Surfanje v Gazi

Surfanje v Gazi

Mnenje, kolumna ali komentar
7. 12. 2010 - 0.00

Eden od prijateljev, ki jih imava v Beit Hanunu, nama je pred pol ure povedal, rekel bi, zanimivo zgodbo. Dovolil je, da je, da jo popišem, vendar le pod pogojem, da se ga niti približno ne omenja. Torej pač prijatelj… Njegov bratranec, kot precej drugih njegovih moških sorodnikov, je pripadnik Al Kasama, militantnega krila Hamasa. Bratranec ga je pri sebi doma temeljito izprašal o Andrewu in meni, kdo sva, kje se gibljeva, kaj počneva. Na pol v šali mu je pribil, da bi naju zlahka ugrabili. Najin prijatelj, ki je vzkipljive narave in Hamasa v celoti ne prenese, mu je odvrnil: »Kaj pa hočete? Mislite, da imata milijon dolarjev za odkupnino?« Bratranec se je izgovoril, ah, kje, lahko bi ju samo malo zasliševali ali kaj podobnega, še vedno na pol v šali. Prijatelj je vstal in mu pred odhodom iz hiše navrgel v obraz: »Če te zanimajo informacije o njima, vprašaj brata svoje žene. Bil je pri njima na obisku, se vsedel z njima in pogovarjali so se v prijateljskem vzdušju. Tudi na Hamasovo proslavo ju je povabil, tako da se kar nanj obrni s tem svojim načrtom.« Človek, o katerem je govoril prijatelj, je Abu Jaser, eden od dvojice višjih Hamasovih predstavnikov policije v Beit Hanunu, ki sta naju obiskala v petek.

Mogoče pa je ta tip (bratranec) besen, se trenutno reživa z Andrewom, ker jih je najina prisotnost pregnala iz ene izmed njihovih bojda najljubših nočnih nadzornih točk v Beit Hanunu. Naj pojasnim. Pripadniki Al Kasama ponoči v maskah in oprtani z orožjem patruljirajo po praznih, v glavnem popolnoma temnih ulicah; na obhode se odpravijo okrog enih, dveh. Na tem ali onem kraju postavijo svojo nadzorno točko in ena izmed njih, kjer se večkrat na teden ustavijo, se nahaja prav na križišču pred Mohamedovo hišo. Vendar odkar v njej prebivava midva, jih še ni bilo naokoli. Ljudje nama pravijo, da jim je očitno bilo tako naročeno, saj se višji pripadniki bojijo, da bi jih fotografirala. Torej vendarle niso tako neumni, kot delujejo na televiziji.

Vendar to je Gaza in navadila sva se na to okolje. Tu sva od prejšnje srede, vendar oba imava občutek, kot da sva tu že vsaj tedne. Vsak dan je sestavljen iz mnoštva posamičnih malih zgodb, ki človeka napolnijo z neverjetnimi občutki, dobrimi ter slabimi, vendar vedno ekstremnimi. Danes ni bilo nič drugače. Obiskal sem dva fanta, Mohameda Džamala (17) in Abdalaha (10), ki sem ju bil spoznal julija v Ljubljani, kjer sta bila na zdravljenju v rehabilitacijskem centru Soča. Prvi živi na severu Beit Hanuna in prihaja iz družine Al Athamna, ki je v izraelskem tankovskem obstreljevanju njihove ulice leta 2006 izgubila 22 članov. Mohamed je ostal brez leve roke. Njegov stric, ime mi je žal ušlo iz glave, mi je razkazal svojo hišo, ki še vedno ni povsem obnovljena. S svojo ženo se je v njo vselil dva meseca, preden so jo izraelske bombe razdejale. Oba dva sta sicer preživela, vendar on je bil hudo ranjen in komajda hodi. Vrat stranišča, pravi, nikoli ne bo zamenjal. V njej je še vedno veliko šrapnelov – spomin na tisti krvavi dan.

Mohamed Džamal ima vsaj dom, Abdalah ga nima. Med lanskoletno ofenzivo so izraelski vojaki njegovo družino Al Samuni, ki je prebivala v več hišah, zaprli v eno samo in le-to nadaljnje tri dni obstreljevali. Rešilcem in Rdečemu križu so ves ta čas preprečevali dostop do hiše. V pokolu, ki je kasneje postal svetovno znan kot Samuni masaker, je umrlo 29 članov te družine. Kot je takrat poročala organizacija Amnesty International, so »otroci tri dni brez hrane in vode ležali zraven trupel svojih sorodnikov.« Abdalah zdaj že eno leto skupaj s svojim očetom in bratom, ki so mu šrapneli potrgali meso z desne roke, živi v zasilni betonski baraki, medtem ko skupina delavcev postavlja stebre za prvo nadstropje njihovega novega doma. Bilo je dobro videti ga spet, Abdalaha, vendar po drugi strani… Izgleda precej slabo, manjkata mu dva sprednja zoba, v obraz je umazan in močno opraskan na desni strani, zraven ušesa. V Ljubljani se je ravno začel smejati, ko se je moral vrniti nazaj v Gazo. Njegov oče mi je zaupal, da tako zelo ni jokal od družinskega pogreba.

Okrog nas se je začela zbirati večja skupina otrok njegove starosti, zato sem na plano potegnil tisto Mladino, v kateri sem popisal zgodbe otrok, ki so bili takrat skupaj z Abdalahom na rehabilitaciji, vključno z njegovo, jasno. Ta izvod vedno nosim s seboj v nahrbtniku, ker odpira veliko vrat. Abdalah je svojega že dobil ob odhodu iz Slovenije, vendar sem mu dal tudi tega, kar ga je zaposlilo za nekaj časa vpričo njegovih prijateljev. Kdor bo pozoren na spodnjo sliko, bo na zgornji fotografiji v časopisu prepoznal Abdalaha, ki z vodoravno iztegnjenimi rokami jaha konja. Ko je prišel v Ljubljano, ni mogel povsem iztegniti svojih rok, le nekje do kota 45 stopinj. Zdaj, zaradi odsotnosti nadaljnje, očitno nujno potrebne rehabilitacije, je na istem, kot je bil prej. Ko ga je oče vzpodbujal, naj vendarle poskuša iztegniti roke višje, se je na Abdalahovem obrazu narisala trpka bolečina in je odnehal.

Okoli dvesto metrov njihove ulice, ki se nahaja na jugu mesta Gaza, je povsem razritih. Človeško oko prepozna, kje so včasih bile hiše, ker iz tal tu pa tam gledajo temelji in rjaste žice, medtem ko njihovi nekdanji prebivalci zdaj životarijo v nemogočih pogojih, stisnjeni v betonskih barakah ter zasilnih šotoriščih.

Ko sva se vračala do glavne ceste, da tam vzameva taksi, sva šla mimo nekaterih hiš, ki so preživele izraelsko ofenzivo, oziroma iz nje izšle le s poškodovanimi fasadami. Te hiše dajejo vtis, kako je Abdalahova ulica nekoč izgledala. Očitno je bila lepa. Vendar tudi če jo obnovijo do zadnje potankosti, ne bo nikoli več ista. Tistih 29 ljudi bo vedno manjkalo v njej.

Vrnila sva se v center mesta Gaza in od tam odšla do obale, nedaleč stran od dragih hotelov za 100 dolarjev na noč, v katerih prebivajo bogatejši novinarji in razni tujci, ki se tu mudijo iz drugih razlogov. Filantropski aristokrati in podobni. Čeprav le nekaj kilometrov stran od Abdalahove ulice je ta del mesta povsem drug svet. Nisem ga hotel gledati. Nekje naprej od teh kompleksov sva krenila s ceste na peščeno plažo, kjer je Andrew dan prej spoznal palestinske surferje. Gre za skupino mladeničev, ki so si na plaži uredili preprosto kolibo iz pločevine, v kateri imajo svoje stvari in surfe, ki si jih med seboj delijo, saj jih ni dovolj za vsakogar posebej. Surfe so dobili prek raznih donacij simpatizerjev po svetu, saj si jih sami bržkone ne bi mogli privoščiti. Andrew je odločen, da bo o njih naredil fotoreportažo vsaj za svojo spletno stran (andrewmcconnell.com), vendar danes je prišel surfat z njimi. Nadel si je v obleko, ki telo zaščiti pred hladno vodo, vtaknil fotoaparat v nepremočljiv, prozoren, plastičen ovoj in kmalu zatem s surfom pod ramo stekel visokim valovom naproti.

Pokadil sem cigaret in ogorek živčno potlačil z nogo v pesek. Ni se mi dalo stati na plaži. Čez par sekund sem v kolibi zmetal obleko s sebe in iz Andrewovega nahrbtnika potegnil ven njegove kopalke. Ne znam surfati, ampak plavanje tudi ni še povsem iz mode, sem sklenil. Stekel sem med valove, ki so me jezno metali ob peščena tla in porivali nazaj, vendar mi jih je čez čas uspelo prevarati in izmuznil sem se mimo prvih naprej. Tu se je šele začela prava bitka. Valovi so se silovito dvigovali nad menoj in me prevračali, vendar kljub temu sem vztrajno rinil dalje. Močni sunki vode so z mene spirali sloje žalosti, ki so se lepili name čez dan. Kmalu ni bilo več Gaze okrog mene, le še jaz in ti besni, penasti valovi, ki so grmeli nadme in ki sem jih z vedno večjo spretnostjo obvladoval. Vse dokler se ni nad menoj dvignil val, ki sem ga v trenutku, ko sem ga zagledal, poimenoval: big motherfucker. Ne vem točno, kako in kaj, ampak naenkrat sem bil pod gladino in brcal okrog sebe kot majhen otrok, medtem ko me je prevračalo kot v pralnem stroju. Priznal sem nadmoč big motherfuckerja in se brez občutka osebnega poraza umaknil do plitvejše vode, kjer sem se s stopali lahko zanesljivo dotaknil morskega peska. Na nebu je zopet odjeknilo. Ameriški lovec F16, s katerimi nas izraelska vojska nenehno preletava, je ponovno prebil zvočni zid nekje visoko nad nami. Vendar niti to me ni vrnilo v Gazo, ne zares. Andrew je posnel okrog sto fotografij palestinskih kolegov surferjev, kako jahajo valove in na koncu na svojem prijadral skoraj do obale. Nebo se je že začelo temniti. »Uf, kakšna svoboda, kakšen občutek!« je ponavljal. »Moraš poskusiti, enostavno moraš poskusiti.« Prikimal sem. Za vse je enkrat prvič. Zakaj pa ne v Gazi? Kdo ve, kdaj in kje bi se utegnila ponuditi naslednja priložnost.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness