OD NEGOTOVOSTI DO EGOTRIPA

OD NEGOTOVOSTI DO EGOTRIPA

Recenzija dogodka
20. 1. 2014 - 13.00

V soboto sta se po petnajstih letih na odru Gledališča Glej zopet združila igralec Branko Jordan in režiser Miha Golob. Po preteklem času sta se odločila uprizoriti revizijo naše kulturne scene. Predstava nosi naslov Svoboda, saj se poigrava s pojmom te besede in odpira vprašanje, ali svoboda kot taka sploh obstaja. S tem se avtorja navežeta na status svobodnega umetnika, za katerega vsak ve, da je nezavidljiv. Razlog leži v dejstvu, da sta oba žrtvi ali nežrtvi tega statusa. Golob je na svobodi že osem let, Jordan pa se je za prekinitev delovnega razmerja prostovoljno odločil pred kakšnim mesecem.

Jordan je zamenjal že tri gledališke institucije. Selil se je iz SLG Celja, Prešernovega gledališča Kranj in SNG Maribora, a mu očitno nobeno od teh ni prineslo zadovoljstva. Golob je bil na začetku svoje kariere direktor in umetniški vodja Šentjakobskega gledališča, sedaj pa ostali direktorji vztrajno zavračajo njegove prošnje za delo. Njuna pot nakazuje, da izbor vloge umetnika pomeni životarjenje. Umetnik, ki je izgubil okrilje institucije, je na milost in nemilost prepuščen naši kulturni sceni in njeni negotovosti.

O tem je že pred več kot sto leti pisal Ivan Cankar v svojem najbolj znanem eseju Bela krizantema. Tekst predstave je tako mešanica izsekov iz tega eseja ter improvizatorskih misli avtorjev. Cankarjev esej vključuje pregled takratnega odnosa Slovencev do umetnosti, ki je bil skoraj identičen današnjemu. Podnaslov eseja je Mojim recenzentom, saj se pisatelj obregne tudi ob slovenske kritike in njihovo primitivno mentaliteto. Režiser in igralec z uporabo tega teksta neposredno in satirično kritizirata slovensko kulturno sceno.

Predstava je tako zvito zasnovana, da na trenutke kritizira samo sebe. Konkreten primer tega je, ko Jordan izpostavi dejstvo o izboljšanju predstave s slačenjem. Igralec med drugim opisuje mnenja nekaterih recenzentov, ki so ga v preteklosti raztrgali ali hvalili. Njegov način niha od evforičnega obnašanja do sprijaznjenega z usodo ali popolnoma arogantnega prenapihovanja. Vseskozi mu uspe držati sarkastično raven in visok nivo humorja, kar ga dela všečnega.

Režiser se najprej v predstavo vpelje kot spremljevalec na električni kitari, nato začne svojo osebno pripoved. Na odru se pojavi v civilu, kot režiser Miha Golob. Jordan se ob njegovem vstopu prav tako prelevi v samega sebe. Par razloži svojo osebno navezo, kako sta bila sošolca, cimra in kasneje sodelavca. Nazorno pokažeta, da ju ne zanima, če je predstava s svojo pretencioznostjo politično nekorektna. Z očitno zlagano vljudnostjo in samoljubno držo igralec simulira lastno svobodo in ta svoboda se stopnjuje.

Cankarjeva pretresljiva pripoved o kači, ki je prav tako izsek iz Bele krizanteme, je uvod v šikaniranje publike. Kači je ime Publikumu, ki simbolizira nas gledalce. Kot tista kača smo večino časa brez življenja, a lahko postanemo neusmiljeni. S prej opisanim odnosom se Jordan odkrito posmehuje občinstvu, čeprav priznava, da je večinoma sestavljena iz njegovih in Golobovih prijateljev.

Poleg pozdravljanja znancev v občinstvu je Jordan citiral tudi hvalospeve našemu gledališkemu prostoru s strani različnih teatrskih ljudi. S tem je pod drobnogled vzel profesionalnost našega gledališkega prostora, ki zaradi svoje majhnosti to ne more biti. Svojo trditev dokaže s prvim valom občinstva, ki ga vrže iz dvorane. To so njegovi zdajšnji ali bodoči pogodbeniki. Vstalo je presenetljivo število ljudi.

Zdaj pa se obrnimo še na mojo rahlo neprofesionalnost in incident, ki ga je povzročila. Zaradi ponočevanja sem kmalu po prvem odhodu gledalcev zazehala. Jordan je to opazil in me na podlagi moje biološke reakcije poslal ven. Jaz sem zaradi svoje recenzentske funkcije poskušala podaljšati svoj obstanek v dvorani, vendar ni želel nadaljevati, dokler je nisem zapustila.

Zatorej predstave nisem videla do konca. Čast ostati do konca je dobila le ena gledalka. Koncept je namreč bil, da se sistematično iz prostora zmeče celotno občinstvo na podlagi popolnoma banalnih razlogov. Eni morajo oditi, ker berejo kritike. Naslednji zato, ker kadijo. Tako se je nadaljevalo. Nastopajoči je pri izvedbi tega tipično zagrabil možnost za boljši show.

Po pričevanju edine gospe, ki je imela pravico ostati, sem izvedela, da si igralec izbere tisto osebo, ki je zagotovo ne pozna. Povabijo jo na kozarec šampanjca in se z njo pomenkuje o osebnih stvareh. Stvareh, kot sta služba in njen odnos do umetnosti. Zaključi se torej z vrhuncem gledališke intime. Iz oči v oči s performerjem. Ne izvemo pa, ali je bil na koncu slišan en osamljen aplavz.

Predstava je vsebovala nekatere inovativne in simpatične elemente. Vreči kritika iz dvorane se mi zdi drzna poteza. To bom označila kot pohvalno. Morda pa imata avtorja le srečo, da sta naletela na kritika, ki je osebno precejšnji pristaš maltretiranja publike. Ker je igralec svoboden, si za izganjanje ljudi vzame čas. Preveč časa. In tako odpira vprašanja o sami umetniški svobodi. Koliko mu je dovoljenega, preden bo po domače rečeno, še kdo užaljen in preden bo igralec izgubil še eno možnost za boljši kruh.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.