Utripajoče telo

Recenzija dogodka
6. 12. 2021 - 13.30

Utripanje je glagolnik, s katerim lahko opišemo nemirno sijanje umetne svetlobe oziroma visokofrekvenčno spreminjanje jakosti svetlobnega vira. Utripanje lahko pomeni tudi hitre, krčevite, nenadne gibe delov telesa - naše veke lahko nezavedno utripajo ob potlačeni jezi. Utripanje je sopomenka za bitje srca. Je pa tudi naslov nove plesne predstave Anne Nowicke, ki smo si jo lahko ogledali na mednarodnem festivalu sodobnega plesa CoFestival v Kinu Šiška.

Utripanje nas postopoma uvede v utripajoč gib telesa. Začne počasi. Nowicka vstane z roba odra in se v tišini sprehodi do mesta na odru, kjer začne s svojim gibom. Sprva se zganejo zgolj roke, ki se premikajo nenadno in sunkovito, a nadzirano – dlani potujejo z ene strani telesa na drugo. Sledijo premiki celotne roke s postopnim zasukom. Trzajoči gibi posameznih delov se zlagoma razširijo po celotnem telesu. Počasi spoznamo, da se telo ne premika v popolni tišini – skoraj neslišno glasbo producentke Jasmine Guffond, ki v živo izvaja zvočno kompozicijo, lahko občasno zaslišimo kot oddaljen odmev. Utripanje telesa se s časom zgolj stopnjuje, z njim pa tudi vsi drugi gledališki elementi plesne predstave. Nowicka se izpod soja rumenkastega reflektorja trzajoča premakne v belo, hladno svetlobo, s katero reflektorji že od začetka osvetljujejo belo plahto na desni strani odra in tako z belino presvetljujejo celotno prizorišče.

Gib Nowicke postaja vse izrazitejši – z razširitvijo utripanja na celotno telo so telesne figure konkretnejše. Nekateri gibi med hipnim premikanjem telesa pridobijo imena. Plesalka se navezuje na klasični baletni gib, na elemente jazza, vendar so posamezni gibi izvedeni povsem odrezano, nepovezano. Celotna koreografija je s sunkovitim ponavljanjem gibov linearna, toda razkosana. Telo začne tvoriti nekatere podobe, ki se nam zdijo znane, hkrati pa ostajajo povsem nedorečene. Vsak gledalec lahko v gibu vidi nekaj svojega. Vendar je jasno, da nas Nowickin ples prevzame, skoraj nehote se vživimo v telesne podobe – prelevijo se v miselne in čutne vtise gledalcev. Abstraktnost giba nem prek predstavljenih plesnih figur ponudi vstopno točko v lasten premislek in refleksijo.

S stopnjevanjem polnosti gibov se stopnjuje tudi prisotnost glasbe. Sprva je skoraj neopazna in jo zaslišimo zgolj na trenutke, nato pa postaja vse glasnejša. Rezki elektronski zvoki nas ob nenadnih, hitrih gibih Nowicke vse bolj utesnjujejo. Hitrejše ko je utripanje telesa, močnejši je občutek, da smo kot gledalci potisnjeni v kot, in bolj nas gib – hipen, odrezan, rutinski – vleče vase. Ne verjamemo, da se bo stopnjevanje lahko kdaj končalo. Nowicka se iz bele svetlobe vrne pod soj rumenkastih reflektorjev. Hladen sij začne ugašati. Prepuščeni smo zgolj njenemu ostremu gibu, podvojenemu v senci na zadnji steni odra. Mehka topla svetloba v vedno bolj tesnobnem okolju učinkuje enako kot sladkoben vonj krvi v prometni nesreči. Nowicka se premika vse bolj dinamično, podobe so vse jasnejše in konkretnejše: z nogo udarja ob tla, se po tleh plazi – po trebuhu in po vseh štirih, oponaša ježo konja. Plesalkino telo nas popelje v svet podzavestnih podob. V zgoščenosti trzajočega giba se lahko zgolj vprašamo, kam nas bo predstava odpeljala. Je napetost sploh lahko razbita?

In nato zaslišimo mehak ženski vokal. Zareže v rezkost težke elektronske glasbe in nas odreši tesnobe. Nowicka se prepusti svobodnemu vrtenju. Vsa napetost, na koncu zgoščena v en sam trenutek, tik preden zaslišimo ženski glas, je razpuščena. Še vedno smo prikovani na gibajoče se telo pred nami. Vendar nas njen gib ne utesnjuje – telo še vedno utripa, a ne trzajoče in grozeče. Z rahlimi neformalnimi bourréeji in občasnim krčevitim zasukom glave ohrani utripajoč značaj giba svojega telesa, vendar nas to ne utesnjuje več. Njeno premikajoče se telo je postalo agens sreče možnega giba. Rumena svetloba reflektorjev ni več utesnjujoča, pridobi predznak topline, ki lahko spremlja čisto radost giba. Nowicka nas je pripeljala do roba, vendar nas tudi uspešno potegne nazaj. Prvotna postopno grajena utesnjenost se stopi v prostem, še vedno utripajočem, a ne grozečem gibu.

V slabi uri, ko zremo v neustavljivo utripajoče telo, ki je venomer v tem in hkrati že v prihodnjem gibu, smo del izkušnje, ki postane tudi naša. S premišljeno rabo giba, svetlobe in glasbe postane gibalna izkušnja naša lastna, četudi vanjo nismo dejavno vključeni, smo zgolj gledalci. Pa vendar je poudarjeno telesno raziskovanje giba, pripeljano od ene skrajnosti k drugi, preslikano na vživetega gledalca. To je poglavitni namen predstave. Utripanje se s telesa Nowicke odbije in preslika na publiko, ki z vsakim srčnim utripom nestrpno pričakuje, kam jo bo pripeljal plesalkin gib, in se sprašuje, ali se lahko telo reši na videz brezupne ujetosti v rutino. Vso predstavo zadržujemo dih – napor ob neprestanem gibanju mora biti nevzdržen, pa čeprav je v drugem delu nekoliko manj odrezano.

In vendar se telo povsem osvobodi spon skoraj prisilnega giba. V zadnjem delu predstave, ko smo priča svobodnejšemu, bolj sproščenemu plesnemu izrazu, telo še vedno ni popolnoma osvobojeno. To postane šele, ko se plesalka odloči, da bo končala. Luči v dvorani se postopoma prižigajo, glasba postopoma jenja, ko Nowicka pleše zadnji del koreografije. Nato preneha z utripajočim premikanjem telesa in se, kot da se ni nič zgodilo, usede na rob odra. Zre v nas, gledalce. Opazuje naš odziv na njeno telo. Opazuje, kako jo gledamo. Mi pa se lahko sprašujemo, ali sliši glasno bitje našega srca in ali tudi sama zadržuje dih. Predstava se še ni končala – zadnjih nekaj minut tišine in zrenja je ključnih. V njih najdemo celoto izzvanih občutkov in končno refleksijo, tako Nowickinega giba kot nas samih. Šele po nekaj minutah, ob prvem plosku iz publike, smo predramljeni iz kolektivne potopitve in soočeni s koncem predstave.

 

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness