Ugledališčena ljubezenska pisma. Recenzentski triptih.

Ugledališčena ljubezenska pisma. Recenzentski triptih.

Recenzija dogodka
24. 6. 2013 - 13.00

Mladinsko gledališče je sezono zaključilo z gledališčnim triptihom, tematsko povezanimi predstavami, naslovljenimi Ljubezen v pismih. Za osnovo so vzeli tri korespondence velikih umetnikov, in sicer pisma Nori Jamesa Joycea, Van Goghova pisma bratu Théu ter pisanje Joži Debelak našega Slavka Gruma. Zasnovo in izvedbo prvih je poustvarila Damjana Černe, drugih Ivan Peternelj in Robert Prebil ter tretjih Ivan Rupnik, ki se mu je kot gostja pridružila Lucija Grm.

Po teh dolgočasnih, a nujnih tehnikalijah, lahko vdihnemo in se vendar lotimo stvari same. Najprej ne more škoditi, če z nekaj besedami očrtamo literarno oz. polliterarno, epistelarno podlago. Kot prvo, Joyceva pisanja svoji ljubezni in ženi, že itak za zmerom ovekovečene z velikim Uliksesom, ki se vrši na datum njunega prvega srečanja, taka sladka najstniška pocukranost, so veljala oz. še danes veljajo za obscena in pornografska fantaziranja, kjer pohotni James ne varčuje s fuk hvalami svoje za zmerom izbrane jebačice. Poleg tega v njih razbiramo vse klasične blodnje, s kakršnimi se sodomizirajo zaljubljenci: sumničenja, ljubosumja, brezupi itd.

Vincentova pisma dajejo uvid v njegovo bedno življenje, neprestane finančne stiske in ponižujoča fehtanja mlajšega brata, hkrati pa lahko v njih sledimo umetnikovemu nazoru glede umetnosti, življenja, filozofije. In slednjič ostanejo še pisma Slavka Gruma, morda ne tako fuk eksplicitna kot Joyceev drk material, pa zato nič manj odpiljena v smislu prav neverjetno neinhibirane odkritosti, izpovedi tudi najsramotnejših vzgibov. Ne tista fukfehtanja potrebnega mladeniča, temveč oni najglobinskejši vzgibi ob naših bližnjih, ki si jih praviloma niti priznati nočemo in jih kot tuje pankrte puščamo lastni usodi, katere trpkost nam tolikokrat lažno začudeno uščipne srce.

Kako pa nam pisma podajo interpretacije? Ne brez razloga začnimo pri zadnji, torej interpretaciji Grumovih pisarij, kajti prav ta je še najmanj teatralna. Vse predstave, z izjemo prve, so namreč bralne, pri čemer je najbolj bralna prav  Grumova. Tu se Grumova pisma, ki jih prebira Ivan Rupnik, prepletajo s spremno biografijo, ki jo sicer z globokim, finim in lepo glasnim glasom bere Lucija Grm, pa vendar na začetku ne moremo ne zehati ob res dolgočasnem navajanju datumov rojstva, let šolanja, krajev, znancev etc.

Vseeno pa kmalu, takoj po Rupnikovem vstopu, zadobijo suspenz, smisel in dramski lok, zdaj navihan, zdaj nagajiv, zdaj obupan, bolj ali manj suvereno podajajoč vso dinamiko njunega nekajletnega razmerja ter posebej Grumove umetnikove perspektive. Sploh konec, ko s svojim lucidno stvarnim glasom gospa Grm zaključi „Ne ve se, ali je to zadnje Grumovo pismo Joži“, je malone tragičen. Morda velja nekoliko ošvrkniti Rupnikov ironični ton, tako zajebantsko distanciran do zaljubljenčevega teksta, ki je nemalokrat tak tudi sam do sebe, samoironizirajoč, ne pa zmerom. Morda bi se dalo tu in tam kaj prečitati z nekoliko več vživetosti v tekstovno dobesednost, brez potencirajoče smešnosti.

Branje Van Goghovih pisem je že nekoliko bolj gledališčno, z več muzike, luči in seveda v smrtno tišino parajočim strelom tik pred koncem. Ivan Peternelj in Robert Prebil izmenoma prebirata Van Goghovo pisanje. Med drugim nam dasta vpogled v Vincentovo kleno razmišljanje dobre stare šole, o morali, o dobroti, o ljubezni, željah, ambicijah, vse res takole neomadeževano dobro, nič ekscesnega. Vidimo, kako sanjav, skromen in mil mladi mož je moral biti.

Skupaj s tem v bistvu neprerelevantnim privat razkazovanjem pa se podučimo o drugi, dragocenejši plati v teh pisanjih, o mislih o umetnosti, jasno posebej slikarski. Kako lahko resnične mojstrovine starih mojstrov vidimo v naravi, kakšne so barve v vseh štirih letnih časih, kako naj bi funkcionirala res dobra slika ... Tu je tudi najboljša plat te predstave, polifonija med branjem, kako slikar ubeseduje svojo obrt in umetnost, ter slikami, ki se hkrati menjajo na platnu zadaj.

Naj omenim še neko ne povsem nepomembno misel, da predstava ob izteku kljub strelu in počasnemu blaznenju v bolnišnici polni z upom. Da ne glede na vse sranje, tako finančno kot profesionalno, osebno in zdravstveno, totalno brezperspektivno prihodnost na prav vsaki življenjski točki, Vincent vedno znova neumorno ponavlja: je, kar je, in čeprav ne bom nikoli zaslovel in obogatel in bil velik umetnik, moram slikati. In na dolgi rok je imel prav. Morda lahko - toliko da nam v teh časih vsem skupaj ne odrežejo še kurcev - v tem najdemo najdemo vsaj malo utehe.

In ne nazadnje še Joyceova pisma Nori ter njihovo podajanje gospe Černe. Za razliko od prejšnjih dveh gre tu za celovito, nebralno predstavo, pravo pisemsko monodramo. Scenografija je nekaj kvadratnih metrov velik svetel flek, na katerega so projicirane razne podobe, odvisno od dela teksta, ki jim pripada. Na njem s svojim glasom in telesom naša igralka prek svoje obrti, igralsko in interpretativno vrhunsko, tako rekoč dobesedno odglumi pisanja kot taka.

Celotna predstava je odigrana v formi pisma. Starta z ironizirajočo salvo pozdravov, „Draga“, „Najdražja“, „Draga modra roža“, „Moja Nora“ etc. Potem se postopoma poglablja v naravo tega pisanja, sprva v površinska zaljubljenčeva čustva, potem v presitno ljubosumje, s kom neki je fukala pred njim, dokler postopoma ne pridrka do masturbacijske pohote. Kako si ga drka na njena pisma. Kako mu je prišlo v hlače. Kako jo je dobro fukat v rit. Kot v spoštovanje bolj občutljivim v občinstvu je prvorazredna igralka ob Joyceovi simfonični hvalnici Norinih prdcev ostala le pri besedah.

Tekstu vseskozi pomagajo njeno gibanje, zdaj eksplozivno zdaj subtilno, ter projekcije na omenjeno packo na podnu, portreti, faksimili pisem, slika parka, serija fotk. Skladno s pisemsko formo zaključi s podpisom „Nora moja, ne vem, kako naj se ti podpišem“, ter nas vtem razpre v neko nedoločljivo melanholijo, ki se iz Jamesove ljubezni in njenega pisemskega izraza prenese na nas, naše ljubezni, da se nehote zasanjamo v lasten nepodpisljiv podpis in vse, kar stoji za njim, našim označevalcem, imenom.

Tudi če v realnem življenju nismo zato nič manj bedni, je gledališki triptih Ljubezen v pismih skupaj in vsaka predstava po svoje nepretenciozen literarno-teaterski trojni biserček, katerega ogled obogati. In morda prav ob taki umetnosti zaščemi prvi refleks iz bede, vzgib k nečemu boljšemu.

 

Podpisat se ne zna ...

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness