Fizični teater DV8

 V današnjem Teritoriju teatra se bomo ob bližajočem se gostovanju legendarne plesno-gledališke skupine DV8 pri nas, nekoliko pomudili ob njihovem delu. Po skoraj petnajstih letih bomo skupino, ki sebe najraje poimenuje ne kot plesni, ampak fizični teater, lahko videli na odru Španskih borcev.

Ustanovitelj in gonilni motor skupine, ki sicer za potrebe posameznih produkcij pogosto menjuje zasedbo, je avstralec Lloyd Newson, ki se je s plesom začel ukvarjati šele v študentskih letih, ko je v Melbournu študiral psihologijo in socialno delo. Končno ga je ples zasvojil in pripeljal do Londona, kjer pa je kasneje zaradi nezadovoljnosti zaradi praznosti abstraktnega modernega plesa ustanovil lasten ansambel, ki naj bi bolj neposredno nagovarjal publiko. DV8 se nikoli niso bali posluževati elementov teatra. Z brega, ki je v osemdesetih v Angliji prevladoval in je preferiral formalistične tendence, so DV8 prestopili k plesnemu teatru. 

Skupina je bila ustanovljena leta 1986, v času razcveta sodobnega plesa v Evropi in po petindvajsetih letih je še vedno aktivna. Za svoje delo na področju teatra ter plesnih filmov so si prislužili številna mednarodna priznanja in nagrade ter močno vplivali na nekatere tokove in tendence. 

Skupina se je odmaknila od bolj tehnične in abstraktne ameriške ter britanske tradicije modernega plesa in se obrnila k tanzteatru, a na prenovljen, sodoben način, s konstantnim naslavljanjem družbenih in socialnih tem. Njihove izvirne, hkrati pa fizično izredno močne in prezentne koreografije so bile vedno zgolj elementi v tematsko jasno artikuliranih teatrskih postavitvah. Kljub temu, da je šlo mnogokrat za prelomljno in nelinearno zgodbo, pa je bil narativ vedno jasen. Mnogokrat so se predstave dotikale vprašanj spolne usmerjenosti. Ta pristop jim je prislužil unikatno mesto v plesi zgodovini - DV8 so skupina, ki je v osemdesetih in devetdestih obnorela svet.

Poleg govora o tabuiziranih tematikah črpa estetika Lloyda Newsona, ki bi ji lahko rekli tudi etika, saj se odmika od zgolj „lepega“, tudi v simboliki in arhetipih. Fizični material temelji na kreativnem vložku plesalcev, ki je nato selekcioniran in urejen glede na ustreznost. Newson sodeluje tudi z nekonvedncionalnimi plesalci, na primer invalidi, močnejšimi ali pa starejšimi plesalci, skozi telesa katerih je po njegovem mnenju možno povedati več. Ravno v raznolikosti, ne pa uniformnosti teles, je potencial plesnih teles na odru, kakor ga vidi sam.

»DV8 so divji odziv na komercialne ideje o prijazno uglašeni telesih, ki na prijazne napeve počnejo prijazne reči«, je o skupini povedal Dance Theatre Journal. To v okviru njihovega konteksta vsekakor drži. DV8 razbijajo iluzijo lepega, popolnega, prazno zabavljaškega. Preizprašujejo socialno-družbeno stvarnost oziroma dejavnike, ki odsevajo v medosebnih odnosih s posebnim poudarkom na vprašanju spolne identitete in predsodkov do drugačnih, ki Newsona kot out-iranega gaya posebej okupira. Prav tematizacijo te teme DV8 pogosto postavljajo v središče svojih predstav. Vseeno pa so te postavitve izčiščene in gibalno ter koreografsko precizne.

Slovenski javnosti so se DV8 predstavili že dvakrat, in sicer v času sredi devetdesetih, ki bi ga mnogi označili kot zlato obdobje sodobnih scenskih praks. To bi lahko storili predvsem zaradi podpore, množičnega interesa in entuziazma s strani nečesa novega željne publike, ki je zavzeto spremljala tako domače kot tudi gostujoče predstave. Devetdeseta leta so čas mednarodnega uspeha nekaterih slovenskih plesalcev, na primer Izroka Kovača in skupine En-Knap. Sodobni ples je imel takrat polne dvorane željnega občinstva. DV8 so Ljubljano prvič obiskali leta 1995 s predstavo Stop, Ahil, le kakšno leto kasneje pa se v mesto vrnili z Bound to Please.

DV8 so sicer znani po tem, da si za predstavo vzamejo potreben čas in ne producirajo nujno vsako leto nove. Predstave izvirajo iz jasne ideje, na pa iz prisile, kar je danes redkost, ki si jo morda lahko zares privošči samo kakšna tako etablirana skupina, kakršna je DV8. Zato njihove predstave niso uniformne, ampak težijo k nenehnemu razvoju plesnogledališkega jezika in pristopov k obravnavi tematik. 

Metodo raziskovanja človeške psihologije, ki je pogosta tema predstav DV8, Newson nekje opiše: »Človeška psihologija je izjemno zapletena, zato je njeno raziskovanje obenem prijetno, pa tudi zelo strašljivo. A na koncu dajo ljudje vedno »le«  tisto, kar so pripravljeni in sposobni dati.« Gre torej za nenehno preigravanje med realnim in fikcijo, družbenim in individualnim, med neverbalnim in besedo, med telesnim izrazom in njegovo nemožnostjo.

Ta preigravanja, ki danes niso več nikakršen novum gledališkega medija, so pri v marsičem pionirskih DV8 inkorporirana precizno, lahkotno in brišejo razlike med visoko in nizko umetnostjo. Gledališče je za Newsona še vedno tista zvrst umetnosti, za katero verjame, da bo zmoglo preprost in učinkovit trik, ob katerem si gledalec lahko reče, »saj vem, pa vendar«. Je temu tako tudi še v enaindvajsetem stoletju in to na način, star več kot 25 let? V to se bomo morali prepričati sami.

O skupini DV8 smo se pogovarjali z Rokom Vevarjem, plesnim kritikom in teatrologom, ki ima v zvezi z njihovim prvim gostovanjem v Sloveniji tudi osebno izkušnjo:

Zaščitna znamka predstav skupine DV8, ki se jih je do danes nabralo že 17, zraven pa lahko prištejemo še štiri plesne filme, je gledališka pripoved, ki še vedno favorizira ples. Gre za kolaže odnosov, mini naracij, ki razpadajo in se nato ponovno vzpostavljajo, njihovo vezivo se nam kaže kot nekaj znanega, univerzalnega, zelo človeškega. Motor in strast Lloyda Newsona ostajata gledališče in ples, fizično gledališče je zanj še vedno tisti idealni prostor raziskovanja in razkrivanja kompleksnosti človeške psihe, človeških odnosov. Načini, kako te univerzalne tematike skomunicirati, poskušajo biti sveži in inovativni, predvsem pa živi, zgovorni, saj so se izoblikovali kot odgovor na hermetične plesne modernizme. A odgovor čemu je danes takšen tanzteater? Kakšni so DV8 leta 2012?

To bomo lahko prav kmalu preverili v prvi osebi. V Sloveniji se bodo predstavili najprej 27. februarja v Španskih borcih s projekcijo filma The cost of Living, 2. marca pa na isti lokaciji še na odru z najnovejšo produkcijo Can we talk about this? Poslušajmo si pred zaključkom oddaje še koreografa Lloyda Newsona, ki bo povedal nekaj besed o kontektsu gostujoče predstave.

Oddajo sta pripravili Jasmina in Pia