Velika pričakovanja
Pozdravljene v novi sezoni Teritorija teatra, mesečne teoretske oddaje o sodobnih uprizoritvenih umetnostih. S poslednjo oddajo lanskoletne sezone se je od Radia Študent poslovila predhodna avtorska ekipa Varje, Maše in Jakoba, ki so oddajo profilirale v smeri razstiranja zavese nad širšim kontekstom in družbenimi tematikami. S temi je gledališče in naše razumevanje tega zazankano v stalno dialektiko. V svojevrstno dialektiko smo se prav tako vpele v novi zasedbi, saj zapuščino predhodnic želimo nadaljevati, hkrati pa na teritorij stopamo s svojimi lastnimi zanimanji in ozadji. V novi sezoni oddaje bomo tako poleg avtorskih poetik še vedno pozorne tudi na nevidne mehanizme, trende in prikrite politike, ki soustvarjajo sodobne uprizoritvene umetnosti. Za več informacij o novi zasedbi in našem poslanstvu pa ostanite z nami do konca oddaje.
V svoji praksi bomo poskušale gojiti tudi samorefleksivnost, ki že na tej točki zahteva nekaj prepoznanj. V vznesenem razkrivanju letošnjega programa poslušalstvu nedvomno ustvarjamo velíka pričakovanja, ki smo jih v raznih pojavnih oblikah izbrale za temo svoje prve epizode. Pričakovanje je v tem delu leta tako pogosto občuteno, a premalokrat artikulirano.
Začenja se nova gledališka sezona, odvile so se že prve premiere, v nekaterih hišah so funkcijo umetniške vodje zasedli sveži obrazi. Za razliko od splošne populacije, ki je abonmaje vpisovala do konca septembra, pa se študentkam še ni iztekel čas za pregled številnih naročniških paketov. Tiste z izkušnjo lanske abonentske sezone pa morajo poleg osebne umetniške preference v zakup vzeti tudi pomislek, da zaključka sezone ne bodo ponovno dočakale zgolj s kopico e-opravičil o odpadanju uprizoritev zaradi bolezni v ansamblu.
Tako imenovana »gledališka sezona« je obdobje igranja predstav, ki v slovenskih institucionalnih gledališčih časovno sovpada s šolskim letom. V tem času gledališča razpolagajo z okoli 250 večernimi »igralnimi termíni«, ki jih zapolnijo s premierami novih predstav in ponovitvami starih. Hiše, ki se bolje zavedajo funkcije gledališča kot kulturne institucije, pa program dopolnijo tudi z dogodki, kot so pogovori, konference, izdaje z odrsko umetnostjo povezanih knjig in projekcije filmov.
Gledališka sezona tako predstavlja potencial vsebinsko zaključene celote, z mislijo na to pa se prodaja potencialnim abonentkam in kritičarkam. Predvsem slednjim bi za boljše razumevanje uprizarjanja posameznih predstav koristil uvid v zgradbo sezone, ki naj bi uprizoritve postavila v smiseln okvir. V nocojšnji oddaji bomo poskušale prikazati procese programiranja in mehanizme, ki program sooblikujejo. O gledaliških sezonah smo se pogovarjale z dolgoletnim gledališkim kritikom in teatrologom Blažem Lukanom.
“S sezono daš nekemu gledališkemu letu strukturo …”
Na institucionalnem teritoriju se letos pred nami razgrinja 14 novih sezon, ki jih dotična gledališča prodajajo na različne načine. Vzemimo za primer SLG Celje, ki je svojo sezono oklicalo zgolj sezona 2022/2023, enako so storili v Prešernovem gledališču Kranj, le da so na predstavitvi sezone 2022/2023 pridali še pridevnike: raznolika, sodobna in angažirana. V drugih institucionalnih teatrih so bili koncepti še bolj visokoleteči. V Mestnem gledališču ljubljanskem so ob predstavitvi repertoarja zapisali, citiramo: »Parafrazirali bomo del pesmi velikana Lorce in napovedali program 2022/2023 s portalnim naslovom ZGODBA HOČE BITI LUČ«. Dramatičarka in nekdanja umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana Jera Ivanc je o konceptualno enotnih gledaliških sezonah povedala naslednje.
“To je en tak, včasih bil zlo trendovski koncept …”
Medtem ko je bila to včasih ustaljena praksa, pa so naslovno in vsebinsko dovršeni programi, kakršen je denimo repertoar Slovenskega mladinskega gledališča, danes bolj kot ne redkost. Ob razgrnitvi SMG-jevega 67. repertoarja sta direktor Tibor Mihelič Syed in umetniški vodja Goran Injac o Drugačni sezoni dejala naslednje.
“Če je vse izredno postalo redno, potem se bomo …”
Repertoar SMG-ja je tako še najbolj konkretno osmišljen v svojem konceptu Drugačne sezone. Vseeno pa razgrnitev repertoarja SMG-ja, ki je potekala 31. avgusta, vzbuja pomisleke o merodajnosti zadanih obljub. Primarno vprašanje, ki se ob tem morebiti porodi občinstvu, zadeva opevano drugačnost. Štirje moški in ena ženska režiserka ter konec koncev tudi sam izbor še neuprizorjenih besedil ne izkazujejo dovoljšnje drugačnosti in marginalnosti. Spet drugi pomisleki pa izhajajo iz prisiljenega poskusa odsevanja aktualnosti, kar pa je zgolj iluzorno, saj se repertoar zasnuje že leto pred dejansko uprizoritveno sezono. Pojasni Blaž Lukan.
“Gledališča se pač identificirajo s sezono …”
Za naslednje koledarsko leto gledališča financerjem – Ministrstvu za kulturo in občini – programe prijavijo že novembra. Kateri poklic znotraj teatra je odgovoren za to delo, je po besedah Jere Ivanc odvisno od sistematizacije delovnih mest v teatru.
Ivanc na podlagi svoje izkušnje umetniške vodje v Lutkovnem gledališču Ljubljana predstavi, kaj vse mora ta funkcija pri snovanju sezone vzeti v ozir.
“V Lutkovnem gledlaišču je treba upoštevat …”
V konstrukcijo repertoarja zavedno in nezavedno posegajo tudi drugi mehanizmi, kot so nepotizem, zasledovanje trendov in karierizem. Umetniška vodja je istočasno dolžna spoštovati statut teatra, v katerem so bolj ali manj okostenelo opredeljene kvote, denimo: slovenska dramatika naj bi se v neki meri in v vsaki sezoni uprizarjala v vseh gledališčih, MGL naj bi se posvetil vsaj enemu mjuziklu, SMG pa vsaj eni otroški predstavi. Poleg naštetih primerov in parametrov so v enačbi prisotni tudi na videz bolj banalni faktorji, kot je prostor. SNG Drama in Slovensko mladinsko gledališče naj bi v kratkem začela s prenovo svojih dvoran, kar ju bo neizogibno vodilo v prilagajanje programov. Vzgib za uprizoritev dveh do štirih predstav vsako leto nudi tudi matura iz slovenščine. Ta letos nosi naslov Ženska na odru sveta, zaradi česar si bomo v prihajajoči sezoni v MGL-ju lahko ogledale Ibsenovo Noro, v mariborskem SNG-ju Grumov Dogodek v mestu Gogi in v goriškem SNG-ju Smoletovo Antigono.
Sorodne mehanizme vplivanja na programiranje gledališke sezone začne natrenirano oko opažati tudi zunaj institucionalne produkcije. Zato smo si lahko septembra v letu Tartinijevem 2022 v celjski Hiši kulture ogledale glasbeno predstavo, posvečeno prav temu violinskemu mojstru. Šentjakobsko gledališče pa je v znamenju svoje stote obletnice obratovanja celotno sezono poimenovalo jubilejna. Četudi rade rečemo, da gledališko sezono na neodvisni uprizoritveni sceni konec avgusta otvorijo Mladi levi, pa je situacija z vidika načrtovanja programa malce drugačna, sorodnejša institucijam.
“Ja naša sezona je zaradi našega financiranja …”
Kot je v izjavi pravkar nakazala vodja programa Stare mestne elektrarne Mojca Jug z Zavoda Bunker, nevladni zavodi na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti – za razliko od institucij – ne udejanjajo repertoarne politike. Zaradi nerednega financiranja nevladnice sledijo projektni logiki ustvarjanja programa. Projekt obsega celoten cikel od prve pobude do pridobivanja sredstev, kar pogosto predvideva povezovanje z različnimi mednarodnimi mrežami.
“Seveda mamo mi tudi koncept …”
Sredstva ali evropski keš, pridobljen skozi sodelovanja z mednarodnimi koprodukcijami, je včasih še posebej v oko bodeč. Zaradi negotovosti ob prijavljanju projektov tako trendovske vsebine in počastitve te ali one pisateljice s plesno predstavo pogosto delujejo malce prisiljeno.
Kot je omenila Mojca Jug, nemoč dolgoročnega načrtovanja na neodvisni sceni s seboj privleče utrujenost in časovno stisko za dokončanje projektov. Po drugi strani pa nudi ustvarjalkam možnost boljše odzivnosti na aktualno dogajanje, seveda v uprizoritvenem smislu. Kot pojasni Blaž Lukan, v institucijah pogosto pride do problema, ker se program zamišlja eno leto vnaprej, določeni projekti pa na realizacijo čakajo še dlje, celo tako dolgo, da uprizoritev izgubi svojo umestnost.
“Sej delno se gledališča se odzivajo …”
Neodvisna scena je od repertoarnih gledališč prevzela abonmajski sistem ter ga prilagodila svojim specifikam. Leta 2013 se je pet neodvisnih ljubljanskih odrov povezalo v projekt Abonma Transverzala, ki letos združuje Španske borce, Glej, Staro mestno elektrarno, Plesni Teater Ljubljana in Novo pošto. Za razliko od institucionalnih abonmajev namen Transverzale ni bitka za občinstvo, temveč ravno nasprotno: povezovanje različnih publik sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Transverzala se od institucionalnih abonmajev razlikuje tudi tako, da svojim abonentkam pred nakupom abonmaja ne razkrije celotnega programa, temveč ponuja prožnejšo izkušnjo, ki pa bi jo cinično lahko opisale kot še globlji skok v neznano.
Pri snovanju svojih programov so najbolj prožne ustvarjalke na tako imenovani off-off sceni, ki redko razpolagajo z infrastrukturo, kot so lastni predstavitveni in vadbeni prostori. Omejene imajo tudi možnosti oglaševanja in projektnega dela. Kako je z vidika ene takšnih ustvarjalk videti »gledališka sezona«, smo se pogovarjale z Evo Zibler, žonglerko, cirkuško pedagoginjo in članico kolektiva Mismonismo.
“V bistvu gledališka sezona je za nas …”
Mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica, na katerem v glavnem sodelujejo umetnice, ki nimajo institucionalnega zaledja, se odvija poleti, torej v času, ki je v velikih hišah dojet počitniško. Ko pride do vprašanja razpisov in projektov, pa se morajo tudi off-offovke podrediti kronologiji fiskalnega leta. Pojasnita Eva Zibler in Tjaž Juvan, prav tako iz cirkuškega ansambla Mismonismo.
“Tale sitem tako lepo skrbi …”
Konec gledališke sezone - tudi na neodvisni in off-off sceni - pogosto razkrije iluzornost slednje kot zaključene celote. Na primeru gledališč, odvisnih od raznoraznih projektov in medsebojnih sodelovanj z umetnicami, se lahko načrtovana sezona sproti spreminja in preoblikuje. Zato jo lahko prej kot celoto razumemo kot sestavljanko raznoraznih idej. Ravno zaradi finančne odvisnosti od mednarodnih projektov je oblikovanje koherentne celote pred njenim začetkom prav tako dokaj nemogoč podvig. Tudi pri sezonah, ki naj bi jih povezovala rdeča nit, pa zaradi vztrajnega krčenja medijskega prostora, ki bi sezone obravnaval celostno, to celoto pogosto spregledamo. Pojasni Blaž Lukan.
“Če bi si umetniški vodja zamislil …”
Za dimno zaveso poštirkanih gledaliških sezon se marljivo obrača množica ekonomskih, infrastrukturnih, organizacijskih, konceptualnih, osebnih in oglaševalskih zobnikov, ki jih običajna obiskovalka gledališč sploh ne sliši. Zato skušajmo za konec odgovoriti na vprašanje, kaj naj z vsemi temi informacijami počne kritičarka, ki zvoka ne more odmisliti. Analiza ropotanja omenjenih zobnikov nas sooča s pogosto pozabljenim dognanjem kulturologinj, ki so že davno presegle larpurlartistične ideje in romantične ideale, ki umetnost fetišizirajo.
Nosilke bremena reflektiranega ustvarjanja v danih materialnih omejitvah so, jasno, prav umetnice. Po znanem reku lahko dobra režiserka predstavo naredi iz telefonskega imenika in če je uprizoritev prepričljiva, ji bo kritičarka odpustila tudi, da je telefonski imenik morda napisal znan slovenski avtor, da ta letos praznuje jubilej, da se letos obravnava na maturi ali da ga je režiserka prijavila na evropski projekt. Kadar materialno ozadje nastanka predstave ostane nereflektirano transparentno, pa bo kritičarka obsojena na utapljanje v cinizmu.
Poslušale ste Teritorij teatra, ki smo ga nocoj pripravile Brina, Živa, Iva in Metod. Oddajo je zmontiral JurA, za slovnično neoporečnost pa je poskrbel Aleš. Brala sva Lovrenc in Ajda. Preden pa za nocoj ugasnete radio, prisluhnite še aftershowu Teritorija teatra, ki bo zavzel vaš radijski sprejemnik takoj po kratkem glasbenem predahu.
Terry Jacks: Seasons in the Sun
Avtor izvirne fotografije: Peter Uhan
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj