Vladimir Propp, drugič

Danes nadaljujemo tam, kjer smo ostali dve nedelji nazaj – pri Proppovih čarobnih pravljicah. Tokrat se bomo posvetili knjigi Zgodovinske korenine čarobne pravljice, ki je pri založbi ZRC Sazu v prevodu Lijane Delak izšla v lanskem letu. Knjiga je izšla leta 1946 in je v Leningradu povzročila pravi škandal, saj je bila obtožena ahistoričnosti, formalističnosti ter nepatriotizma, zaradi česar se je moral Propp zagovarjati celo v Leningrajski Univerzi. Knjiga je bila, tako kot že Morfologija pravljice, v zahodnem svetu dolgo nepoznana.

Vladimir Jakovljevič Propp je od leta 1932, pod vplivom leningrajske staroslovstvene šole Olge Mihajlove Freidenberg in Josifa Moisejeviča Tronskega, poskušal razlagati pravljice s pomočjo predzgodovinskih in ritualnih raziskav. Če je v Morfologiji pravljice prek razstavljanja in primerjanja začrtal formalne značilnosti čarobne pravljice, se tokrat obrne k zgodovinskosti in izvor pravljice ter zgodovinsko realnost v njej razlaga na osnovi starodavnih mitov in ritualov, ki jih pravljica odseva. Gre torej za raziskovanje izvora, za genetično in ne zgodovinsko študijo. Svoje teoretične trditve – pravljično morfologijo tako preizkuša v praksi. V Zgodovinskih koreninah čarobne pravljice v osmih poglavjih v analognem sosledju, tako kot poprej določene funkcije, izriše pravljično motiviko prek dveh glavnih ciklusov, ki količinsko prinašata največ motivov: ciklusa iniciacije ter ciklusa predstav o smrti. Oba ciklusa sta zakoreninjena v obredih ljudi prvinskih družb; pravljični motivi torej s seboj nosijo sledove ureditve življenja ter družbenih institucij prvobitnih ljudstev. Knjiga, kot poudari avtor, ni delo o ruski pravljici kot taki, temveč se posveča primerjalnozgodovinski folkloristiki na osnovi ruskega gradiva kot izhodiščnega.

Propp že v uvodu loči pravljico od mita. Mit označi za nekakšen najdragocenejši zaklad ljudstev, za svetinjo, ki so jo poznali le starci in jo izdali v trenutku, ko se ta izkaže za najbolj plodno. Propp trdi, da se kompozicijska enotnost pravljic ne skriva v posebnostih človeške psihe, marveč v zgodovinski stvarnosti preteklih obdobij, pri čemer med najpomembnejše sestavine sodijo obredi ter verske predstave. Obredi so sicer kmalu odmrli, a predstave, denimo o smrti, so se ohranile, zatorej čarobno pravljico sestavljajo predvsem elementi iz realij predrazredne družbe. Sižé se navkljub odmrtju obreda razvija naprej, njegovo jedro pa vsrkava nove, poznejše stvarnosti; prihaja do naplastevanja, zamenjav in preosmišljanja.

Propp v pričujoči knjigi ponuja hipotetične odgovore, do katerih je prišel po preučevanju antropološkega in zgodovinskega gradiva o ljudstvih preteklih obdobij, o civilizacijah ter o ljudstvih sodobnega manj razvitega sveta, ki jih je primerjal z motivi in sižeji ruskih ter drugih evropskih pravljic. V predgovoru poudari, da so v knjigi omenjeni primeri iz pravljic le vzorci, in ne dokazila, število primerov pa je zaradi praktičnih razlogov, da bi se izognili naštevanju, relativno majhno. Težišče knjige torej ni v zbiranju primerov, marveč v novem vzpostavljanju povezav med že znanimi dejstvi.

Propp v uvodu začrta predpostavke. Poudarja, da nobenega sižeja ne smemo preučevati brez drugega, nobenega motiva pa ne gre preučevati brez njegovega razmerja do celote. Le v kolikor bi se njegova predlagana rešitev izkazala za pravilno, bi se lahko lotili nadaljnjega preučevanja posamičnih sižejev ter problema njihove interpretacije in zgodovine. Pravljico označi za pojav, ki ima naravo nadgradnje, pri čemer se opira na Marxovo trditev o »načinu proizvodnje materialnega življenja, ki pogojuje družbeni, politični in duhovni proces življenja nasploh«. Do sprememb v ideologiji ne pride vedno takoj po spremembi ekonomskih temeljev, piše Propp, in prav to vmesno »neujemanje« ga kot raziskovalca najbolj zanima. Pri preučevanju folklore zavrača teorije migracij in teorijo enotnosti človeške psihe.

Za potrebe raziskave Propp opredeli pojem »zgodovinske preteklosti«, torej tistega, kar iz preteklosti potrebujemo za razlago pravljice. Pravljica, piše, je kot produkt nastala v določeni proizvodni bazi. Raziskovalec ugotavlja, kakšne oblike proizvodnje se v njej odražajo in katerim družbenim ureditvam le-te ustrezajo. Namen raziskave je torej ugotoviti, v kakšni družbeni ureditvi so nastali posamezni motivi, kot tudi pravljica v celoti. Predpostavlja, da je pravljica ohranila sledove izginulih oblik družbenega življenja in institucij, a pridaja, da obstajajo tudi motivi, ki niso neposredno povezani z nobeno institucijo.

Propp posebno pozornost posveča obredu; institucija religije, piše, se manifestira v določenih kultnih dejanjih, pri tem pa podaja Engelsovo definicijo religije kot »fantastičnega odseva zunanjih sil vsakdanjega življenja v glavah ljudi«. Propp zatorej pravljico želi primerjati s konkretnimi pojavnimi oblikami religije, predvsem tistimi izrazi volje, katerih namen je vplivati na naravo in si jo podrediti, saj je pravljica ohranila največ sledov teh. Motivi, trdi, dobijo šele ob primerjavi z obredi svojo genetično razlago. Propp namreč ne ugiba zgodovinskih dejstev; ugotavlja vire pravljice v zgodovinski stvarnosti, torej preučuje genezo pojava. Pravljica lahko obred interpretira neposredno, časoma kakšen element nadomesti (pogosto izpušča denimo motivacijo obreda), obred reinterpretira, ali pa ga v želji izraza negativnega odnosa do nekdanje zgodovinske stvarnosti preobrne tako, da mu doda nasprotni smisel ali pomen. Obstajajo tudi primeri, ko se pravljica ob podrobnejšem raziskovanju iz razlaganega pojava spremeni v razlagalni pojav – v vir za preučevanje obreda. Vendar pa, opozarja Propp, se mora folklorist, ko ugotovi povezavo pravljica-obred, odpovedati raziskovanju obreda samega.

Propp v knjigi kot enega izmed možnih virov pravljice obravnava tudi mit, ki ga ne vidi kot varianto pravljice, marveč kot delo zgodnejših stadijev ekonomskega razvoja, ki še ni izgubilo povezave s svojo proizvodno bazo. Kar je v pravljici reinterpretirano, zapiše, je v mitu pogosto vsebovano v prvinski obliki, kar pomeni, da mu mit predstavlja ključ za razumevanje pravljice. Propp mitom torej priznava izvirno ljudskost, vendar razloča med miti, ki so neposredni viri predrazrednih ljudstev, ter miti, ki so nam jih prinesli vladajoči razredi staroveških kulturnih držav, kakršne na primer najdemo v grških tragedijah. Ta dva vira sta torej tista zgodovinska preteklost, ki jo Propp v knjigi uporabi za preučitev pravljične motivike, preučevanje primerov pa mu pomaga pri začrtavanju splošnih ugotovitev glede izvora pravljice kot celote.

Preidimo torej k motivom, pa čeprav le k peščici od tistih, ki jih na več kot 300 straneh knjige omenja Propp.

Prva skupina motivov je nagromadena okoli pravljičnega zapleta. Propp tu izdvoji dva glavna motiva: zapiranje otrok ter nesrečo. V pravljicah starši otrokom pogosto prepovejo odhod od doma, ali pa jih celo zaklepajo. Propp v tem motivu vidi ohranitev ukrepa, ki so ga v preteklosti uporabljali za carske otroke in se povezuje s kompleksnim sistemom tabujev, ki je nekoč obdajal carje, vrhovne svečenike ter njihove otroke. Motiv torej sovpada s pojavom zgodnje državnosti. Od carja je odvisno blagostanje države, zato je pomembno carjevo blagostanje. Motiv obdajajo prepovedi sončne svetlobe, pogleda, dotikanja zemlje, navadne hrane in striženja las, in tudi pravljice so te prepovedi ohranile. Pravljice ne nakazujejo zgodovinske motivacije (blagostanje države) za zapiranje otrok carjev ali deklet, motiv uporabijo le za izhodišče, za umetniško pripravo na nadaljnji potek pripovedi.

Ko pravljico doleti nesreča, se junak poda na pot. Propp opaža, da se prigode na poti uklanjajo vedno istim zakonitostim, pravljica pa sam element premikanja kar v celoti preskoči; od prostorske zgradbe se zdijo pomembnejši elementi postanka in predmeti, s katerimi se junak oskrbi za na pot. Običajno gre za tri predmete: popotno palico, kruh ter škornje. Propp v njih vidi sledove obreda prilaganja opreme mrtvemu ob pokopu, pot zatorej povezuje z odpravo v onstranstvo. Ta oni svet je v pravljici skrivnostni gozd. V njem junak pridobi čarobno sredstvo, ki mu ga pokloni darovalec. Klasična oblika darovalca je jaga baba, a Propp poudarja, da ne gre zaupati nomenklaturi pravljice, saj je tipična jaga baba lahko starka ali babica, včasih tudi žival. Propp razdela tri glavne oblike jage: jaga darovalka (tista, ki po izpraševanju nekaj podari), jaga ugrabiteljica (tista, ki ugrablja otroke in jih želi speči, a ji ti pobegnejo) in bojevita jaga. Propp v jagi išče navezavo na predstave o prihodu v carstvo smrti, te pa so tesno povezane z obredi in kompleksom posvetitve ob dosegu spolne zrelosti.

Gozd je torej mesto, kjer se ima zgoditi iniciacija. Ima vlogo ovire, bodisi »varuje skrivnost« ali pa »obdaja drugo carstvo«. V gozdu junak naleti na zoomorfno bajtico »na kurjih nogah«; Propp to kočo povezuje z obredi iniciacije, ob katerih so za potrebe iniciacijskega obreda postavili kočo v živalski obliki. Vhod v drugo carstvo - bajtico, čuva darovalec, ki nastopa kot stražar vhoda v Had. Zoomorfna narava bajtice se počasi izgublja, ostaja pa živalski videz. Kar se je ob obredu dogajalo s posvečencem, se v pravljici z mrtvecem, tega v bajtici celo preizkušajo po vonju in okusu. V obdobju, ki je obred uničil, se pojavi nov motiv - pravljičar zažge čarovnico, torej simbolično uniči nosilca obreda, kar predstavlja vzorčen primer spremembe družbene ureditve, ki določen obred zavrne in ustvari zanikan motiv.

Naslednji pravljični motiv v knjigi je velika hiša, ki jo naseljuje gozdna bratovščina. Gre za moško hišo, posebno institucijo, ki je bila značilna za rodovno ureditev. Ob spolni zrelosti se moški preselijo v ta namen zgrajene hiše in sledove te institucije je ohranila ravno pravljica. V hiši, ugotavlja Propp, živi nekakšen lovski kolektiv ali pa skupina razbojnikov. Dinamika v bratovščini se začne šele s pojavitvijo ženskega lika; izžene jo mačeha, ali pa jo vanjo povabijo ali ugrabijo kar razbojniki sami. Moška hiša je prepovedana za ženske nasploh, a ženska v hiši ni prepovedana. Dekle stanuje v posebnem prostoru, njena nastanitev pa je začasna; najprej gre za nekakšen skupinski zakon, ta pa teži k individualnemu zakonskemu odnosu.

Propp na podlagi raziskave motiva velike hiše ugotavlja močno ujemanje s posvetitvenim obredom. Pravljica tu opravlja vlogo pomembnega zgodovinskega gradiva; ohranila je namreč del mehanizmov obreda. V obdobju, ko je v ureditvi obstajal poglavar, imajo moške zveze le še pomožno vlogo, torej gre izvor motiva iskati v takšnih ureditvah, Propp pa izpostavlja, da prav zato v pravljici ni izražena politična vloga moških zvez.

V pravljici imajo pomembno vlogo onstranski darovalci. Medtem ko je institucija posvetitve in moških hiš odmirala, se je siže razvijal naprej pod vplivom spremenjene zgodovine. Propp izpostavi posebno skupino darovalcev, mrtvece – umrl oče, umrla mati, hvaležni mrtvec in mrtva glava. Ugotavlja, da ti darovalci niso le morfološki ekvivalenti, a so med seboj povezani tudi zgodovinsko. Z odmiranjem kulta prednikov odpade oče in ostane le mrtvec. Še ena skupina darovalcev so hvaležne živali, te vstopijo v pravljico kot darovalke, junaku se dajo na razpolago ali pa mu dajo formulo, s katero jih prikliče, zatorej postanejo darovalci – pomočniki. To so živali, ki jih junak sreča in noče pojesti; pomagajo mu, saj so, piše Propp, njegovi totemski predniki. Enotnost med človekom in živaljo se nadomesti ob prehodu na nenomadsko življenje, od takrat so živali le še prijatelji. Propp tako razlaga prošnjo živali v ruski pravljici »ne pojej me, postaniva brata« kot reinterpretacijo prvotne prošnje »ne pojej me, ker sva brata«.

V poglavju, ki se posveča čarobnim darovom, Propp razišče posamezne čarobne pomočnike, pa tudi celotno kategorijo pomočnikov ter njihove funkcije. Pomočnik in junak sta, trdi Propp, funkcionalno ena oseba. Pomočnik je lahko junakova poosebljena sposobnost ali pa sposobnost, da se spremeni v žival. Najpogosteje je ta pomočnik orel ali druga ptica. Propp v vzreji ptiča in njegovem uboju vidi čisti zgodovinski pojav, izvor motiva pa tudi tokrat poišče v totemizmu. Motiv hranjenja orla je nastal na podlagi nekdanjega uboja žrtvene živali. Z novo obliko gospodarstva, opaža Propp, se pojavi nova podoba pomočnika; krilati konj, zamenjavo ptice s konjem pa vidi kot evropsko-azijski pojav, povezan z vzrejo jezdnih živali. Konj ne prevzame le atributov, torej kril, ampak tudi funkcije.

Pri iskanju indicev izvora motivov Propp vseskozi ugotavlja tudi, kakšni so principi prehajanja figure v pravljico. Tako pri pomočnikih vleče zgodovinske vzporednice med razvojem obreda ter pojavitvijo posameznih vrst pomočnikov v pravljici, s tem pa potrjuje predpostavko, da ob odmrtju obreda funkcija ostaja in skupaj z ekonomskim ter socialnim razvojem evolucionira.

V najbližjem sorodstvu s čarobnimi pomočniki so, kakopak, čarobni predmeti. Ti delujejo enako kot pomočniki, Propp pa jih ne želi naštevati, niti jih ne umešča med posamezne funkcije, a jih obravnava glede na njihov skupen izvor. Omenja predmete živalskega izvora, kot so kremplji, dlaka, koža, predmete - orodja, predmete, ki jim pripisujejo samostojne ali poosebljene sile, kakršna je paličica, ter predmete, povezane s kultom smrti. Kot zgodovinska kategorija izhajajo iz istih korenin kot pomočnik in so zgolj njegova različica. S poglavjem o čarobnih predmetih Propp zaobjame večjo skupino motivov, v kateri nastopajo jaga in njeni darovi; v naboru vidi dve strani ene celote, obred iniciacije ter predstav o smrti, ter zaključuje, da je pravljica to povezavo popolnoma ohranila.

Med pomembnejšimi motivi v pravljici je prav tako t.i. prehod v drugo carstvo, ki ga Propp označi za os pravljice in njeno sredino. Prehod je izrazit moment junakovega prostorskega premikanja, oblike prehoda pa se zlivajo, asimilirajo in prehajajo ena v drugo. Vsi prehodi, kot razišče Propp, izhajajo iz predstave o popotovanju umrlega na oni svet, včasih pa izražajo tudi pogrebne obrede. Raznolikost oblik je le posledica naplastevanja poznejših na druge, zgodnejše oblike, kar je povzročila zamenjava oblik proizvodnje. Propp omenja prehod prek preobrazbe v žival, prehod s ptico, s konjem, z ladjo, prek drevesa, po lestvi ali jermenih in s pomočjo vodnika. Zašitje v kožo razlaga prek obreda pokrivanja s kožo v posvetitvenih obredih, ki je nekoč predstavljalo poenotenje z živalmi, nato pa je do tega prišlo le še ob pogrebnih obredih. Najstarejša oblika je totemska predstava o človekovi preobrazbi v svojo totemsko žival. Sledi predstav o poenotenju z živaljo, trdi Propp, se v pravljicah opaža predvsem pri ljudstvih, ki so se ukvarjala z živinorejo. Ptica simbolizira verovanja v krilata bitja, ki odnesejo dušo, ob pojavitvi jezdnih živali pa se ta v pravljici transformira v konja.

Obširno poglavje v Zgodovinskih koreninah čarobne pravljice predstavlja motiv zmaja, ki je, po mnenju Proppa, ena najbolj kompleksnih in nerazrešenih figur svetovne folklore. Zmaj je v pravljici vedno večglavo bitje, a ne nujno leteče. Povezan je z ognjem, vodo in gorami in je nosilec različnih funkcij: poznamo zmaja ugrabitelja, zmaja, ki zahteva davek, zmaja varuha meja. Pravljica nikoli natančno ne opisuje boja z zmajem. Propp ugotavlja, da je motiv boja z zmajem povezan s pojavom pogoltnenja v staroveških državnih religijah, ter opaža, da pojava ne poznajo ljudstva preddržavnih ureditev, torej se je motiv pojavil skupaj z vznikom pojma državnosti.

Motiv boja izhaja iz obreda pogoltnenja in izbljuvanja, ki so ga izvajali med posvetitvijo mladeniča ali šamana, ki je s tem pridobil magične sposobnosti. Ta motiv izhaja iz še bolj arhaičnega motiva prenosa v ribi. Motiv se postopoma spreminja, pogoltnenja se ne doživlja več kot blagor, motivacija je le še naključna. Povezava z obredi se izgublja, zato pride do dualizma pri predstavah o zmaju; dober zmaj se sprevrže v hudobno nasprotje. Pri zmaju ugrabitelju Propp spekulira tudi o vnosih erotičnega momenta v pravljico; trdi, da sorazmerno z družbenim razvojem prihaja v ospredje zadovoljitev spolnega nagona. Pri zmaju, ki zahteva davek, pa gre za korenine motiva žrtvovanja deklet ali otrok božanstvom.

Na tem mestu v knjigi se Propp spet obrača k mitu. Pogosto namreč iz mitov izpadejo imena bogov, spremenijo se motivacije (ki so bile v primerjavi s primarnim obredom že spremenjene), spremeni se slog pripovedovanja in mit se prerodi v pravljico. Religiozne predstave lahko ustvarijo religiozen mit, iz njega pa izhaja pravljica, ki ni več religiozno obarvana. Propp tu ponovi trditev Tronskega iz dela Antični mit in sodobna pravljica, ki trdi, da mit ob izgubi socialnega pomena postane pravljica, vendar sam dodaja, da se pravljica lahko izogne fazi mita in tako izhaja neposredno iz obreda. Pomembno je, piše, da pravljica in mit z istim sižejem ne moreta obstajati hkrati.

Propp iz preučevanja motivov venomer izpeljuje tudi pomembne metodološke sklepe, in sicer, da je pojav treba preučevati v njegovem gibanju, saj je obred trdno povezan s socialnimi institucijami redovne ureditve in njenimi ekonomskimi interesi, zatorej povezanost in zaporednost virov posameznih motivov nista naključni. V nadaljevanju knjige se posveča še motivu »tridesetega carstva«, »onega sveta«, »neveste«, »zasedbi prestola« in »magičnemu begu«.

Ob koncu knjige se Propp vrne k pravljici kot celoti.

Ciklus posvetitve vidi kot najstarejšo osnovo pravljice. Oba ciklusa, ciklus posvetitve in ciklus predstav o smrti, naj bi skupaj zajemala skorajda vse osnovne komponente pravljice. Ciklusa je med seboj težko ločiti; obred iniciacije je bil doživljan kot bivanje v deželi smrti, to, kar se je dogajalo s posvečencem, pa se je pogosto tudi z mrtvimi. Propp vidi razvoj sižeja na eni strani v naplastevanju, zamenjavah in reinterpretaciji, po drugi strani pa, piše, prihaja do novotvorb - torej novih žanrov, kakršna je na primer novelistična pravljica. Propp ne dojema pravljice kot svobodnega umetniškega ustvarjanja, v katerega so vpleteni posamezni predzgodovinski elementi; čarobna pravljica, zatrjuje v sklepnem poglavju, je v svojem bistvu skupek elementov, ki izhajajo iz pojavov in predstav predrazredne družbe.

Propp ob koncu študije premišljuje tudi o samem nastanku žanra pravljice. Sprašuje se o najstarejši stopnji pripovedovanja. Ugotavlja, da so pri obredih iniciacije posvečenca enačili s tistim, o katerem so mu pripovedovali zgodbe. Ta pripovedovanja so del rituala, obenem pa so zaradi svoje magične funkcije tabuizirane. Propp v takšnih zgodbah vidi sledove mitov; ti naj bi imeli živo povezavo s stvarnostjo, pravljica pa je, trdi, po vsebini sižeja relikt. Ugotovil je torej, kako nastane mit, začetek zgodovine pravljice pa išče v trenutku odcepitve sižeja in akta pripovedovanja od obreda; sinkretizem z obredom torej predstavlja pravljično predzgodovino. Do odcepitve, piše Propp, lahko pride naravno – zaradi zgodovinske nujnosti, ali pa je bila, tako kot v primeru Indijancev, ki so jih Evropejci pokristjanjevali in nasilno preseljevali, umetno pospešena.

Propp se v ugotovitvah opira na George Amos Dorseyevo knjigo Tradicije plemen Skidi – Pawnee. Dorsey proces odcepitve pravljice imenuje »kvarjenje«, Propp pa vidi osvoboditev pravljice religiozne funkcije, njeno profanizacijo, kot »preboj na svobodni zrak umetniškega ustvarjanja«. Proppa ne zanima le izvor sižeja z vidika vsebine, marveč tudi izvor čarobne pravljice kot umetniške zgodbe. Seveda sam ni preučeval možnosti umetniške tradicije od samega začetka nastanka, kot je to pri sodobni pravljici ali pri nekaterih indijanskih.

Propp knjigo zaključi s premislekom o tem, da pravljica ni edina naslednica religije. Ob pojavu fevdalne kulture postanejo elementi folklore last vladajočega razreda, tako pa nastajajo junaške povesti, kakršna je na primer Tristan in Izolda. Gibanje motivov torej, ugotovi, poteka od spodaj navzgor in ne obratno.