Gaza, 1. zapis

Gaza, 1. zapis

Mnenje, kolumna ali komentar
Posebna oziroma posebno kičasta čakalnica na prehodu Rafa, palestinska stran.
2. 12. 2010 - 0.00

Imela sva imenitno srečo, ki se človeku občasno nasmehne na tovrstnih potovanjih. Vstala sva ob 6.50, pridrvela na avtobusno postajo Turgoman ob 7.23 in čez sedem minut že sedela na dokaj spodobnem avtobusu proti El Arišu, turističnem mestu na vzhodu Egipta, nedaleč stran od meje z Gazo. Vožnja s taksijem do prehoda Rafa traja nekje med 15 in 20 minut, vendar se zaradi nadzornih točk egipčanske policije ter vojske z lahkoto razvleče na eno uro in čez. Vsaj toliko. Oba sva bila nekoliko živčna oziroma negotova glede najinega prehoda omenjenih kontrolnih točk. Pri teh stvareh namreč nikoli ne moreš vedeti, kako se bodo razpletle; pogostokrat zelo zdolgočaseni in predvsem zadrti policisti radi ustvarjajo razne probleme, s katerimi dokazujejo svojo avtoriteto in preganjajo čas. Tudi brez tega je bila najina situacija že sama po sebi dovolj kompleksna. Andrew je prek irske ambasade uspel pridobiti dovoljenje za prehod Rafe s strani egipčanskega zunanjega ministrstva. Jaz, po drugi strani, pa sem imel le zagotovilo slovenske ambasade, da je dotično ministrstvo moj prehod odobrilo in da bo o mojem primeru obvestilo egipčanske obmejne organe. Ko se je taksi ustavil ob policijski nadzorni točki, sem imel precej dvomov, da so ti ljudje s čimerkoli seznanjeni. In tudi niso bili. Kje da je moje dovoljenje, so spraševali z dvignjenimi rameni in potem sila čukasto buljili vame, ko sem jim v kar se da poenostavljeni angleščini pojasnjeval zadevo. Bili so trije policijski uradniki; sedeli so za manjšo klopjo na prostem, v luknjasti senci drevesa, ki je, tako se mi je dozdevalo, enkrat letos obupalo nad življenjem. Ko so končno dojeli, da morajo poklicati svoje kolege na samo mejo, so z nekakšnim vzvišenim nezanimanjem vrteli telefone in brcali lahek, svetlo rjav pesek okrog sebe. Vsake toliko časa je iz betonske barake njim nasproti izstopil kakšen od nižjih policistov in z mrkim obrazom opazoval dogajanje. Andrew jih je že po petnajstih minutah vse razglasil za navadne budale in vsake toliko sem ga moral opomniti, naj se le enostavno smehlja in daje vtis splošne brezbrižnosti. Čez dve uri in nekaj drobiža minut so tudi meni vrnili potni list ter taksistu pokimali, da lahko krenemo dalje. Zahvalila sva se in jih prepustila njihovemu dolgčasu.

Ko sva se peljala skozi egipčansko Rafo, nama je bilo takoj jasno, zakaj se med njo in El Arišom nahajajo policijsko-vojaške nadzorne točke. Medtem ko je El Ariš bolj ali manj tipično turistično mesto s svojimi restavracijami, bari, hoteli, apartmaji, manjšimi lunaparki in podobnimi vrstami klišejske zabave za debele denarnice evropskih turistov, se za Rafo zdi, da je, čeprav je zelo blizu, popolnoma drug svet. Bilo je, kot da greva skozi drugo frontno linijo: blindirana vojaška vozila, tovornjaki, polni vojakov, policisti na vogalih v polni bojni opremi, vključno z neprebojnimi jopiči in jeklenimi ščiti do višine vratu… Človek bi pomislil, da se tu nekaj pripravlja, vendar spet po drugi strani je vse delovalo, kot da življenje poteka povsem normalno. Če si odmislil vso vojaško mašinerijo, si videl ljudi, ki se brezskrbno gibljejo po svojih vsakdanjih opravkih. Sprehajali so se mimo vojakov in policistov z vrečkami živil in tu ali tam postali, da so izmenjali par besed s svojimi sosedi oziroma prijatelji. Precej čudna normalnost.

Na egipčanski strani meje, kjer naju je taksist tudi dokončno deložiral, se je takoj našla neka, tokrat sem se gladko strinjal z Andrewom, uniformirana budala, ki nama je zatrjevala, da tujcev skozi to mejo ne spuščajo več in da morava vstopiti v Gazo, če to pač hočeva, skozi Izrael. Sprva nisva varčevala z besedami na njegov račun, nato pa ga enostavno ignorirala in svoje zahteve posredovala njegovim kolegom. Slednji so pokazali več dovzetnosti za razumevanje pojma »uradno dovoljenje« in spustili Andrewa naprej, pet minut zatem, ko so opravili svoj telefonski klic, pa še mene. Od tu naprej so šle stvari gladko dalje. Po pregledu najine novinarske opreme ter skodelici čaja z višjimi mejnimi uradniki, ki so z Andrewom po dolgem in počez predebatirali letošnje svetovno nogometno prvenstvo, sva lahko zapustila Egipt. Ura je bila okrog pet popoldan in čez nebo se je od vzhoda že širil mrak.

Čeprav je od egipčanske do palestinske meje le okrog 100 metrov, je potrebno vzeti avtobus Gaza Bus Co. in zanj odšteti okrog tri dolarje, kar je brez konkurence najdražja vožnja, ki sem jo do sedaj opravil. Še dobro v bistvu, da se ta avtobus ustavi že po 100 metrih. Na njem nas je bilo tokrat le šest, midva edina tujca. Čokati in bradati policisti (brade so eden od znakov pripadnosti Hamasu) so nama znova in znova ponavljali »Welcome to Gaza«, medtem ko so naju vodili skozi večjo stavbo s čakalnicami in carinskimi oddelki. Dobila sva vsak svoj »Hamasov« žig v potni list, ki bo na kakih drugih, zahodnih mejah najbrž dvigoval obrvi in si podala roke; to je to, prispela sva v Palestino. Kje bova živela, kdo – če sploh kdo naju bo prišel iskat, je zanimalo bradate može v modrih uniformah, potem ko so naju namestili v neko kičasto čakalnico za goste in nama ponudili čaj. Brez problema, sva zagotavljala. Mohamed naju je že čakal v bližini. Policisti so ga poklicali, zapisali njegov naslov v Beit Hanunu in nama še zadnjič z dvignjeno desno dlanjo neuglašeno odpeli: Welcome to Gaza.

Mohamed, starejši možakar resnega obraza, a toplih, iskrenih nasmehov, je oče dobrega prijatelja Džabarja, ki sem ga bil spoznal letos poleti, ko sem za Mladino opravljal reportažo o otrocih iz Gaze, ki jih zdravijo v ljubljanskem rehabilitacijskem centru Soča. Gre za pohabljene otroke, najmlajše in najbolj nedolžne žrtve tega dolgotrajnega vojnega konflikta v Gazi. Džabar je sodelavec slovenske organizacije ITF, ki vodi omenjeni projekt. Uredil je, da bova lahko z Andrewom stanovala pri njegovi družini in sicer v njegovi sobi, saj ga za časa najinega bivanja ne bo v Gazo; delo, ki ga opravlja za ITF, ga bo namreč še dolgo časa zadržalo v Ljubljani. Mohamed je med potjo na sever Gaze s prstom kazal levo ter desno in našteval mesta ter begunska taborišča, mimo katerih smo drveli s taksijem. Zaradi noči nismo videli skoraj ničesar. Številni kraji v tem času niso imeli elektrike, ki je redno zmanjkuje širom Gaze. Redki so domovi, kjer si ljudje lahko privoščijo generatorje in drag bencin zanje, ki prihaja v Gazo skozi tunele iz Egipta. Njihovi domovi delujejo kot oddaljene in samotne luči sredi neskončne črne teme, so kot zvezde na zemlji. Tudi tam, kjer je bila elektrika, nismo videli prav dosti – razen golih, betonskih fasad hiš, na katere so dotrajane ulične svetilke metale svojo medlo oranžno svetlobo. Ulice same so bile precej prazne.

Beit Hanun s svojimi 40.000 prebivalci je mesto na skrajnem severu Gaze, od Izraela nas ločijo okrog trije kilometri. Dejansko slišimo vse, kar se dogaja na meji. Izraelci vsake toliko dni ponoči premikajo svoje tanke in njihovo hromenje odmeva globoko v Gazo. Z Andrewom niti nisva prepoznala njihovega zvoka; za kaj gre, nama je moral pojasniti Ahmed, najstarejši Džabarjev brat, ki naju je bil malo pred tem povabil v svojo sobo na spoznavni pogovor. Le-ta se je kmalu prelevil v najino prvo lekcijo arabščine. Ahmed ima v svoji sobi šolsko klop s tremi stoli, ki gledajo proti manjši tabli na steni. Čez dan nudi privatne ure francoščine ter angleščine za tukajšnje otroke, s čimer zasluži nekaj dodatnega denarja zase in družino. Kar se tankov tiče, je zgolj zamahnil z roko: »Tanke premikajo zato, ker morajo vsake toliko zagnati njihove motorje. Tako pač je tukaj, ponoči se marsikaj sliši.« Bo že držalo. Niti uro kasneje je bilo nekje v daljavi slišati streljanje. Ahmed je skomignil z rameni: »Mogoče je bil to izraelski vojak, mogoče Hamas. Oni včasih ponoči vadijo nedaleč stran od tu.« Zatrdil nama je, da se bova na to hitro privadila in zavzeto nadaljeval z lekcijo arabščine, kot bi bila ura ena popoldne, ne pa ponoči.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.