AVTONOMNA CONA SODOBNEGA GLEDALIŠČA

Oddaja

Lepo pozdravljeni v majski oddaji Teritorij teatra. V njej bomo nadaljevali s serijo oddaj, v katerih o gledališču premišljujemo kot o mikropolitični praksi, ki si življenje zamišlja in ga ustvarja na drugačen, nov in po možnosti boljši način. V središče današnje oddaje bomo zato postavili vprašanje avtonomnih prostorov in premislili, ali ti prostori res omogočajo alternativne oblike družbenosti, predvsem pa, ali uprizoritvena umetnost tam dejansko nastaja na podlagi drugačnih vrednot. Te naj bi bile prvenstveno v nasprotju s prevladujočo neoliberalistično logiko in bi kot take prisegale na kolektivnost, demokratičnost, nehierarhičnost, vključujočnost in neprofitnost.

Za ustvarjanje v avtonomnih prostorih velja, da kljubuje in nasprotuje prevladujočim družbenim razmerjem in oblikam dela. Avtonomni prostori naj bi tako omogočali delovne procese, ki zavračajo običajne družbene hierarhije in jih nadomeščajo z odprtostjo, posledično pa naj bi tam nastajal drugačen, eksperimentalen in alternativen umetniški program. Ta naj bi se napajal iz interesov in potreb posameznic in posameznikov, ki jih prevladujoči načini ustvarjanja zatirajo in onemogočajo. Prav zato bi lahko avtonomni prostori učinkovali kot izjemno pomembno stekališče ljudi, ki tam prihajajo v medsebojne stike, ti stiki pa bi, kadar bi bili posebej uspešni, omogočali družbene in umetniške inovacije, pa tudi drugačne oblike družbenega življenja ter rušenje ustaljenih, zakoreninjenih in preživetih dinamik ustvarjanja.

V današnji oddaji bomo preverili, ali te domneve držijo tudi v praksi. Prav toliko kot demoniziranje bi bilo namreč napačno tudi pretirano idealiziranje avtonomnih prostorov in delovanje v njih. Na nekaj takšnih problematičnih aspektov v tematski številki Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, posvečeni Metelkovi, opozarja Sara Pistotnik. Življenje v avtonomnih prostorih je, denimo, sestavljeno iz številnih trivialnosti, ki pogosto ostanejo neopažene in neovrednotene, čeprav so te aktivnosti za stabilno delovanje teh prostorov ključne. Veliko truda in dela je tako na primer vloženega v urejanje, izboljševanje, čiščenje, usklajevanje, komunikacijo in razreševanje konfliktov, pa tudi v ukvarjanje z birokratskimi obveznostmi in ovirami. Vse te aktivnosti zahtevajo veliko časa, dela in truda, čeprav pogosto, še zlasti pa v začetni fazi, temeljijo na prostovoljnem vključevanju. Pistotnik pravi, da to odpira zanimiv paradoks: po eni strani se posamezniki v avtonomnih prostorih borijo za osvoboditev od dela, po drugi pa se sami prostovoljno podredijo praksam, ki mejijo na samoizkoriščanje in izčrpavanje. Razrešitev tega paradoksa pa ni tako enostavna, saj razmišljanje, kako delovanje v avtonomnih prostorih povezati z eksistenčnim vprašanjem, pogosto naleti na obtožbe o iskanju dobička.

Pistotnik nadalje opozarja tudi na negotovost zaradi morebitne izpraznitve, ki je sploh v primerih zasedenih avtonomnih prostorov ves čas prisotna in ki sproža dvom, za koliko časa se prostor sploh formira. Poleg tega dejavnosti v teh prostorih neredko potekajo brez ustreznih materialnih virov. Zaradi slabih produkcijskih pogojev se ideje, najsi bodo še tako dobre, mestoma sploh ne morejo realizirati ali pa so za to potrebni kompromisi. Svojstven izziv je tudi organizacija odnosov in sprejemanja odločitev, saj procesi dela, ki se v avtonomnih prostorih uveljavljajo, praviloma zavračajo horizontalno in hierarhično organizacijo in stremijo k neposredni demokraciji, vključujočnosti in egalitarnosti.

Prav zato si je ključno zastaviti vprašanje, kako avtonomni prostori delujejo v praksi. To smo preverili s sogovornikoma Teo Hvala, sodelavko Mesta žensk, mladinskega centra C.M.A.K., festivala Deuje babe in nekdanjo sodelavko festivala Rdeče Zore, in Simonom Kardumom, kulturnim delavcem, kritikom, publicistom in direktorjem Centra urbane kulture Kino Šiška.

Hvala uvodoma predlaga svoj način razumevanja avtonomnosti, torej tiste lastnosti, ki te prostore temeljno določa.

IZJAVA

Tisto, kar avtonomne prostore pomembno definira in zaradi česar so zares “avtonomni”, sta odprtost in vključujočnost za raznolik nabor ljudi z raznoterimi interesi in potrebami, ki jih ti posamezniki v obstoječi kulturni ponudbi mesta ne morejo zadovoljiti, lahko pa jih zato izrazijo vsaj v teh prostorih. Sara Pistotnik poudarja, da mesta po svoji nujnosti ponujajo le omejen nabor možnosti za zadovoljevanje kulturnih, socialnih in eksistencialnih potreb. Po njenem mnenju namreč noben urbanist ne more zadostiti vsem interesom, ki v dinamičnem in pestrem življenju mesta nenehno vznikajo. Avtonomni prostori so zato bistveni, saj so odprti za udejanjanje prav takšnih potreb, pri tem pa je ključno, da so zavezani k samoorganizaciji in samoiniciativnosti in so torej kot taki načeloma odprti za vse.

Kako pomembno je to, Tea Hvala ponazori na primeru Cerkljanskega mladinskega alternativnega kluba C.M.A.K., ki je v Cerknem nastal v drugi polovici devetdesetih let in mladim omogočil ustvarjalno preživljanje prostega časa, s tem pa ponudil prostor tudi za različne kulturne in umetniške dogodke.

IZJAVA

S tem, ko se določeni prostori odprejo za takšne interese, ki nasprotujejo prevladujočim in hegemonskim mehanizmom ustvarjanja in bivanja v mestu, se vanje naselita tudi nova in drugačna kulturna vsebina in estetika, ki jo siceršnja kulturna ponudba mesta ne ponuja. Hvala, denimo, našteva, kako je C.M.A.K. v Cerkno prinesel novo glasbo – pank, metal, noise in elektroniko – pa tudi drugačno likovno in fotografsko umetnost. Ob tem poudarja, da k nastajanju novih žanrov ne prispeva le avtonomna narava teh prostorov, temveč tudi njihovi produkcijski pogoji.

IZJAVA

Simon Kardum dodaja, da bi morala takšne žanre, ki v avtonomnih prostorih nastajajo na novo, sčasoma pripoznati in podpreti tudi oblast. Toda pri tem se postavlja vprašanje, ali institucionalizacija ne zahteva opustitev prej opisanih načel avtonomnosti.

IZJAVA

To, da lahko v avtonomnih prostorih nastajajo nove in drugačne estetike, pa ni pomembno le za ustvarjalke in ustvarjalce, ki jim je sicer takšno umetniško izražanje v drugih institucijah do neke mere ali kar v celoti onemogočeno, pač pa tudi za vse ostale prebivalce mesta. Ti se namreč z obiskovanjem kulturnega programa, ki se odvija v avtonomnih prostorih, lahko seznanjajo s še nepoznano umetniško in kulturno ponudbo. Hvala to ilustrira z zanimivim primerom gostovanja v klubu C.M.A.K.

IZJAVA

Ta primer jasno kaže, da so avtonomni prostori križišče, na katerem se srečujejo mnogotere posameznice in posamezniki z različnimi vrednotami, to pa omogoča nove stike in izkušnje. Prav zato Sara Pistotnik v svojem članku zapiše, da s tem, ko odpremo nov prostor, dobimo tudi novo družbo. Nič drugače ni niti z avtonomnimi prostori, saj lahko tudi ti delujejo kot generator srečanj, ki premikajo zakoreninjena obzorja. Kino Šiška je izvrsten primer tega, kako lahko nek prostor ob večerni kulturni vsebini postane tudi kraj dnevnega srečanja, s tem pa se sčasoma ustvari širša skupnost ljudi. 

IZJAVA

Prav zato, ker so avtonomni prostori po eni strani zbirališče ljudi najrazličnejših družbenih skupin, po drugi strani pa tem ljudem omogočajo odprt prostor za nove in drugačne ideje, so učinki, ki se v njih proizvajajo, raznovrstni. Tako so se v teh prostorih neredko formirale pomembne generacije posameznic in posameznikov, ki jim je v skupnem sodelovanju in ustvarjanju uspelo oblikovati prebojne umetniške, pa tudi družbene inovacije. Kardum nekaj takšnih primerov našteje iz slovenske uprizoritvene zgodovine.

IZJAVA

Vendar pa to ne pomeni, da si uporabniki posameznih avtonomnih prostorov vselej delijo skupne ideje, predstave ali rešitve. Prav nasprotno, Sara Pistotnik opozarja, da med njimi neredko prihaja tudi do kontradikcij, paradoksov ali konfliktnih stališč. Kot izpostavlja, avtonomne prostore naseljuje množica posameznikov, ki jih opredeljujejo različne zgodovine, interesi, ozadja, družbeni statusi in socialne veščine. Še posebej težavno je lahko vključevanje novih ljudi v kolektive in prostore, ki so že vzpostavljeni. Za takšno sodelovanje so namreč potrebne potrpežljivost, spretnost in iznajdljivost. Prehodi med generacijami zato ne uspejo vselej in lahko vodijo v številne nesporazume. Podoben izziv v bližnji prihodnosti čaka tudi Center Rog.

IZJAVA

To menjavanje generacij, estetik, ustvarjalnih pristopov in umetniških taktik se bo zdaj zgodilo v Rogu. Kardum in Hvala si pri tem želita predvsem medgeneracijskega sožitja.

IZJAVA

IZJAVA

Novi avtonomni prostori pa niso pomembni le za mlade in neuveljavljene generacije umetnikov, ki bi tam imele priložnost eksperimentirati in preizkušati nove možnosti, pač pa tudi na splošno za oblikovanje novih estetik. Prostor lahko pomembno določi ustvarjalne pristope in principe, zaradi česar se Kardumu zdi ključno, da umetnikov s svojo arhitekturo ne omejuje, pač pa jim omogoča čim več ustvarjalnih možnosti.

IZJAVA

V raziskovanju avtonomnih prostorov, s katerim smo začeli tokratno oddajo, v ozadju nenehno odseva atmosfera trenutnega stanja uprizoritvenih umetnosti, saj prostorska avtonomija, kot povesta že Hvala in Kardum, vznika kot odgovor na nezadovoljeno potrebo po lastnih mestih ustvarjalnosti specifične populacije. Bitka za prostor je tako dobesedna kot metaforična; je boj za prostor novih estetik in novih žanrov, ki (še) nimajo mesta v obstoječi krajini uprizoritvenih umetnosti. Novim generacijam, ki trenutno vstopamo na ta zemljevid, tako ostaja vprašanje, ali za to potrebujemo avtonomne prostore ali pa se želimo infiltrirati v že obstoječe prostore.

V vsakem primeru morajo biti zahteve novih generacij artikulirane jasno in jedrnato in morajo v svojih idejah, kljub raznolikosti mnenj in vsebin različnih ustvarjalcev in njihovih estetik, ohranjati tudi jasno kolektivno vizijo in potencialne rešitve za prihodnost.

Oddajo so pripravili Varja Hrvatin, Maša Radi Buh in Jakob Ribič.

 

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.