevanje kakršnega koli problema – tudi problema aktualnosti slehernega dramskega besedila. V tem smislu je klasično postmodernistična razsežnost komada Kila histerije, pospešek ... vredna demontaže in poskusa ponovne vzpostavitve; če mu namreč gre za dialog ali, bolje, debato s publiko, bi jo bilo vredno zares vzpostaviti in videti, kaj se pri tem zgodi.

Za konec se vrnimo k osrednjemu melodramatskemu prizoru predstave, to je počasnemu, skarikirano srhljivemu, otožnemu korakanju "Ronalda Reagana", ki ga upodablja igralec z masko, skozi vsa absurdno odvečna (v dobrem smislu) vrata. Klovn zahodne demokracije pri tem v rokah nosi kartonasto škatlo z nekakšno kramo, morda tudi "prazno slamo". Tovrsten prizor bi bil vreden večjega poudarka, saj je njegov minimalizem zares v službi karikiranja melodrame razpadlega, vsesplošno medializiranega "javnega" prostora. Še nekaj škatel s sortiranimi predmeti priroma na scenska tla, iz njih naposled počasi izteče tekočina, ki se kaže v obliki luž, naftnih madežev. Intervencija simbolično razkrije, da je pohlep – nafta se tu prikaže kot njegova prispodoba – resnično naličje potrošniških dobrin in mehanizmov.

Zahvaljujoč tovrstnim prizorom predstava ohrani neki kritični potencial, ki bi, v kombinaciji z bolje osmišljenimi gibalnimi in zaigranimi vložki, lahko zaživel še intenzivneje. Ponavljanje gibov, kot so odpiranje in zapiranje vrat, vstopanje in izstopanje, kroženje gibalk po prostoru, hitenje sem in tja, padanje na tla itn., ustvari zanimiv performativni material, ki pa si zasluži osvoboditev odvečnega balasta plesnega patosa, sploh v kombinaciji z videom, govorjenjem in potencialno interakcijo z občinstvom. Natanko v neposrednem, aktivnem iskanju in vzpostavitvi boljših konceptualnih povezav med vsemi navzočimi elementi, vključno z že učinkovito izpeljano zvočno tenzijo, bi komad lahko omogočal boljše pogoje za globlje premisleke in posledično radikalnejše posege v sicer zelo zanimivo problematiko, ki jo je na ravni produkcije uspešno odprl.