Vrnitev z dveh brezčasnih ur

Recenzija dogodka
19. 5. 2021 - 13.30

V soboto, 8. maja zvečer, smo imeli v službi privilegiranega medijskega očesa možnost ogleda predstave Ni mogoče čakati zaman avtorice Leje Jurišić. Delo je nastalo v sodelovanju s pesnikom Miklavžem Komeljem, ki je za istoimenski projekt ustvaril ločeni avtonomni deli - knjigo slik in dramsko pesnitev oziroma statični misterij. Predstava, ki je dolga skoraj dve uri, je bila do sedaj namenjena izključno kamenemu občinstvu, kateremu so z nakupom vstopnice ogled omogočili njihovi teatra željni človeški prijatelji. 

S stebri zamejen odrski prostor Gledališča Glej uokvirjajo viseča ogledala s potiskom oblakov. Na tleh ležijo kamni – v kotu kup manjših, po prostoru nekaj večjih, eden od njih se kasneje izkaže za osrednjega protagonista predstave. Avditorij končno spet poln - kamene prezence. Jurišić v zanjo zdaj že značilni glamurozni svetleči obleki – tokrat je rdeče-črna in kratka – sedi na tleh in se igra s prgiščem kamnov. V uvodu, ki postane leitmotiv predstave, človeška performerka kocka z majhnimi kamni, ki jih pretrese v dlaneh in zaluča po tleh. Glede na to, kako padejo manjši, razvrsti v identično kompozicijo večje kamne in poleg umesti svoje telo. Se uleže zraven, počaka. Si ogleduje kompozicijo, čaka. In mi z njo.

Performerko spremljamo pri izvedbi različnih nalog, ki si jih zadaja v odnosu s kamni – tistimi na odru in onimi v občinstvu. Kamne in sebe razporeja po prostoru. V uvodnem delu predstave tudi hodi po postavljenih razporeditvah in na njih lovi ravnotežje, postavlja se v telesno naporne situacije in vztraja v njih, počasi prehaja od ene k naslednji. Kamne dviguje, jih zadrži. Počaka. Kakšnega odloži, kakšnega spusti, da pade, kakšnega podrsa v prostor. 

Sama je, kot da druge človeške prisotnosti ni. Naslavlja kamne in svojo telesno prezenco usmerja nanje, to je čutiti in razpoznati. S tem ustvari občutek svojevrstne samote človeške vrste in izpostavlja prisotnost neke druge živosti, kamene, večne. Videti je kot punčka, ki se igra v brezčasju. Skozi njene interakcije s kamni se počasi potapljamo v poudarjeno občutenje teže – najprej teže same fizikalne materialnosti, nato teže čakanja, naposled teže dolgega časa.

Jurišić v predstavi tudi veliko poje – se igra z glasom. Prvič ob uporabi glasu zmagoslavno vztraja v bolečem položaju s stopali na dveh kamnih, dviguje roke v zrak in prodorno zapoje guantanamera. V jogijskem položaju ladjice zapoje nežno ljubezensko pesem. Prinese si belo rjuho, zapleše senzualni ples, zraven poje s surovim, prodornim glasom. 

V predstavi Ni mogoče čakati zaman Jurišić ponovno potrdi svojo sposobnost odličnega performiranja. Njena notranja režija dobro razvija in odmerja scenske dogodke. Kot performerka se rada preizkuša v vztrajanju, in v kamnih je dobila potrpežljive poslušalce, gledalce, spremljevalce. 

Osnovno gonilo predstave se zdi vzpostavljanje odnosa s kameno prisotnostjo. Jurišić v veliki meri z njo samo vztraja, se tudi sama v tišini postavlja v prostor in tam samo je. Njen odnos do kamenih soigralcev pa je mestoma še vedno zelo človeški – performerka ne postane kamen in kamen ne postane človek. V nekem trenutku Jurišić na primer skuša pripraviti kamen do tega, da bi kot ona preskočil narisano črto. Po nekaj neuspelih poskusih črto prestavi za kamen, zmagoslavno vrže roke v zrak in se v njegovem imenu tudi prikloni. Prinese nož in ga nasilno uperja v kamnitega soigralca, potem nenadoma odneha in nož pospravi. Kamen nagovarja v angleščini z indijskim naglasom, mu bere ljubezenska pisma, mu govori, kriči, poje. Se z njim v roki vrti v neskončnost, potem vpraša občinstvo, ali bi rad poskusil tudi kdo drug, vzame še enega od kamenih gledalcev in se zavrti z obema. V zadnjem prizoru poje verze iz pisem, se vrti leže na tleh, zadeva s svojim telesom ob kamne in jih pomika po tleh, kar ustvarja zanimiv zvočni učinek. 

Jurišić v opisu predstave pravi, citiramo: »Kamen predpostavlja ultimativno drugačnost, drugost in mogoče zato enost ali enakost. Kamen simbolizira nepremičnost, vztrajanje. Prav s tem spodbuja željo po približanju, po razumevanju.« Gledali smo mestoma bolj in ponekod manj zanimiv poskus zbliževanja dveh entitet, namen predstave pa ostaja izmuzljiv. Pričakovanje je bilo nehote veliko, morda preveliko. Saj vendarle čakamo, že dolgo. Na gledališče, na predstave, na Lejo. In kot rečeno, naj ne bi bilo mogoče čakati zaman. 

Pa vendar ob gledanju misel nehote uhaja k spominu na performans Skupaj Leje Jurišić in Marka Mandića iz leta 2018 – tako drugačen gledališki dogodek, na katerem je šesturnemu trajanju navkljub čas tekel popolnoma drugače. Takrat je ritem ustvarjal človeški čas medosebnih odnosov, Ni mogoče čakati zaman pa razpira časovnost neživega sveta. Drugi časi, drugačne predstave. Če nam torej ob občutku nekakšne izvzetosti iz naslovljenosti v občinstvu na trenutke postane dolgčas, gre morda za spodletelo vabilo predstave k preseganju ritma človeškega, k poskusu uglasitve z daljšetrajnejšim ritmom tako imenovane »nežive narave«?

Morda pa jih samo gledamo čakati. Lejo, kamne, »Glejdališča«, navsezadnje same sebe. Čakati na koga, na kaj? Ali kamni čakajo? Kaj sploh pomeni čakati? Zdajle rahlo pekočo željo po čem takšnem, kot je bil Skupaj.

 

Namesto kamna si je predstavo ogledala Tina.

 

Foto: Matija Lukić

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness