Neja Tomšič

Ta čas

Ta čas mi poje
v ozadju
riž je, sprijet na dno teflonske ponve
ali tista maščoba na njenem zunanjem robu,
ki se je nihče več ne trudi izprati.
In takšen žebljiček, ki
bi lahko pripel točno tisti trenutek,
ko bi morala odložiti slušalko,
da bi čas še lahko bil pomemben.

Ta čas,
ko se te odločim gledati predolgo.
Tvoje oči se ožajo in razpirajo na ekranu,
ostriš besede o plimovanju
tvoje zadnje in prve pa so tiste
o soncu in luni
na isti premici
skozi središče zemlje.

Zdaj se lahko nasmiham zvezdnemu kvadratu.

Vem, da sva naselila,
tisti čas in tisti prostor,
ko sva skupaj, tudi ko si nisva podobna,
ko sva na ekranu, pa nikjer drugje ne bova,
in tisto tišino časa, ko se bojim zase,
a diham naprej,
čeprav bova vedno drugje,
tudi takrat, ko bo plima največja.
Ta čas mi poje
v morju
valov, razporejenih tako, da so iz enega vedno novi,
morje, ne zgolj ta beseda, je neskončna črta
in v črti
je soba
in v sobi
je ta čas. 

===========

V tokratnih Jutranjih pogovorih nas obišče Neja Tomšič, ki ima z umetnostjo veliko povezav:

draži oči na mnogotere načine,
izprašuje in urednikuje,
študira in preučuje,
prepeva in igra,
izbira, vabi, prikazuje.

Na 89,3 MHz pa se bomo osredotočili predvsem na njeno pisanje, natančneje poezijo.

Vabljeni k poslušanju!

Foto: Katja Kremenič