H genealogiji medijev, 1. del

H genealogiji medijev, 1. del

Oddaja
2. 2. 2014 - 20.00
 / Teorema

V delu Novinarstvo kot kultura Dejan Jontes ugotavlja, da kriza novinarstva, o obstoju katere priča nemalo akademskih in neakademskih razprav o prihodnosti novinarstva, ni le politično-ekonomska, vsebinska in etična, temveč predvsem kriza dominantne modernistične paradigme novinarskega sporočanja. Ali, če povemo bolj točno, politično-ekonomsko, vsebinsko in etično kriza novinarstva moramo razumeti natanko kot krizo dominantne modernistične paradigme kot arhitekturi novinarskega diskurza skozi ideale resnicoljubnosti, obveščenosti, odgovornosti javnosti itn.

Enako velja z mediji, vendarle je kriza novinarstva neločljiva krizi medijev, pravzaprav zgodovinsko posebni konfiguraciji in obliki medijev: t.i. množičnih medijev. Ti so nastali v času, če parafraziramo Benjamina, nastanka tehnologij neskončne reprodukcije in sočasnem nastanku množične družbe. Kriza, o kateri govorimo, potemtakem ni nič drugega kot sprememba tehnološke in družbene paradigme, ki se danes misli predvsem skozi koncepte novih tehnologij ali medijev in razpadom množične družbe. Na teoretskem in strogo miselnem nivoju, se ta sprememba vzpostavi z epistemološkim obratom, ki dekonstruira in problematizira moderno epistemološko paradigmo. Situacija, o kateri govorimo, je jasna in dokumentirana, govorimo o teoretičnih gibanjih poststrukturalizma in postmodernizma. To situacijo pa spet ne moremo razumeti brez tehnoloških sprememb, ki jo sopogojuje in je z njo tudi sopogojena.

Vprašanje, ki se lotevamo v tokratni in ki se ga bomo lotevali tudi v sklopu prihodnjih Teorem, je torej tisto, ki se vpraša po izbiri epistemološke-konceptualne perspektive, skozi katero skušamo razumeti medije. Nemara se zdi, kot da je izbira v tem smislu naključna, kot da lahko svobodno kreiramo koncepte. Pa vendar ni, že sama je pogojena z zgodovinsko, družbeno in tehnološko dinamiko. Prav tako pa tudi s prostorskim kontekstom, kajti vežemo se na slovenski akademski medijski ter komunikološki prostor, za katerega lahko pavšalno rečemo, da je še vedno pod vplivom britanskih medijskih študij, ki medije razumejo predvsem skozi perspektivo vsebine, reprezentacije, ideologije in diskurza. Današnja Teorema pa se bo sledeč Foucaultovim konceptualnim metamorfozam vprašala, kaj pomeni, ko medije ne razumemo več primarno kot diskurz, temveč kot dispozitiv.

Težko namreč ocenimo znatnost vpliva, ki ga ima Foucaultov koncept diskurza in posledično tudi oblasti v omenjenih medijskih študij. Vendar pa medijske študije niso nikoli upoštevale Foucaultovega premika koncepta diskurza v dispozitiv, ki, na hitro rečeno, vključuje tako diskurzivne kot nediskurzivne elemente, s tem da te raznovrstne elemente postavi v neko razmerje, ki šele omogočajo komunikacijo. Dispozitiv je konkretna situacija, ki razporedi elemente in telesa na način, da lahko komunicirajo na točno določen način. Nasprotno pa medijske študije, ki in če ne upoštevajo takšne konceptualne perspektive, ostanejo na ravni teksto- in diskurzo-centrizma. Kot pravi Stuart Hall, recimo temu oče britanskih medijskih študij. »Reprezentacija je praksa, neke vrste 'delo', ki uporablja materialne predmete in učinke. Vendar pa pomen ni odvisen od materialnosti znaka, pač pa od njegove simbolne funkcije. Ker posamezni zvok ali beseda nadomešča, simbolizira ali predstavlja koncept, lahko v jeziku deluje kot znak in izraža pomen, ali kot pravijo konstruktivisti, označuje (o-znač-uje)«.

Kod ima vedno neko materialnost, teksto- in diskurzocentrizem pa zgreši v tem, da materialnost, s katero se kod artikulira, enostavno odmisli, kakor da se izjava ne razlikuje glede na medij, v katerem vznikne, in kakor da se nediskurzivno vedno kaže kot diskurzivno. Kot opozori Foucault, je bolj kakor ideologija, ki se kaže na ravni mentalnih reprezentacij, pomembna tehnologija, ki operira s telesom. Prav to pa naslovi koncept dispozitiva, zato se zdi zanimivo vprašati, kaj se zgodi, če medijsko in novinarsko sporočanje poskusimo koncipirati skozi perspektivo dispozitiva.

Ko Foucaultov koncept diskurza postane koncept dispozitiva, tako da se diskurz retrospektivno kaže kot diskurzivni dispozitiv, ima to konsekvence tudi za teorijo komuniciranja, kolikor ta v veliki meri črpa iz Foucaultove rabe koncepta diskurza. Spomnimo, da Foucault dispozitiv vpelje, kot to pravi Melita Zajc, »ker je z natančnim arheološkim raziskovanjem v družbah svojega časa in v zgodovini odkrival pojave, ki jih ni mogoče v celoti zajeti z govorico; kot načine, kako ljudje počno stvari, po čemer se tehnologija loči od znanosti«.

Tehnologija se loči od znanosti, ker tehnologije ne moremo reducirati na vednost. Tehnologija ni enostavno uporaba neke vednosti, pač pa se vednost proizvede z nekim dispozitivom, ki predvideva neko tehnologijo. Foucault v kontekstu rabe koncepta dispozitiva te tehnologije misli kot politično-oblastne, kot realne prakse, s katerimi se telo podredi nekemu delovanju in s tem postane subjekt. Pomembno pa je, da s tem opusti rabo koncepta ideologije kot problema mentalne reprezentacije. Kar pa se redkeje zgodi v medijskih študijah, ki tako ali drugače medije še vedno primarno naslovijo ravno skozi problem reprezentacije. »Zato naletimo na zanimiv paradoks. Tehnološki moment je v medijih odločilen, kljub temu pa govor o medijih, v teorijah enako kot v popularnih predstavah, zajema izključno medijske vsebine«, še poudari Zajc.

Strinjamo se lahko, da je raziskovanje medijev, vsaj znotraj glavnega toka polpretekle zgodovine s poststrukturalizmom navdihnjenih medijskih študij, vse preveč in predolgo vztrajalo le na vsebini, ne pa tudi na tehnologiji medija. Tako moramo, ko medije in načine komuniciranja obravnavamo kot dispozitiv, poleg vednosti in vsebine, ki v tem primeru vključuje tako diskurzivne kot nediskurzivne elemente, vključiti tudi tehnologijo, s katero se ta vednost in pomen te vednosti proizvaja. Kar pa vprašanje, kako mediji konstruirajo realnosti, razširi onstran vprašanja medijskega teksta in/ali diskurza. »To pomeni, da odnos med mediji in občinstvom ne vključuje le vsebine medijskih 'sporočil', niti le simbolnih/ideoloških dimenzij medijskih tekstov ter branja le-teh s strani družbeno diferenciranega občinstva, temveč zadeva tudi vprašanje regulacije časa, prostora, telesnih praks, skopičnih režimov ter senzoričnega aparata«, nekje zapiše Breda Luthar.

Pogoji komuniciranja tako niso le simbolni, temveč tudi materialni, a ne materialni v strogem ekonomskem smislu, temveč v smislu sil, ki delujejo skozi nek dispozitiv kot sklopa diskurzivnih in nediskurzivnih elementov. Še zlasti nazorno to pove Jože Vogrinc, ko povzema obe dominantni tradiciji proučevanja množičnih medijev in različnih komunikacijskih form, med drugim tudi novinarske. »V sociologiji komunikacije so mediji obravnavani kot imetniki družbene moči in posredniki družbenega vpliva (v obliki zgledov za primerna stališča, vrednotenje, vedenje ali znanja), medtem ko v medijskih študijih (kot komponenti kulturnih študijev) štejejo za prenosnike pomenov, ki jih dešifriramo in potrošimo njihovi prejemniki s pomočjo diskurzov, ki jih 'uporabljamo' ali, bolje, skoz katerih prakticiranje 'smo', za k(og)ar se pač imamo. Problematiko obeh je tako mogoče opisati, ne da bi omenili tehnologije«.

Da pa ne bi bilo pomote, perspektiva, ki vključi perspektivo tehnologije, ne ukine perspektive diskurza in reprezentacije, niti ne trdi, da tehnologija v kavzalnem smislu določa diskurz in reprezentacijo, marveč, nasprotno, pokaže da sta ti dve perspektivi neločljivi. Konec koncev sta problema reprezentacije in diskurza, kolikor v foucaultovskem ali kakšnem drugem smislu kažeta na to, da ni neposredne izkušnje realnosti, da niti ni transcendentalnega aparata, ki bi zagotovil neposredno izkušnjo realnosti, tehnološka in medijska problema. Še enkrat Melita Zajc: »Nobeno naključje ni, da razmislek o našem razmerju do nas samih, do drugih in do sveta, naj bo v znanosti, umetnosti ali vsakdanjem življenju, vselej vključuje medije. Kot oviro, ki preprečuje neposrednost, npr. v predstavah o medijski manipulaciji. Pa tudi kot tisto, kar vzpodbuja in intenzivira neposredno izkušnjo, npr. v sodobni tehno kulturi (glasbi, a tudi umetnosti in znanosti)«.

Kakorkoli, eden izmed prvih, ki izpostavi pomen tehnologije in medijev, dasiravno to stori drugače kot teorije medijev, vezane na koncept dispozitiva, je – kdo drug kot – Marshall McLuhan. Ki trdi, da dokler ostanemo na ravni vsebine sporočila, se nikoli ne zavedamo, kako mediji vplivajo na nas in kakšne družbene in politične učinke proizvajajo. Da bi se tega zavedali, McLuhan, kot da bi govoril diskurz novih medijev, recimo kot da bi tvital, tvori instantne in kratke propozicije, med katerimi izstopa tista, ki pravi, da je medij sporočilo.

Ta famozna trditev pomeni, da je sporočilo medija, njegova vsebina, drug medij. »Vsebina pisave je govor, prav tako kot je pisana beseda vsebina tiska in kot je tisk vsebina telegrafa«. Ali kot pravi Bilwet: »Medijski tekst ne opisuje resničnosti ali idej izven teksta. Njegova surovina so sami mediji – ne njihova oprema ali programi, temveč njihove zmožnosti«. Zmožnosti medija pa so zmožnosti nas samih, zmožnosti delovati. Zmožnosti, ki so odvisne od tega, kako nek medij podaljša naš senzorni aparat. Namreč, po McLuhanu so mediji podaljški telesa, podaljški posamičnih zaznavnih organov. Pisava je podaljšek očesa, kolo je podaljšek noge, nož je podaljšek zob itn.

Mediji niso le reprezentacija vsebine, ki se posreduje, pravzaprav medij sploh ni ime za materialnost, po kateri se posreduje sporočilo ali ideja, temveč ime za eksistenco nas kot subjektov. Kot subjekti eksistiramo z mediji, s tem da mediji dobesedno podaljšujejo zmožnosti telesa kot sistema afektov in perceptov. Nobene senzibilnosti in nobene percepcije ni brez medija, zato lahko pravimo, da novi mediji omogočajo nove percepcije. Drugačen medij omogoči dogodek drugačne izkušnje, dogodek drugačnega telesa, drugačne forme subjekta, ker subjekt ni le mentalna, ampak telesna forma, ki ne pozna več razreza na metafizično in fizično polovico. Berimo Bilwet: »Medije je mogoče razumeti v odnosu do telesa, privatnega in družbenega. Nikakor torej ne v pojmih prenosa sporočil, temveč iz ekološke perspektive: ustvarijo novo okolje. […] Okolje razkrinka svoje karakteristike med prehodom iz enega v drug medij«. McLuhan piše predvsem o treh takih prehodih in metamorfozah.

O prehodu iz predpismene v pismeno kulturo in o prehodu iz pismene v postpismeno kulturo, ali, bolj razločno, o prehodu iz medija govora v medij pisave, o prehodu iz medija pisave v medij tiska ter sočasno mehansko tehnologijo in naposled o prehodu iz tiskanih medijev v avdio-vizualne medije ter sočasno elektronsko tehnologijo. Izum pisave, ki telo abstrahira v pisano besedo, povzroči refleksivno miselno formo, povzroči izkušnjo linearnosti, povzroči vznik zgodovinske zavesti. Tako meni tudi Vilem Flusser: »Linearne kode terjajo sinhronizacijo diahronosti. Terjajo sosledno sprejemanje. Posledica je nova izkušnja časa, namreč izkušnja linearnega časa, tok nepreklicnega napredovanja, dramatične neponovljivosti, osnutka: skratka zgodovine. Z iznajdbo pisave se začne zgodovina; ne zato, ker pisava ohranja procese, temveč ker prizore spreminja v procese: pisava proizvaja zgodovinsko zavest«.

Linearen miselni režim, ki misli skozi kontinuiteto sekvenc, predstavlja modus racionalnosti, ki se veže na dominantno mesto pisave v zahodnih kulturah in z njo pogojenimi historičnimi izkušnjami. Povsem jasno pa je, da se v času neskončnega toka avdiovizualnih podob, čigar nosilec postane elektrika, modus racionalnosti rekonstruira. »Doba mehanike, ki je bila kot prvo oblikovana s tehnologijo fonetične abecede in kasneje ojačana z logično ekstenzijo abecede v tisku, je bila radikalno modificirana z organsko revolucijo, kateri pot utre elektrifikacija. Z odkritjem elektromagneta so bila preobrnjena stoletja poudarka na sredstvih za ločitev človekovih čutov ter izkoriščanje izoliranih načinov in lastnosti njihovih funkcij in procesov«, tako McLuhan.

Pisava spremeni proces percepcije in posledične racionalnosti, spremeni načine, skozi katere se misli in deluje. Pisava pravzaprav fragmentira proces percepcije, in to na način, da skozi podaljševanje očesa, ki se materializira v mediju tiska, ta proces percepcije izolira in mu podeli primat. Temu nasproti pa elektronska tehnologija omogoči nov način interakcije med čuti in posledično nove več-čutne procese percepcije. McLuhan nadaljuje: »Naši razširjeni čuti, orodja, tehnologije so bili skozi zgodovino zaprti sistemi, nezmožni medsebojnega delovanja in kolektivnega zavedanja. Zdaj, v električni dobi, pa je instantna narava koeksistence naših tehnoloških instrumentov povzročila povsem novo krizo. Naši razširjeni čuti in zmožnosti konstituirajo posamično polje izkušnje, ki zahteva, da postanejo kolektivno zavedni. Naše tehnologije, tako kot naši privatni čuti, zahtevajo medsebojno delovanje in razmerje, ki omogoča racionalno koeksistenco. Vse dokler so bile naše tehnologije počasne, kot so to kolo, abeceda ali denar, je bilo dejstvo, da so ločeni zaprti sistemi, družbeno in fizikalno podprto. To pa ne drži več, ko so vid, zvok in gibanje po razsežnosti simultani in globalni«.

Rečeno krajše, električni in novi mediji pogojujejo nov modus izkušnje, kateri priteči nov modus percepcije z reorganizacijo telesa kot zaznavnega in kognitivnega aparata, kar posledično pomeni tudi novo subjektiviteto, njen odnos do drugega in do sebe.

Da medije ne moremo enačiti le z znakovnimi in izjavnimi režimi, pač pa predvsem skozi tisto, kar te znake in izjave nosi, z druge in drugačne perspektive trdi tudi Boris Groys, po katerem so mediji gonilniki suma. Ta namreč nastane, ker v realnosti vidimo le znake, ne pa tudi tistega, kar te znake nosi in prenaša. »Vsak znak nekaj označuje in na nekaj kaže. Hkrati pa vsak znak nekaj tudi skriva – in sicer ne odsotnosti označevanega predmeta, kot se včasih trdi, temveč kratko malo košček medijskega površja, ki ga ta znak materialno, medijsko zaseda. Znak s tem zakrije pogled na medijskega nosilca, ki nosi sam ta znak«.

Seveda pa medija kot nosilca znaka in izjave ne moremo preprosto reducirati na inženirske, fizične kapacitete. »Ko hočemo izvedeti, kakšna je videti in kako deluje notranjost televizijskega sprejemnika ali računalnika, moramo ti napravi najprej izključiti in tudi izbrisati slike, katerih nosilca sta ti napravi. To pomeni, da nam kot medijski nosilec niso nikoli dostopni niti slikarska platna niti medijske naprave«. Prav zato ker nam medijski nosilci niso dostopni – ker medij kot tehnologija ni fizični objekt, ampak delovanje tega fizičnega objekta znotraj dispozitiva – do njih gojimo sum, pravi ontološki sum, konstitutiven za medijsko izkušnjo in za učinek, ki ga medij povzroči. »Opazovalec medijev torej nima na voljo nikakršnih sredstev, s katerimi bi lahko potrdil ali ovrgel medijskoontološki sum. Hkrati pa opazovalec ne more tega suma kratko malo izključiti, potlačiti ali zatreti – saj je ta sum vendarle konstitutiven za medijsko izkušnjo kot tako«.

Kratka genealogija misli o medijih kot tehnologiji zadostuje tezi, da se učinek delovanja medijev primarno koncipira skozi učinek delovanja medijev na eksistenco subjekta in izkušnje, s katerimi in skozi katere ta subjekt sploh ekistira. Tako McLuhanova formula, da je medij vedno-že sporočilo kot Groysova formula, da je medij vedno-že sum, predstavljata dve variaciji teze, ki trdi, da bistveno vprašanje množične komunikacije ni le vprašanje reprezentacije, ki predpostavlja kritiko diskurza in kritiko ideologije, temveč tudi vprašanje medija samega, z drugimi besedami, vprašanje medija kot tehnologije.

To vprašanje si zastavi tudi Zajc in odgovori, da moramo tehnologije primarno razumeti v kontekstu njihovih rab, s čimer se oddalji od McLuhanove bolj tehnološko determinirane misli. »Ne analiziramo tega, kako nove tehnologije delujejo, temveč različne načine, kako jih uporabljamo. Tehnologije obravnavamo tako, da obravnavamo njihove uporabnike«. Ta raba sestoji iz določenih postopkov in mehanizmov, ki so v določenih momentih lahko različni, zato o medijih govorimo takrat, ko prevlada ena sama raba, s tem pa tudi zabriše možnosti drugih, alternativnih rab.

To, kar imenujemo množični mediji in to, kar znotraj množičnih medijev imenujemo različne komunikacijske – bolj ali manj institucionalizirane – forme komuniciranja in reprezentacije, moramo v kontekstu dispozitiva in tehnologije imenovati prevladujoča raba komunikacijskih in informacijskih tehnologij, ki pa nikakor niso nujne in samoumevne. Konec koncev lahko medijskim študijam očitamo prav to, da s tem ko se koncentrirajo le na problem vsebine medijsko posredovane komunikacije, ostajajo znotraj dominantnih rab neke komunikacijske in informacijske tehnologije. Problem tega, da se medijev kot rabe tehnologije bodisi ne upošteva bodisi da se tehnologije in družbe postavi v kavzalno razmerje, pa je v tem, da šele z rabo tehnologije postajamo to, kar smo.

»Obravnava družbenih razsežnosti tehnologij torej zahteva pristop, ki izpolnjuje dva pogoja: da se izogne ločevanju tehnologij od družbe, ki je izhodiščna napaka koncepcij tehnologij kot vzroka oz. učinka; obenem pa ohrani izhodiščno predpostavko teh koncepcij, namreč, da se družbene razsežnosti tehnologij artikulirajo v razmerju. Na tem temelji naša odločitev, da družbenih razsežnosti tehnologij ne konceptualiziramo v kontekstu razmerja med tehnologijami in družbo, temveč v kontekstu razmerja med posameznikom in družbo«, meni Zajc.

Z drugimi besedami, razumevanje tehnologije moramo artikulirati kot razumevanje subjekta ter njegovega odnosa z drugimi in s sabo. Prav to počne Zajc, ko tehnologije obravnava v kontekstu njihovih rab, ko kot tehnologije obravnava njihove uporabnike. To pa počne s predrugačenim foucaultovskem in baudryevskim konceptom dispozitiva, ki predvideva, da postanemo subjekt z rabo te ali one tehnologije. Kar pa spet ne pomeni, da je neka ideologija ali reprezentacija ali diskurz enostavno vgrajena v naprave, s katerimi se vzpostavlja tehnologija. »Dispozitiv kina, to ni kamera, to ni naprava in ne vsota kinematografskih naprav, to so vse te naprave v situaciji«. Foucaultov poudarek je podoben: dispozitiv je vselej neka konkretna situacija, ki vključuje konkretne posameznike, ta situacija pa se ponavlja in s tem izključuje možnost drugih situacij in dispozitivov.

Kolikor pa je Foucaultov poudarek tudi ta, da je dispozitiv oblasten v smislu, da vzpostavi določeno delovanje, da nas, če hočemo, prikleni na neko določeno subjektiviteto, potem so mediji, pa tudi novinarstvo kot poseben institucionaliziran način sporočanja in informiranja, oblastni natanko v pomenu, da se razmerja moči do drugih in do nas samih vzpostavljajo že preko uporabe medijev in ne le preko tistega, kar se skozi medije reprezentira. Rečeno z dobrim starim Althusserjem, ni toliko pomembno, ali medijem verjamemo ali ne, temveč to, da jih uporabljamo.

Če ponovimo, dispozitiv pokaže, da kot subjekti ne eksistiramo preko identifikacije z reprezentiranim, ampak preko rabe tehnike, s katero se ta vsebina re-producira, zato dispozitiv kina ni enak dispozitivu televizije, prav tako kakor dispozitiv televizije ni enak dispozitivu časopisa. Razliko med dispozitivom kina in TV dispozitivom Zajc opiše predvsem v dveh točkah. Prvič, TV za razliko od kina lasten prostor in prostor gledalcev spenja drugače kot kino, na primer, zvoki v kinu simulirajo gibanje ter virtualno prihajajo od tam, kjer naj bi bilo mesto njihovega vira v podobi, zvoki na TV pa simulirajo statiko ter virtualno prihajajo od tam, od koder se dejansko širi TV zvok – od tam, kjer je mesto televizorja v prostoru. In drugič, TV osebe se direktno naslavljajo na gledalce, tu ni prepovedi pogleda v kamero.

»Ko se TV osebe naslavljajo na množico gledalk in gledalcev, vsak posamezni gledalec ali gledalka pred televizorjem ve, da je sočasno z njim v imaginarnem svetu televizije še množica ljudi, ki jih osebno ne pozna, toda popolnoma verjame v njihovo anonimno, simultano dejavnost. Svet TV je svet imaginarne skupnosti TV gledalcev. Kadar se, tako kot pri radiodifuzni TV, zaslon TV razteza preko celega ozemlja neke države, je to nacionalna skupnost. V tem smislu imajo kritiki prav, televizije res generirajo občutek pripadnosti nacionalni skupnosti. Vendar to velja za vse nacionalne televizije in ni odvisno od vsebine«.

Vsak izmed dispozitivov nam predpiše določeno rabo, in ko to rabo realiziramo, postanemo določen subjekt, na primer subjekt s pripadajočo nacionalno identiteto. Narod se sicer ne rodi s TV dispozitivom, temveč kot dispozitiv, v katerem ima ključno vlogo medij tiska, ki lahko poenoti razpršenost in heterogenost jezikovnih dialektov. Z abstrakcijo in reprezentacijo, ki še ni lastna rokopisni tehnologiji, omogoči nastanek dispozitiva nacionalnosti z vsemi pripadajočimi institucionalnimi aparati. Nasprotno pa elektronski in novi hibridni mediji, ki primarno ne funkcionirajo več preko besede, ampak preko hibrida besede, zvoka in podobe, omogočijo nastanek dispozitiva globalnosti, zato tudi TV kot dispozitiv že presega konstrukcijo zamišljene nacionalne skupnosti. Poslušajmo McLuhana: »Medtem ko so zapisani dialekti ljudi zaprli znotraj njihovih lastnih kulturnih monad, bo jezik tehnološkega človeka, črpajoč iz vseh kultur sveta, nujno preferiral medije, ki so najmanj nacionalni. Jezik vizualnih form je potemtakem tisti, ki je pri roki kot neuporabljen esperanto na zahtevo vsakega. Jezik pogleda je že bil prisvojen v piktogramih znanstvenih formul in logistik. Ti ideogrami transcendirajo nacionalne prepreke s takšno lahkoto kot Chaplin ali Disney, zato zgleda, da kot kulturna podlaga za kozmičnega človeka nimajo rivala«.

Ni pa naš namen polemizirati s temi in takšnimi trditvami, ampak le pokazati, kakšen potencial in kakšne posledice ima koncepcija medijev kot dispozitiva in tehnologije, s pristavkom, da smo tu govorili o medijih kot dispozitivih, ne pa tudi o tem, kako lahko posamezen medij ali medijski diskurz deluje znotraj drugih dispozitivov. Konec koncev pa lahko potencial in posledice koncepcije medijev kot dispozitiva, z McLuhanom bi lahko rekli celo kot meta-dispozitiva, ki pogojuje kulturo in politiko globalizacije, razumemo tudi na način, da dispozitivi elektronskih in novih digitalnih (multi)medijev pogojujejo nov način eksistence.

Vendar, dasiravno dispozitiv, kakor smo ga vpeljali preko Foucaulta, ga navezali na McLuhana in ga razširili z Zajc, govori natanko o tem, kako preko možnosti izkušnje, ki in kakor jo pogojujejo različni mediji, eksistiramo kot subjekti, ne omogoča, da bi rabo medijev v zadostni meri razumeli kot etično-politično prakso tehnologij sebstva, s katerimi se lahko vzpostavi tudi neka (samo)transformativna izkušnja, ki jo bomo v naslednji Teoremi skušali razumeti kot tisto, kar presega pojmovanje medijev kot dispozitivov.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

...uf, en se dela pametnega. Večino tega "intelektualnega" smetja se da prevesti v povsem razumljive povedi. Takšne, ki jih lahko razume slehernik.

Problem je le v tem, da ostane vsebine za nekaj vrstic. Pa še ta je povsem nekoherentna.

Je pa fino operirati z "termini", ki so le bežno določeni.

Ob takih komentarjih ponavadi pride do paradoksa, da obenem izjavljajo, da vsebine ne razumejo, in da je le-ta nekoherentna ali da se je da prevesti. Izvoli Q_, mesija preproščine, sledili ti bomo. Faking šit.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness