Onadva sta se mela rada, ejga

Pred štirinajstimi leti se je ob blejski obali zgodil požar. V njem so umrle tri odrasle osebe, dva otroka in en zakon. Fizične smrti so bile zacahnane v cajtngih. Kaj se je zgodilo s sosedoma, pa ne briga nikogar, sploh če se strastno razmerje med zakoncema ohladi do Kelvinove nule. To je v bistvu injicirajoči dogodek drame Dušana Jovanoviča oziroma njegove enodejanke z naslovom Zid, jezero, ki trenutno kraljuje na odru SNG Drama Ljubljana.

Dotični tekst je premiero doživel že drugič na odru Drame, le da tokrat v režiji Miloša Lolića. Prvič so jo v avtorjevi režiji uprizarjali že pred osemindvajsetimi leti. Mogoče so malo zamudili priložnost, da jo uprizarjajo vsakih štirinajst let, tako kot se ikonični Pennywise vrača vsakih sedemindvajset let. Da vsakih štirinajst let zagori sosedova hiša in z njo izgori vsa strast in vnema ljubezni, kot se to zgodi v Lolićevi predstavi.

Anyways, predstava postavlja par, Lidijo in Rudija, v čas štirinajst let po nesrečnem dogodku pri sosedih na Bledu. Na eni strani pregradne stene se nahaja Rudi, ki ves čas vleče na ušesa. Bolnega, a vitalno obsesivnega bivšega moža upodobi Branko Šturbej, ki, lejga ejga, najde prostor za gorenjščino na odru, da le-ta ne bi zvenela prostaška. V celoti. Približno, ker gorenjščina, da ne slepomišimo, je pač po naravi taka. 

Ona, uspešna igralka, na svoji strani hiše gosti in se bohoti s prijatelji ter jim vneto razlaga svojo verzijo preteklosti. Nonšalantnost Lidije, s katero razlaga o bivših sosedih in zgodbi o njenih dveh najdenčkih, Polona Juh ujame v niansi, ki nam je lahko prijetna navkljub Lidijini prisiljeni zabavnosti. Zabavna, odprta, glasna, ki za seboj skriva zaskrbljeno materinstvo. 

Nekoč strastno razmerje Rudija in Lidije je sedaj sesuto na dva dela, kjer je vsaj eden izmed njiju v deliriju. Lidijina predstava čajanke s Sošolko se kaže posredno namenjena Rudiju. Čeprav je ne vidi in komaj sliši, kaj šele razume. Lidija z obiski futra Rudijevo ljubosumnost, ki je že tako dovzetna za obsesijo. 

Vsi norci izgledajo normalno. V predstavi je resnična psiha glavnih junakov vizualno prikrita, nezaznavna in izrisana v majhnih detajlih, kot je skrben, preveč skrben pogovor matere s svojo hčerko. Pretanjenost človeške psihe predstava ohrani v realizmu scenografije in igre. Ali je ta norost na videz normalna igralka, ki se je končno osvobodila okov ljubosumnega moža - da vse skupaj le gluma za njeno norost, žalost, trpljenje, ki tli v hladni notranjost, ali pa je to nič kaj prikrit zanemarjen norec v trenirki, kot pač normalno izgledajo norci. Njegov prijatelj Zdravnik pa ga za rokico počasi vleče v norišnico. 

Tako Lidija kot Rudi sta z obema nogama v preteklosti in z ritjo obrnjena nad sedanjost in v njej le bullshitata. Edini namig na odmrzovanje statičnosti njune situacije je napoved Rudijevega odhoda v norišnico. Njun pogovor skozi kaminsko odprtino le meša resnico in laž, halucinacije, prisluhe, privide, sklepanja in očitanja, da resnica o dogodkih izpred štirinajstih let postaja vse bolj meglena. Balast, ki se je nabirala skozi čas, se je naselila v njeno in njegovo zgodbo o nesreči ter razžrla njun zakon, njuno ljubezen. 

Zakaj je ta pogoreli odnos Lidije in Rudija še vedno tako strasten in romantičen? Ja, romantičen v smislu vseh teh romantičnih, zlizanih in pocukranih žajfnic. Romantičen je v svoji trpkosti, kjer drug za drugega verjameta, da sta nora. Nor je njun odnos v tem, da je spomin na dogodke ob jezeru postal zid, ki ju ločuje, in ne pregradna stena v njuni hiši. 

Ne glede na eno ali drugo je Jovanovičeva drama v Lolićevi režiji skrila trpljenje v realizem. Čeprav bi lahko oporekali in rekli, da je Rudi jasno in glasno manijak, ki špijonira za svojo še ne ločeno ženo. Seveda je za mirnost, da zares izpade mirnost, potreben kontrast. V teh detajlih se predstava sestavlja v koherentno in skrbno celoto psihološko zagonetnih likov, ki v igralskih interpretacijah prečiščeno korakajo po odru. Le pri stranskih vlogah zmanjka finitete. Sošolko tako za silo in še to izumetničeno uprizori Saša Mihelčič, Saša Tabaković pa na oder zakoraka v čevljih Zdravnika. Njuno stopicljanje je le oporna točka glavnima likoma, da lahko razvijeta situacijo. Za to ni nujno kriviti le predstavo, temveč tudi dramsko besedilo, gledališka izvedba pa temu vprašanju tudi ni namenjala posebne pozornosti, kar pa na srečo ni usodnega pomena.

V finalu predstave je njuna fizična pregrada navidezno prebita. Tudi scenografija in kostumografija, ki ostajata zvesti 70. letom, v katerih se odvija drama, v svojih minimalnih spremembah ponovno zbližata zakonca. Ostala pa je strast, čeprav v obliki strastnega sovraštva.

Zid, jezero je drama o razpadlem, vendar ne propadlem paru, katerega goreča ljubezen se spreminja v obsesijo in laž. Romantična zgodba, katere mučno pasivno stanje zadnjih štirinajst let teži po razrešitvi, ki pa je ne dočakamo. Zato nas ob koncu predstave gnete in zvija v želodcu, ker do  depasivizacije situacije ne pride. To zlo, ki je prineslo med njiju mejo, veliko kot jezero, gorečo kot hiša in nenazadnje trdno kot pregradna stena, je bilo neodvisno od njiju in zvestoba realizmu igre, scenografije in preprostosti drugih elementov predstav, kjer niti ni glasbe, pusti proste roke, da karakterja glavnih likov drug drugemu odzvenita svojo neutolažljivo ljubezensko tožbo.

Foto: Peter Uhan