PALESTINCI, UJETI MED TUJO PERVERZNOSTJO IN DOMAČO ILUZIJO

PALESTINCI, UJETI MED TUJO PERVERZNOSTJO IN DOMAČO ILUZIJO

Mnenje, kolumna ali komentar
27. 9. 2011 - 15.00

Kakšno je stališče Amerike glede izraelsko-palestinskega konflikta, je torej jasno. Nima ga. Ravno vztrajanje pri iskanju rešitve zgolj v okviru dvostranskih neposrednih pogajanj med Palestinci in Izraelom dokazuje, da je ta konflikt ustvarjen, da traja. Igra EU je še posebno grda. Nenazadnje s tem, ko skrbi za financiranje nekaterih osnovnih storitev, kar bi kot okupacijska sila moral početi Izrael, le-temu omogoča cenejšo okupacijo. Če je zahod enoten pri podpori Izraelu, pa so neenotni sami Palestinci.

 

Palestinska prošnja za polnopravno članstvo v Združenih narodih je do konca razkrila nekaj političnih danosti, ki so bile povečini sicer znane že desetletja, a so zdaj zasijale v svoji polni perverznosti. Izjave in dejanja, povezana s prošnjo, so pomenljiva tako na palestinski strani kot na strani zahodne mednarodne skupnosti. Ta se je še enkrat pokazala za natančno to; skupnost namreč. Uglašenost stališč Združenih držav Amerike in članic Evropske unije je jasno razvidna, čeprav se evropski politiki na vse sile trudijo to zakriti s še večjo mero hipokrizije, kot jo je prisotne v ameriškem diskurzu glede tega bližnjevzhodnega konflikta.

Govor Baracka Obame v Združenih narodih na temo Palestine je razblinil še zadnje upe naivnih sledilcev ameriškega političnega preroka in predsednika razgalil kot predstavnika sil kontinuitete, kar se tiče ameriške zunanje politike. Nenazadnje se je Obama tudi dodobra osramotil pred svetovno in še posebej arabsko javnostjo s svojim očitno predvolilnim govorom, ki, kot da je bil spisan na mizi v prostorih AIPAC-a, izjemno vplivnega pro-izraelskega lobija v Washingtonu, ali prišel izpod prstov radikalne desne strani že tako radikalno desne izraelske vlade.

Pred nekaj meseci se je bil Obama prisiljen odzvati na dogodke v arabskem svetu. Pri pozicioniranju Amerike v novih razmerah je moral uporabiti enega najstarejših političnih prijemov, edinega, ki ga je lahko, in sicer pokroviteljske laži. Združene države tako podpirajo težnje po demokratizaciji družb v regiji in vsem Arabcem privoščijo svobodo in so jim celo pripravljene pomagati, kolikor se le da. Govor je bil izveden seveda mesece po tem, ko je bilo že jasno, da so nekdanji dolgoletni ameriški zavezniki in garanti njihove verzije stabilnosti v regiji del preteklosti. So dobile pravice Palestincev del pozornosti v govoru? Mar ni izraelsko-palestinski konflikt najboljša tema za pridobitev naklonjenosti arabskih mas in muslimanov po vsem svetu? Mar ni Obama lani ob tem času ravno v prostorih Združenih narodov izrekel upanje, da bo v roku enega leta, torej zdaj, Palestina kot neodvisna in suverena država članica te svetovne organizacije? No, teža besed svetovnih politikov je manjša od teže zraka, sploh v predvolilnem letu, ko ameriški predsedniški kandidati trepetajo, ali jih bodo raznorazni lobiji finančno podprli ali ne.

Kakšno je stališče Amerike glede izraelsko-palestinskega konflikta, je torej jasno. Nima ga. Ravno vztrajanje pri iskanju rešitve zgolj v okviru dvostranskih neposrednih pogajanj med Palestinci in Izraelom dokazuje, da je ta konflikt ustvarjen, da traja. Izraelske namenoma nemogoče zahteve po demilitariziranosti palestinske države, trajni izraelski vojaški prisotnosti v Zahodnem bregu, nadzoru palestinskih teritorialnih voda, zračnega prostora in vodnih virov ter nenazadnje zahteve po rasističnem statusu Izraela kot judovske države že v kali onemogočajo kakršenkoli napredek pri tako imenovanih pogajanjih. To vedo tako Palestinci in Izrael kot Amerika in Evropa.

Igra Evropske unije je še posebno grda. Članice unije in njeni predstavniki se radi hvalijo z dejstvom, da ravno unija prispeva največ finančne in drugačne pomoči Palestincem, ki so od nje eksistenčno odvisni. Z evropsko pomočjo se gradijo šole, bolnišnice, ostala infrastruktura. A z evropsko pomočjo se tudi rušijo. Tu pa se skriva vsa perverznost evropske humanitarnosti. Medtem ko je Evropa deklarativno precej bolj naklonjena Palestincem kot Amerika, in to tako v političnem kot medijskem prostoru, se njene članice, ko pride trenutek odločitve, na vse pretege trudijo, da ostane podpora Palestincem res zgolj deklarativna. Odzivi evropskih politikov in predstavnikov raznih organov Unije so šli vsi v eno smer. "Podpiramo Palestince pri njihovih legitimnih zahtevah, a nismo naklonjeni sprejetju Palestine za članico Združenih narodov. Ni še pravi trenutek, potrebna so neposredna pogajanja, nikar na silo".

Izrael je Zahodu po statusu večne žrtve uspešno prodal še eno floskulo, in sicer, da je palestinska prošnja za članstvo unilateralna poteza. Ne, razglasitev palestinske države leta 1988 je bila unilateralna poteza, prošnja za podporo 193 članic Združenih narodov za njeno članstvo pa je najbolj multilateralna poteza, kar jih je. A to so že preveč obrobne malenkosti za pristranske evropske politike, med katere s septembrsko izjavo, da je o končnem izidu vprašanja statusa Palestine v Združenih narodih prezgodaj govoriti, vsekakor sodi tudi predsednik Slovenije Danilo Tűrk.

Evropska humanitarna pomoč drži Palestince tik nad gladino preživetja. Ravno to pa ob dejstvu, da Evropa ne zamudi priložnosti, da Palestincem vrže politično poleno pod noge, dokazuje resnični namen te pomoči. Evropa s svojimi milijardami evrov kupuje čas. Kupuje konflikt. Nenazadnje s tem, ko skrbi za financiranje nekaterih osnovnih storitev, kar bi kot okupacijska sila moral početi Izrael, le-temu omogoča cenejšo okupacijo. Zakaj evropske države, ki so sicer tako pozorne na proračunske evre, ne ukrepajo, ko Izrael v svojih vojaških operacijah bombardira bolnišnice ali šole, financirane ravno s strani teh držav? Zakaj od Izraela jasno ne zahtevajo, naj konča okupacijo in blokado palestinskih ozemelj ter Palestincem plača odškodnino, da ne bo treba njim vsako leto namenjati pomoči? Te je bilo po podatkih Evropske komisije od leta 1994 že za okoli 5 milijard evrov, in to z uradnim namenom podpore ustanovitvi neodvisne palestinske države.

Dejstvo je, da so Palestincem Združene države in Evropska unije ovira v njihovem boju proti izraelski okupaciji. Razum bi nalagal, da je okupirani v boju z okupatorjem enoten, saj se lahko le takšen uspešno upira. A odnosi na relaciji dveh največjih palestinskih političnih gibanj, Fatah in Hamas, dokazujejo, da razum ni politični termin. Zakaj je šel Mahmud Abas, vodja Palestinske osvobodilne organizacije in predsednik Fataha, v ta projekt brez jasnega soglasja Hamasa? Palestina v že tako skromnih mejah iz leta 1967 obsega poleg Vzhodnega Jeruzalema tako Zahodni breg, kjer je Izrael upravljanje prepustil Fatahu, kot Gazo, s katero upravlja Hamas. A ločnica med obema deloma historične Palestine je tako geografska kot politična. Hamas sicer podpira državo v mejah iz leta 1967, tako da ovira pri podpori prošnji ni njegov pomislek glede pravičnosti meja. Kot se je izpostavilo v pogovoru s svetovalcem premierja Gaze in visokim predstavnikom Hamasa Ahmedom Youssefom za Radio Študent, gre predvsem za politični prestiž, zamaskiran v strah, da Abas morda prikriva nekatere podrobnosti prošnje, ki bi lahko bile v škodo palestinskemu boju.

Hamas v Gazi, čeprav je demokratično zmagal na volitvah leta 2006, ne pristaja na demokratičen boj. Tako je vsaj v enem lokalu v mestu Gaza, znanem kot shajališče podpornikov Fataha, na silo prekinil spremljanje Abasovega govora v Združenih narodih na velikem ekranu. Prav tako je prepovedal kakršnakoli zborovanja v podporo prošnji za članstvo. Podobno pot je ubral Fatah v Zahodnem bregu. Šlo naj bi za nekakšen dogovor med obema gibanjema, po katerem bi se izogibali navijanju za eno ali drugo stran, s čimer naj bi se omogočilo vzdušje za dosego končnega spravnega sporazuma, sicer podpisanega že maja v Kairu. A v računico je treba dodati še eno dejstvo, in sicer, da ravno razkol med gibanjema onemogoča, vsaj tako pravijo, izvedbo novih volitev, ki bi morale biti že pred skoraj dvema letoma. To pomeni, da razkol tako Fatahu kot Hamasu omogoča vztrajanje na sedanjih političnih položajih.

Če bodo želeli Palestinci uspešneje nastopiti proti okupatorju in njegovim zahodnim zaveznikom, bodo morali nehati računati na pomoč zahodnih držav in se osredotočiti na iskanje podpore civilne družbe v teh državah. Poleg tega pa bodo morali postati "ogorčeni" tudi nad svojimi političnimi voditelji in jim dopovedati, da se svoboda ne bo izborila hkrati s političnimi funkcijami v iluziji palestinskega samoupravljanja.

Komentiral je Boris Vasev.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness