Javno dobro

Ljudje imamo nagnjenost, da svet vedno dojemamo z jazom v središču. Egocentrična strukturiranost sveta se kaže kot univerzalna, saj zavest izvira iz individualne izkušnje. Egocentrizem je navada urejanja sveta, pri čemer vrednost, pomembnost komponent sveta rapidno upada z oddaljenostjo od posameznika. Odvisnost posameznika od okolice in drugih ljudi omogoča izpolnjenost egocentrične osebe le v redkih primerih, tako je »egocentrizem utvara, ki preživi izzive vsakodnevnega življenja,« zapiše Yi-fu Tuan v knjigi Topofilija. Na drugi stani je etnocentrizem, egocentrizem skupine, lahko popolnoma realiziran, saj je skupina lažje samozadostna. Mi smo v središču. Drugi ljudje in skupine ljudi proporcionalno izgubljajo človeške atribute z oddaljenostjo od središča skupine.

Verjetno poznate zadrego kolonialnega zemljemerca, ki v filmu Akire Kurasave naleti na Dersuja Uzalo. Prostoživeči lovec mu reši življenje s tem, ko ga uvede v okolje. Podobno je, ko pridete nekam na nedomač teren in ne veste, kako bi se obnašali, kam bi se usedli. Opazujete, kako se ljudje v skupini vedejo, razberete medsebojne odnose, komu se je najbolje najprej prikupiti, da bi bili sprejeti, da bi vas posedli. Takoj, ko se usedete, sedite na mestu, zavzamete pozicijo in ste tako rekoč del vsaj začasne skupine. Stati je nehvaležno, v kolikor niste svobodni, to je dobrodošli kjerkoli in s komerkoli. Udomačenost na mestu v družbi pa je polna pasti, predpostavlja specifične kode obnašanja, pogosto spontano osnovane, ki se vzdržujejo le zavoljo diferenciacije od drugih zaprtih krogov. Sleherni opazovalec bo prepoznal omejenosti pripadništva, ki jih iz spoštovanja ali trenutne potrebe privzame za čas posedanja. Lahko jih seveda tudi ruši, a v tem primeru bo kmalu izločen. Stolov je na voljo le toliko, kolikor ljudi gleda predstavo. Navadno so prostori skupin demarkirani, hierarhično določeni, tudi lokacijsko-vrednostno. Sprehajalec med scenami bo razočaran nad ponotranjeno distinkcijo skupinjenih, hkrati se zaveda osnovnega kulturnega pola, ki ga ustvarjata katerakoli kolektivna ali osebna travma in dogovor, da ljudi povezuje v neizrekljivem.

Yi-fu Tuan je eden vidnejših predstavnikov humanistične oziroma veje današnje kritične geografije. Družbena ali antropogeografija se med drugim ukvarja z raziskovanjem odnosov človek/narava. Narava je za to strujo podnebje skupaj s tlemi in živimi bitji, na katere človek večinoma negativno vpliva. Kot pravi Tuan, je ta pristop optimističen, saj ponuja razumne rešitve kompleksnim problemom in verjame, da so lahko asimetrični odnosi ter izkoriščanja preseženi po načelih marksističnih teorij. Na drugi strani humanistična geografija naravo jemlje kot celoto odnosov – skupaj z rakastimi celicami, nebulami – in doživljanja sveta posameznikov. Multidimenzionalnost odnosov presega geografske okvire mapiranja in središče išče v fenomenoloških in drugih raziskavah, ki vključujejo posameznikovo izkušnjo kraja, mentalne podobe, razlike doživljanja prostora med spoli in tako dalje. Po principu humanistične geografije sledilci iščejo resnico, kruta kot je ta bila. Ne podajajo preuranjenih sodb na podlagi določene estetike obiskovalca, kot je na primer negativen vtis meščana ob pogledu na golosek v oddaljenem in na videz nepomembnem gozdu – četudi je sam odvisen od ogrevanja s temi istimi surovinami. Empatično se poskušajo približati akterjem v prostoru in razumeti njihove odnose, izhajajoč predvsem iz kulturnega ozadja. Ravno tako so percepcije prostora v veliki meri pogojene kulturno, tako kolonistični narodi privzemajo kartografski pogled na svet in definirajo druge narode na podlagi evropocentričnega sistema. Humanistični geografi prevprašujejo ideološke poglede na zgodovinsko izmenjajoče se termine mesto, dežela, divjina, predmestje, ki se vrednostno prevračajo s povezavami na dihotomna jedro in periferijo.

Kritično geografijo omenjamo zato, ker so se predvsem od sedemdesetih let dalje teoretiki začeli ukvarjati z drugačnimi pristopi opisovanja prostora, ki predstavljajo drugi breg vrzeli med utilitarnim in doživljenim prostorom. Posnetki in tudi trenutne grafične predstavitve prostor vedno sploščijo na dvodimenzionalen prikaz, ki popolnoma izvzame njegovo vertikalnost. Za osnovo so vzeta tla, vse, kar je nad njimi ali pod njimi, je opisano z etažnimi lastninami in služnostmi. Tudi napovedani tridimenzionalni katastri, ki jih omogočajo tehnologije informacijskega modeliranja zgradb oziroma BIM, Building Information Modeling, ne bodo prinesli bolj realne podobe sveta bivajočih, le bolj natančen posnetek grajenih in topoloških struktur.

Dalje od enakopravnosti spolov v prostoru, idej inkluzivnosti za vse barve in oblike človeške vrste, se razvijajo teoretske in praktične podlage za pravičnost dobesedno vseh živečih – oblikovanje in načrtovanje okolja za vse vrste. Pretenciozno, naivno in nerealno kot se sliši, se vedno bolj poudarja biodiverziteta v mestih, s čebelnjaki na strehah, hoteli za insekte, zasaditvami trajnic in medonosnih rastlin v krožiščih in tako dalje. Če odmislimo naše že tako omejeno dojemanje dreves kot živih bitij, bitij tudi z intrinzično vrednostjo, naj bi vsevrstna pravičnost vključevala tudi organizme v tleh, glive, nedonosne insekte, invazivne vrste, torej celoto bivajočih v določenem prostoru. Za to seveda potrebujemo mapiranje populacij in obsežne analize.

Misel, ki kontestira ločenemu pogledu na deželo in mesto, je neprekinjena produktivna urbana krajina ali CPUL, Continuous Productive Urban Landscape. Čeprav se zahodnjaki upiramo pridelavi hrane v mestih in nam predstavlja predvsem estetsko, kdaj moralno vrednost in rekreativno funkcijo, se v razvijajočih državah prej poslužujejo pridelave hrane v mestu in jim pravzaprav predstavlja velik vir preživetja. V kitajskih mestih, na primer, je 85 odstotkov vse med prebivalci zaužite zelenjave tudi pridelane v mestih. V Hongkongu je 45 odstotkov lokalnega povpraševanja po zelenjavi pokritega s pridelavo na manj kot 6 odstotkih površine mesta. V Howardovih načrtih za vrtna mesta iz konca 19. stoletja je bilo pet šestin namenjenih površinam za pridelavo hrane v satelitsko razpršenih mestih. Podobne ideje, le v vertikalo usmerjenega vrtnega mesta, pripisujejo Le Corbusierju [L’Corbizjeju], ki je predpostavljal intenzifikacijo pridelave. Wright, na drugi strani, se s svojimi načrti za Living city vključuje s sentimentom do dežele in občuteno alienacijo v mestih v dobi mašin. Pridelava hrane v mestih ali državi zagotavlja eno osnovnih potreb po samooskrbi. V Sloveniji z dobrima dvema milijonoma prebivalcev na prebivalca pade 850 kvadratnih metrov njiv in vrtov, kar je malo v primerjavi s podatki primerljivo razvitih držav, ki imajo 3.200 kvadratnih metrov njiv in vrtov na prebivalca. Po ocenah za ustrezno prehransko varnost in stopnjo samooskrbe zadošča približno 2.500 kvadratnih metrov njiv in vrtov na prebivalca. Naš namen sicer ni govoriti o prehranski varnosti, temveč o pomenu sinteznih zelenih površin za kakršnokoli rabo, tudi medvrstno pravičnost in pravičnost nasploh.

Če se navežemo na temo prejšnjih Tipologij, je mesto v 21. stoletju identificirano kot brezrobno, ekumenopolisno. Koncepti meje mesta, zelenega pasu in predmestja so preživeti. Mesta postajajo brezoblična in navidezno neskončna, tako ločnica med deželo in mestom idejno začenja bledeti. CPUL koncepti predvidevajo plastenje različnih funkcij v mestih, tudi tipično podeželskih. Kontinuirano (zeleno) krajino v mestih lahko predstavljajo linearni parki, na primer stara železniška ali cestna infrastruktura, druge ekološke in zelene infrastrukture, zeleni koridorji, ki naj bi se idealno, povezano raztezali preko celotnega mesta z neprekinjenim pretokom do »narave«. CPUL v fantazijskih shemah na študijskem primeru Londona načrtujejo 100 kvadratnih metrov na osebo za agrikulturo v mestih, sicer tudi z vertikalno akumulacijo. Vendar pa zanimivo za vzpostavitev takšnega sistema ne omenjajo potrebnega javnega lastništva prostora za samo izvedbo. London ima prostora v javni lasti precej malo, večji del obsega psevdojavni prostor ali POPS, Privately Owned Public Space. Glavna zaloga javnih površin so ceste in ulice, ki predstavljajo 80 odstotkov javnega prostora. Škandalozno, a verjetno realno za večino mest. Ostalo so obstoječi parki, ki jih vodilni četrtnih skupnosti z zmanjševanjem javnih sredstev za vzdrževanje kos za kosom prodajajo developerjem. Nihče v Londonu pravzaprav nima centraliziranega pregleda nad stanjem zelenih površin v javni lasti.

Podhranjenost informacijskih sistemov, ki bi morali transparentno lansirati podatke javnosti, je neverjetna na vseh ravneh. Če želimo zagotavljati pravičnost, najsibo socialno, medvrstno, prehrambeno, transspolno, je nujna pravna afirmacija prostora, na katerem se svobodna, javna raba lahko vrši. Za nas je pomemben predvsem termin javno dobro, ki je vsaj pravno formuliran. Kot rečeno, za razliko od kapitalistično razvitih metropol, kjer je mesto le še kulisa, so manj zanimiva mesta podvržena precej manjšim, a vseeno vztrajnim in vedno bolj glasnim investicijskim pritiskom. Na kratko naredimo ovinek do izvora pravne oblike javnega dobra kot ga poznamo pri nas danes, saj se precej razlikuje med evropskimi državami z drugačnim političnim ozadjem.

Ustava Sovjetske zveze iz leta 1936 pravi, da so vsa zemlja, naravne surovine, voda, gozdovi, mlini, tovarne, rudniki, železnice, zračni in vodni promet, banke, pošte, telekomunikacije, veliki agrikulturni obrati, občinska podjetja, industrije in večina bivanjskih hiš v mestih v lasti države, to je, da pripadajo vsem ljudem. S tem se nepremičnine in orodja produkcije, ki so vitalnega pomena za prebivalstvo, umaknejo iz blagovne menjave. Čeprav je bila nacionalizacija in zemljiška politika Jugoslavije precej sorodna tisti v Sovjetski zvezi, je bila v slednji veliko bolj rigorozna in velikopotezno planska. Večinoma so bila do uporabe zemljišč, nepremičnin in produkcijskih sredstev v družbeni lasti upravičena državna podjetja in upravljalci, ki so bili v funkciji izvrševanja planske ekonomije. Pri prenosu podjetja na drugega upravnika ali menjavah nepremičnin med podjetji to pod nobenim pogojem ni vplivalo na družbeno oziroma državno lastništvo, spremenila se je le upravniška funkcija. Iz rimskega prava si je sovjetsko izposodilo jus possidendi – upravičenje do posesti in jus utendi – pravico do uporabe, ki so ju ločili od rimskega dominiuma, torej lastništva. Ne gre niti toliko za zaščito lastnine, temveč za zagotavljanje nadzora in celovitega upravljanja.

Princip centralizacije planiranja in decentralizacije operacij je omogočal sistemsko gradnjo na lokalnih ravneh. Mestni arhitekti in načrtovalci so se spodbujali: »Ne smemo pozabiti, da bo v prihodnjih letih beseda gradnja zvenela, kot je med vojno zvenel boj«. Mestni načrti so bili pravni ter obligacijski dokumenti, nad katerimi je bdelo državno ministrstvo za skupno ekonomijo, ločeno na republiško, regionalno in mestno raven. Administratorji na vseh ravneh so skrbeli za zemljiško knjigo, gradnjo, delitev zemljišč. Na drugi strani se je ob planskem gospodarstvu, ki naj bi ultimativno izključilo pomen države do popolne ukinitve, kar je bila osnovna ideja komunističnega sistema, vseeno obdržalo pravo, ki je ščitilo tudi zasebno lastnino, posamezne kmetije in podjetja, v kolikor so ravnali v skladu s planom in dosegali želene rezultate. Javne površine, ulice, pločniki, parki, so bili namenjeni socialni uporabi vseh prebivalcev. Drevesa in zelenje so bili, zanimivo, zaščiteni v vsakem primeru, na javnih in drugih, zasebnih površinah v mestu. Mestna pridelovalna zemljišča so bila oddana posameznikom in družinam za pridelavo hrane za prodajo na trgu in organizacijam, ki predložijo letne pridelovalne načrte, in tako dalje, in tako dalje.

Na dve točki bi tu opomnili. Prva je pravna sorodnost družbene lastnine in javnega dobra – oba sta namreč s to zaznambo oziroma javnim lastništvom izvzeta iz komercialnih menjav oziroma iz pravnega prometa. Druga točka je centraliziranost, planskost ter združenje funkcij, za katerega v učbeniku Sovjetske zveze o stanovanjski politiki piše, »da je stanovanjsko upravljanje zgrajeno na principu globoke unije med politično in ekonomsko administracijo. Ta unija je izražena s kompetenco organov moči in organizacijsko enotnostjo celotnega sistema, ki ne pozna delitve na vladne in organe samoupravljanja, kot to poznajo buržuazne države.« V času po razpadu Sovjetske zveze je bilo kljub možnosti prodaje zemljišč v javni lasti do leta 2000 v mestih privatiziranih le okoli 5 odstotkov parcel, saj so zakoni nejasni in ne omogočajo popolne zaščite privatne lastnine. Imanentni egocentrični model človeka nas sili, da obrnemo pravico do svobode, ki izhaja iz separacije človeka od drugega človeka in v praksi ultimativno povzroči pravico do privatne lastnine, v pravico do svobode, da ne pripada strukturi, v kateri se je znašel.

Javno dobro je nasledilo splošno ljudsko premoženje v splošni rabi. V pravu štejejo med javno dobro stvari, ki rabijo za potrebe vseh ali ožje skupnosti in so praviloma izvzete iz pravnega prometa. Na njih niti ni mogoče lastninske pravice pridobiti s priposestvovanjem. V ustavi obstaja zapisano javno dobro, vendar ustava ne določa njegovih značilnosti. Glavni element javnega dobra po Stvarnopravnem zakoniku je splošna raba, čeprav splošna raba ne predpostavlja javnega dobra. V splošni rabi so denimo gozdovi, ki so po predpisih dostopni vsem, a niso avtomatično naravno javno dobro, so naravna dobrina. Javno dobro se deli glede na nastanek. Naravno javno dobro ureja Zakon o varstvu okolja, grajeno pa Zakon o graditvi objektov. Dalje je Zakon o vodah prisoten pri urejanju obeh tipov dobra. Javno dobro je lahko državnega ali lokalnega pomena, odvisno od lastništva. Večinoma so to poleg voda, infrastruktura in druge javne površine, spomeniki.

Javno dobro mora biti vpisano v zemljiško knjigo z odlokom in je šele kot tako izvzeto iz pravnega prometa. Past tu je, da lahko odvzame zaznambo javnega dobra predlagatelj, torej nosilec lastninske pravice, država ali lokalna skupnost. Tako lahko Mestni svet, na primer, mirno potrdi predlog Sklepa o odvzemu statusa grajenega javnega dobra na določenih parcelah v lasti MOL in jih s tem vrne v pravni promet. Lastništvo javnega dobra je prav tako pomešano – vse vode in vodna zemljišča so naravno javno dobro v lasti države. Ljubljanica je tako v lasti Republike Slovenije, ki stanuje na Gregorčičevi 20. Cel kup nepravih stvarnih služnostni ima nad njo Mestna občina Ljubljana, ki jih potrebuje za različne posege, obnove nabrežij, potem imajo služnosti še energetika, podjetje VO-KA in drugi.

Napake pri beleženju javnega dobra so mnoge: v starih listinah so bile v seznam javnega dobra vnesene parcele brez vpisanih lastnikov. Tako je pri prenosu teh parcel v zemljiško knjigo pogosto vpisano javno dobro na mestu lastnika, ki bi morala biti občina ali država, in ne na mestu zaznambe. Vsa Plečnikova dela v Ljubljani so bila z odlokom razglašena za kulturne spomenike državnega pomena, z njimi tako tudi del regulirane struge Gradaščice z nabrežji med Gradaško in Eipprovo ulico. Ureditve po Plečnikovih načrtih – ozelenitve, dostopi k reki, stopnišča za perice, Petelinji in Kolezijski most – pokrivajo nekaj katastrskih parcel. Nekatere od njih, te v bližini Gradaške in Finžgarjeve ulice (kot ulici v celoti), so še vedno v lasti javnega dobra. Torej je kulturna dediščina državnega pomena praktično brez lastnika, oziroma je lastnik pravni pojem in ne oseba ali poosebljen pravni pojem. Dejstvo, da je javno dobro načeloma zaščiteno pred pravnim prometom, v resnici izgine z možnostjo ukinitve statusa. V kakšnih primerih je to možno, ni povsem jasno. Problem nastane na globalni ravni javnega dobra. Glede na dobro lokalnega ali državnega pomena so evidence razpršene po občinskih in državnih upravah, v zemljiški knjigi pa moramo gledati izpise za posamezno parcelo posebej, da bi ugotovili njeno morebitno javno lastništvo in določeno zaznambo. Celostno upravljanje površin javnega dobra je tako rekoč nemogoče. Ključno za pregled javnih asetov je združen in celosten vpogled v stanje na državni ravni. Javna lastnina še ne pomeni javnega dobra in javno dobro še ne pomeni javne dobrine. Tudi javni prostor je kategorija, ki uporabniško pomeni dostopnost za vse, a ni nujno zaščitena. Po drugi strani je javno dobro pravno definiran pojem, ki omogoča sklicevanje na ciljano uporabništvo in obljubo gospodarnega upravljanja vladajočih, bodisi občinskih ali državnih.

Če se vrnemo na izhodiščne predpostavke – zeleni sistemi in neprekinjena produktivna krajina so koncepti, ki bodo z zgoščevanjem urbanih naselij in nepredvidljivostjo globalnih situacij vedno bolj pomembni pri načrtovanju. Javno dobro na lokalni ravni ima z izkoristkom cestne infrastrukture možnost postati povezana mrežna ekološka površina. Za vzpostavitev stabilnih ekosistemskih servisov mora biti na voljo nič manj kot 35 hektarov raščenega terena, torej terena z neposrednim stikom s tlemi. S tem ne moremo ciljati na linijsko vzpostavljene trase, temveč na biodiverzitetne baze tipa Krater in ostale parke, ki pa bi potrebovali določeno stopnjo usmerjenega upravljanja, ki ne vključuje tedenskega košenja, temveč omogočanje habitatov in hkrati zadovoljevanj potreb prebivalcev. V občinskih prostorskih načrtih sicer omenjajo zelene sisteme, vendar so ti nakazani v tako velikem merilu s pavšalnimi površinami, da ne določajo nujnosti tudi zelenega mikro ožilja in ozelenitev katerihkoli infrastrukturnih projektov se občina na primer loteva. Zakaj ob prenovljeni Dunajski ni drevoreda?

Lastnika javnega dobra, kot v primeru Plečnikove dediščine, jemljemo kot tipologijo super napake zemljiškoknjižnega izvora. Napak v opisih prostora je še mnogo, lahko so zgodovinske, geodetske, pravne, uporabniške, materialne in nerealne. Ideje poosebljanja okolja v pravnih primerih iz tujine, ko na primer reka postane pravni subjekt, ki ga lahko zastopa človeški subjekt, so namenjene zaščiti pred neprimernimi posegi in zagotavljanju dostopa lokalnim skupnostim. Morda je izhodišče za javno dobro ravno njegov status pravnega subjekta. Lahko bi tožil za ravnanje upravljavcev in uporabnikov nad seboj. Četudi se Ljubljana razvija po vzoru planskega gospodarstva na obdobja štirih let, pa razvojna funkcija prostora ni nujno neposredno ekonomska. Kultura odnosa do prostora bi morala dopuščati pluralnost, hkrati pa se vedno znova vračamo na nezmožnost prebiti ograde ego- in etnocentrizma. Kdo so ti vsi, za katere je nekaj dobro? Posameznik v velikem sistemu obvladuje le majhen del svojega okolja, odnose prav tako vzpostavlja s precej omejenim in izbranim krogom ljudi. Izven dosega neposrednega stika začnejo izkušnje nadomeščati predstave. Zakoni in pravni sistem nas določajo le do neke mere, določajo neko povnanjeno podobo, skupni imenovalec. Precej bolj kot to nas določajo kulturna prepričanja in vrednote. Navsezadnje pa zakoni vplivajo na rabo in s tem podobo prostora. Dokler kultura odnosa do prostora upada in se prostora ne jemlje resno kot dobrino in dobro, uzakonjene vrednostne sodbe ne nosijo družbeno-altruističnih in enakopravnih funkcij, ki naj bi jih prosta raba omogočala.