Sodobna proza Zahodnega Konga II: Emmanuel Dongala

Emmanuel Boundzeki Dongala, rojen leta 1941, je eden najvidnejših kongoških pisateljev, pa tudi predavatelj frankofonskih književnosti in kemije. V svojih romanih in kratki prozi se posveča vprašanjem družbene in politične modernosti, zgodovinskih procesov v Afriki v 20. stoletju ter razmerju med afriškimi in afroameriško kulturo.

Njegov romaneskni prvenec Puška v roki, pesem v žepu (1973) pripoveduje o desetletjih osamosvajanja osrednje- in južnoafriških držav. Kompleksno zgrajen roman ponuja nekakšno enciklopedijo diskurzov v Afriki in o Afriki, saj črpa tako iz tradicionalnih ustnih žanrov, iz političnih in kulturnih itd. Obenem je inoviral tudi z odličnimi opisi gverilskega osvobodilnega boja v južni Afriki ter z neusmiljeno analizo mehanizmov politične moči.

V zbirki kratke proze Jazz in palmovo vino (1982) je Emmanuel Dongala med prvimi afriškimi pisatelji v francoščini preizkušal in adaptiral žanr znanstvene fantastike. Med njegovimi poznejšimi romani, v katerih se je Dongala večkrat posvečal otroški in mladostniški perspektivi na družbeno in politično dogajanje, so verjetno najbolj znani Izvorni ogenj (1987), Tudi majhni dečki prihajajo z zvezd (2008) in seveda Johnny Hud pes (2002).

Johnny Hud pes sodi med najodličnejše afriške vojne romane; po njem je bil posnet tudi film Johnny Mad Dog v francosko-liberijski koprodukciji. Dongala dogajanje svojih romanov rad postavi v fiktivne države, ki mu služijo kot literarno-politični laboratorij. V romanu Johnny Hud pes torej poteka krvava državljanska vojna, podložena z etničnim konfliktom med plemenoma Maji-Dogo in Dogo-Maji.

Roman je razdeljen na dva pripovedna pramena. En pripada zdaj že klasičnemu liku otroka oziroma najstnika vojaka, Johnnyju, imenovanemu tudi Hud pes, ki vodi oddelek paravojaških borcev, mori, posiljuje, strahuje in pleni in sanja o tem, da bo nekoč sam gospodar vojne. Druga poglavja pripoveduje Johnnyjeva vrstnica Laokolé, ki hodi v šolo, pomaga očetu zidarju, strastno spremlja poročila in sanja o tem, da bo nekoč arhitektka. Ali morda astronavtka. Ali zdravnica. Življenjski poti sicer diametralno različnih protagonistov, ki se prekrižata v tej vojni, sta dve zgodbi o prezgodaj izgubljenem otroštvu. In ko Laokolé v samoobrambi z debelo knjigo – trdo vezano biblijo – potolče Johnnyja in ga potem v izbruhu gneva in groze nad vsem, čemur je bila priča, z golimi rokami ubije, je to pravzaprav kaj grenka katarza.

Kratka odlomka, ki sledita, sta vzeta iz poglavij, v katerih v zatišju med plenjenjem in poboji protagonista romana skupaj z ljudmi okrog sebe razglabljata o političnem ozadju dogajanja, o tistih, ki pozivajo k vojni, in tistih, ki jo enim in drugim razlagajo s televizijskih ekranov.

V prvem odlomku se Johnny spominja, kako se je tik pred vojno kot »funkcionar« v svoji partijski celici trudil rekrutirati prijatelja Giapa, ki je pozneje postal njegov poveljnik. Drugi odlomek sledi enemu osrednjih dogodkov v romanu, ko osebje OZN zaradi groženj paravojaških enot zapusti svojo bazo in lokalne prebivalce, ki so se zatekli tja, prepusti samim sebi. Laokolé zato z materjo poišče zatočišče pri teti v mestni četrti, ki je bila doslej varna pred napadi; zvečer v tetini hiši skupina beguncev skupaj gleda poročila.

(Spisala Katja Zakrajšek.)

Prevod odlomka: Katja Zakrajšek

Interpretacija: AMG, Čeh, Lovrenc, Pia, Polona