♡

Ljubezen. Čustvo, o katerem vsak posluša ure in ure – od prijateljev, družine, v monologih pocukranih romantičnih komedij, pop štiklcih. Ljubezen obljublja varno zavetje daleč od grozot zunanjega sveta. Obljublja dom. Ohranja se v svoji izmuzljivosti, nepredvidljivosti, v misli, da je vseprisotna in nedosegljiva hkrati. Je osrednja tema, o kateri splošna populacija ne preneha razmišljati. Je tudi razlog za praznovanje jutrišnjega uvoženega praznika – dneva, ki ga vsaka srečno zaljubljena duša preživi v objemu svoje osebe in na katerega povprečen pripadnik tega kulta svojo ljubezen obelodani z nakupom te ali one malenkosti. Zakaj bi nas ta tema zanimala? Ker v etru primanjkuje strasti.

Govoriti, pisati in misliti ljubezen je spolzko področje. Diskurz o ljubezni je zapolnjen s priročniki za samopomoč, za katerimi bolj ali manj stoji psevdoznanost – tematika zaradi pretirane osladnosti ni najbolj hvaležen material za premislek. Še prehitro so forme razmišljanja o ljubezni zavrnjene zaradi vpletenosti čustvenega elementa v samo misel. Čustvo se pač težko kaže kot racionalno, razen če o njem razpravljajo resni možje – humanisti, predvsem pa filozofi. Že pisanje psihoanalitikov o ljubezni odvrača nemalo ljudi. Tematiki lahko pridemo do dna zgolj s pravo racionalnostjo in kdo drug je v tem bolj izmojstren kot strogi humanisti, varuhi čiste teorije.

Predstavljajte si, da bi o ljubezni pisala ženska, na primer avtorica te oddaje. Ženska je v ljubezni označena za čustveno, iracionalno, za tisto, ki ne zna sprejemati pravih odločitev in sledi svojemu srcu. Ki hlepi po bližini drugega telesa in ne zmore misliti na nič drugega. Ki v svojem upanju na ljubezen opusti idejo samostojnosti in svoje življenje vidi le v dvojini. Ki ni racionalna. Zgolj hrepeni po partnerstvu, o tem pa ne more niti misliti niti se artikulirano izrekati. Pa vendar se prav od ženske pričakuje, da bo ljubila brez postavljanja vprašanj. Da se ne bo spraševala, ali ljubi svojo družino, svojega otroka, svojo skupnost. Naravno je, da té ljudi ljubi. Ne le naravno, tudi pričakovano. Ženskina naloga ni, da o ljubezni razmišlja; zapovedano ji je, da jo mora živeti. Ženska se bo v patriarhalni družbi prej odpovedala sebi kot pa zapustila svoje bližnje in ljubljene.

Ideologija jedrne družine narekuje ljubezen med partnerjema, v patriarhalnih vzorcih med moškim in žensko. Zapoveduje dvojino. Toda ljubezen ni stvar le dveh oseb, temveč prodira v vse pore družbe. Gradi solidarnost skupnosti in omogoča sodelovanje, ki ne temelji na lastnem okoriščanju. Skrb za sočloveka ni omejena na družinsko celico, ampak si svojo skupnost izberemo.

Ampak ljubezen ni samoumevna. Niti ni vezana izključno na patriarhalno družinsko okolje, prepojeno s podrejenostjo, in odvisnost šibkejših od močnejših v asimetričnem odnosu brez prave ljubezni. Ljubezen si je treba prislužiti. Jo zgraditi iz kock zaupanja, spoštovanja, skrbi in empatije. Je osnova za skupnost. S kančkom privlačnosti tudi za romantično ljubezen, ki pa nikakor ni edina – večinoma je skoraj postranska. Zagotovljena ljubezen skupnosti lahko predstavlja gradnik za boljšo družbo, kajti spremembe lahko doseže le skupnost, ki se ljubi. Lahko enako trdimo za romantično partnersko zvezo? Izrekanje ljubezni je omogočeno širši skupnosti. Prostor za govor o tem občutju ne bi smel biti zaničevan, takoj ko postane večji od treh bistroumnih filozofskih glav, ki ljubezen razumejo kot izključno intimnopartnersko. Prostor ljubezni bi morali ponovno zapolniti in dopolniti, čeprav se to v kapitalistični družbi izkaže za skoraj nemogoče.

Kljub svoji domnevni vseprisotnosti je upanje na ljubezen šibko. Zdi se, da je nekaj postranskega, nepomembnega. Bell Hooks v knjigi O ljubezni zapiše, da predvsem mladi ljudje na ljubezen gledajo z dobršno mero cinizma. To je morda tudi najboljši približek resnici. Čemú bi mlad človek zaupal ljubezni, ko pa je ujet v okolje, v katerem ta ni mogoča? Ujet je v svet, kjer je izguba bolj prisotna in cenjena kot priznanje, da ljubiš ljudi in mesto okoli sebe. V svet, kjer so ljudje razumljeni kot hitro zamenljiva dobrina. O ljubezenskih občutjih se ne govori, razen ko govorimo o izgubi. Ne le da je izguba vidnejša, tako kot je vidnejša žalost vsakega posameznika; tudi lažje in sprejemljivejše je o njej govoriti. Razumljivo in skoraj racionalno je, če se kdo ob izgubi bližnjega, prijatelja ali znanca razpiše po zidovih medmrežja. Vsi razumejo, da je žalovanje stanje, ko proces izrekanja koristi pri spopadanju s čustvenimi preprekami. Žalovanje je skupnostno. Človeka ni izgubila le ena oseba. Zato je izrekanje o smrti cenjeno – ne le da oseba svoja čustva izlije v besede, v njih se najdejo tudi vsi ostali, ki brodijo po morju žalosti, ostalini spomina na preminulega.

Ljubezen ni nasprotje žalovanja, ampak je njegov sestavni del. Pa vendar je javni zapis o ljubezni do drugega, ki ga morda ljubimo bolj kot preostale, videti osladen, cringe. Ljubezen je razumljena kot stanje ranljivosti, v katerem smo ujeti z drugo osebo, ljubljeni pa kot naša šibka točka. Vseeno pa se lahko vprašamo: Je ljubiti res šibkost? Ljubiti v brezupnem svetu in to priznati bi lahko prej štelo za dejanje poguma in brezmejnega upanja, da je tudi v brezupnem svetu, ki mu vsakodnevno grozi uničenje, mogoče verjeti, da bo prihodnost z nekom drugim manj pusta. V času, ko je lahko že upati na prihodnost drzno dejanje, se zdi ljubezen nemogoča. Ker smo prežeti s svetoboljem in splošnim nihilizmom, ki se spogleduje z upanjem na smrt, je tvegano staviti na ljubezen. Stanje nesrečnosti je izjemno lahko. Ohranja nas nezadovoljne s svetom okoli nas. Iskanja lepote v svetu ne potrebujemo – sreča ni mogoča. Enako velja za ljubezen. Toda ravno ljubezen je po Hooks odgovor na nihilizem, ki ne more biti premagan z argumenti in analizami.

Ni lahko priznati, da je ljubezen nujna in da je sreča možna. Pravzaprav je skoraj nemogoče. Nihilizem je predvidljiv – vsa dejanja vodijo v ničevost. Stanje nesrečnosti je stabilno. Stvari so lahko le še slabše, vendar smo nanje pripravljeni, saj v tem svetu ni dobrote. Sreča je nepredvidljiva. Nikoli ne vemo, kako dolgo bo trajala. Zato je upati nanjo tvegano dejanje. Nikoli ne vemo, kdaj bo pošla.

Upanje v ljubezni umre zadnje, včasih celo po smrti enega od členov, ki tvorita ljubezensko zvezo. Félix Gonzáles-Torres je znan po svojih likovnih delih, v katerih sebe in svojega partnerja Rossa Laycocka prikazuje z različnimi tipičnimi dvojicami predmetov. Sprva je za aidsom zbolel Laycock, kasneje pa še Gonzáles-Torres. Ross je začel kopneti pred umetnikovimi očmi in kopnel je nekaj let. Gonzáles-Torres je njegovo izginevanje ves čas prikazoval v svojem delu, denimo s kupom bonbončkov v kotu galerije, ki ga je tja postavil zato, da bi vsak obiskovalec vzel kakšnega, kup pa bi se s tem manjšal, tako kot se je v času bolezni manjšal Ross. Ali pa z dvema usklajenima stenskima urama, naslovljenima Perfect Lovers, ki bosta sčasoma izpadli iz svojega usklajenega tiktakanja, tako kot bo Ross s tega sveta izginil pred Félixom. Gonzáles-Torres je vedel, da bo njegov Ross umrl pred njim. Pa vendar mu je posvetil večino svojega opusa, ga ljubil brez postavljanja vprašanj in verjel, da bo njuna ljubezen živela, tudi ko Rossa ne bo več.

Umetnost Gonzálesa-Torresa ni le ena najlepših posvetitev ljubezni, temveč s svojim prispevkom k diskurzu o ljubezni tudi razkriva etiko ljubezni, ki nenazadnje vodi umetnikov aktivizem. Ob neukrepanju ameriških oblasti v času epidemije aidsa je bilo ljubiti in o tem glasno govoriti dejanje upora in neizmernega upanja – ljubezen ni premagala hiva. Ross je umrl. Tudi Gonzáles-Torres, tako kot mnogi drugi. Toda pred svojim odhodom so svetu dokazali, da lahko le neizmerna ljubezen in njeno izrekanje premagata brezupje ujetosti v objem smrti in odpreta vrata upanju na boljši jutri, četudi ta ni mogoč.

Tema. Drget dveh teles v temi. Rezek zrak v sobi, presekan z izdihljaji strasti. Telo, posuto s poljubi. Telo, stisnjeno ob drugo telo. Strast, ki vznikne ob prvih znakih ljubezni. Užitek ljubezenskega ali predljubezenskega stanja. Telo – mesto dogodka ljubezni, popolna opustitev misli. Morda je ljubezen zaničevana, ker je v svoji najstrastnejši obliki izključno telesna. Ker vodi v popoln užitek in ne vzbuja sramu, ampak je prej osvoboditev od sramu. Morda bi morali ljubezen prepustiti goli telesnosti. Ljubezen ne obstaja zgolj v dvojini, pa vseeno jo večina razume tako. Morda po krivem.

Telo. Meseno, čutno, otipljivo. Telo ni abstraktno. Je meso, v katero lahko zariješ prste, in čakaš, da se bo obarvalo. Je umazano, izvzeto iz idealov popolnosti. Popolno telo ne obstaja. Brezmadežno telo ne obstaja. Obstaja zgolj telo kot mesto užitka, pa naj bo ta povezan z ljubeznijo ali ne. Zgolj telo kot mesto razlike. Mesto pogleda. Telo podlega moškemu pogledu. Zanj v patriarhalni heteronormativni družbi nastopa. Se mu nastavlja. Se mu prilagaja. Čas je za presek – za enakost pogleda. Nobeno telo ni objekt. Vsa telesa so erotična.

Ampak pogled in dotik še ne pomenita ljubezni. Spolnost še ne vodi v ljubezen. Erotična izkušnja ni enaka ljubezenski. Tudi partnerska zveza ne pomeni prisotnosti ljubezni. Ujetost v rutino in nasilje ne pomeni ljubezni. Ljubezen nastopi ob medsebojnem zaupanju in spoštovanju. Ob zavedanju vrednosti drugega, ki presega izključno meseni užitek. Ob simetrični obravnavi drugega, ki ga razumemo kot sebi enakega. Ljubezen ne obstaja, če je šibkejša oseba podrejena močnejši. Patriarhalna socializacija, ki to narekuje, vodi v zmoto. 

Telo drugega je lahko privlačno, ljubezensko čustvo pa se lahko pojavi kasneje. Vsako telo lahko pomeni željo in čutno izkušnjo, nič več. Hiter fiks. Stalna želja po novem, kapitalistična želja po potrošnji, po hitri menjavi, izmenjavi predmetov in dobrin – zakaj ne ljudi? Vsak je nadomestljiv. Vsak lahko nudi hiter fiks. V tem primeru ljubezen ni potrebna. V družbi, v kateri prevladuje želja, ljubezen ni mogoča.

Materialna družba nas sami. Ustvarja svet narcisizma – cilj vsakega posameznika je kopičiti svoje imetje. Trošimo za svoj užitek, drugi ljudje niso več pomembni. Pomembno je, kako se počutimo mi. In ja, potrošnja vzbuja občutek ljubezni. Brez sramu si lahko priznamo, da novi čevlji, nova knjiga ali nova rastlina nudi svojevrsten užitek. Kratek stik kartice s POS-terminalom, zvok odobrene transakcije – vsi elementi potrošnje so namenjeni izpolnitvi želje po novem, svežem, po tistem, kar nam manjka, in po tistem, za kar niti nismo vedeli, da nam manjka. Nakup predstavlja takojšnjo zadovoljitev.

Zadovoljevanje potreb je skoraj avtomatizirano. Minimalni odmerki sreče, ki jih ponuja kapitalistična potrošnja, nas puščajo v želji po več. Po več novih rečeh. Vemo, da nas bo to osrečilo – ko bomo naslednjič na tleh, si bomo privoščili tisto novo srajco, ki smo jo nazadnje opazili v trgovini. Zakopali se bomo v globine interneta in našli najugodnejšo rešitev za svoj problem. Zakaj bi potrebovali človeško ljubezen, ko pa lahko podobno zadovoljstvo pridobimo s kopičenjem vedno svežih pridobitev? Toplina ljubezni je nepotrebna – gre za predolg proces, ki ne prinaša novosti, saj čustvo gradimo z isto osebo. Zakaj bi zapravljali čas, ki bi ga lahko porabili za iskanje novega, zanimivega hitrega zadovoljstva?

Strast do povezave z drugim je zlahka zamenjana s strastjo do posedovanja. Toda oseba ne obstaja zato, da bi jo posedovali. Obstaja, da nam lahko stoji ob strani in nudi oporo, ki ne bo temeljila zgolj na potrošnji. Čeprav je kratkotrajno zadovoljstvo ob potrošnji mamljivo, ni trajno. Vedno si bomo želeli še več. Od vsakič nove osebe lahko ta »več« pričakujemo kot hipno zadovoljstvo. Ljubezen v kapitalizmu morda ni možna – vsak želi hitro izpolnitev svojih potreb – vendar je nujna. Samo s skupnostjo in izbrisom velikega Sebe lahko preživimo. Naši novi predmeti nas ne bodo objeli, ko bomo v solzah ležali na tleh.

Občutek odsotnosti ljubezni in ljudi, ki bi te imeli radi, vzbuja občutek nemoči brez primere. Nepriznavanje prisotnosti ljubezni v vsakdanjem življenju ustvari samoto. Zakopljemo se v brezno, pot iz njega pa nam je nevidna. Toda nihče ne živi povsem brez ljubezni. Ta ni in ne sme biti zgolj telesna, prisotna v dveh sorodnih srcih. Je široka, zajema skupnost. Postane pot iz brezupja in samote. Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav si ne priznaš, da je to ljubezen.

Ljubezen – mehka, krhka in izmuzljiva – ni postranska. Je vsakogaršnja osrednja tema. Čeprav svet, ki ga gledamo z modrimi očali, krvavi, nas ljubezen spremlja in v naših srcih budi up na jutri. Pa naj ne bo le februar čas, ko se ljubi na glas.

Pisala je Tina. Tehniciral je Filip. Lektorirala je Nataša. Brali sta Pia in Juš.

______

Felix Gonzales-Torres: Nenaslovljeno (Popolna ljubimca), 1991, MoMA