Britoff italijanskih političnih duhov

V sredinem tematskem Britoffu preteklost ni mrtva. A če gre verjeti nekdanjemu italijanskemu predsedniku vlade in predsedniku Evropske komisije Romanu Prodiju, lahko iz preteklosti dobimo odgovore o sedanjosti in to ne zgolj s preučevanjem mrtvih ljudi, ampak lahko mrtve celo prikličemo na obisk in jih povprašamo po velikih skrivnostih. Na primer, kdo je bil odgovoren za smrt nekdanjega italijanskega premiera Alda Mora, ki je izginil na današnji dan leta 1978. 

Kdo je Mora 55 dni kasneje prerešetal s kroglami in ga pustil v prtljažniku katrce, parkirane sredi Rima, je bolj kot ne jasno. Ugrabili so ga pripadniki skupine Rdeče brigade, samooklicane marksistično-leninistične skupine, ki je v italijanskih letih svinca, kot je bilo poimenovano obdobje politične napetosti in nasilja v 70-ih letih, izvedla več terorističnih dejanj. Eden izmed voditeljev Rdečih brigad, Mario Moretti, je zločin priznal in zanj presedel 15 let v zaporu. O skupni odločitvi, ki je bila sprejta z glasovanjem, da Mora ubijejo, so pričali tudi drugi člani Rdečih brigad.

A ugrabitev in uboj Alda Mora je kljub temu še danes vir brezštevilnih teorij zarot in špekulacij. O nenavadnem primeru je namreč gotovo vsaj še to, da je bil ključna prekretnica v povojni politiki Italije. 

Aldo Moro je bil marca leta 1978 eden najpomebnejših politikov v Italiji, saj je bil predsednik največje stranke, Krščanske demokracije. Dvakrat je vodil italijansko vlado in pri tem sestavil pet – v tistem času tipično kratkoživih – vladnih kabinetov. Italijanski premier je bil večji del 60-ih let. Vlada, ki jo je vodil njegov strankarski rival Gulio Andreotti, se je sesula januarja, tako da je bila Italija praktično brez vlade. 16. marca je bil Moro na poti v parlament, v katerem naj bi potekalo glasovanje o formiranju nove vlade, ki je sicer ni nameraval voditi, a je bil njen glavni arhitekt. 

Moro je bil voditelj levega krila Krščanske demokracije, ki je Italiji vladala veliko večino povojnega obdobja. Njegov glavni politični dosežek je bilo osnovanje tako imenovanega zgodovinskega kompromisa, zavezništva med Krščansko demokracijo in Komunistično partijo, ki ga je sklenil s karizmatičnim komunističnim prvakom Enricom Berlinguerjem. Ta koalicija je šla marsikomu v nos. V prvi vrsti Washingtonu, pa tudi Vatikanu, socialdemokratski stranki, liberalcem in bolj konzervativni struji Krščanske demokracije. 

Najvplivnejši politik desnega krila je bil najbolj pretkani italijanski politik Giulio Andreotti. Njegov kasnejši padec v začetku devetdesetih so povzročila razkritja številnih stikov z mafijskimi šefi. V dolgih desetletjih v vrhu italijanske oblasti pa je bil Andreotti tudi de facto zunanji minister Vatikana v Italiji in svetu. 

Ko je odjeknila novica, da je bil Moro ugrabljen, to ni ustavilo formiranja nove vlade pod vodstvom Andreottija in z zunajvladno podporo komunistične partije. Vlada se je začela pogajati z Rdečimi brigadami o izpustitvi Mora. V zameno za Mora so Brigade zahtevale izpustitev več svojih priprtih pripadnikov. Vlada je to gladko odbila. Policija je med tem iskala, kje naj bi se Brigade skrivale, a je bila pri tem v dveh mesecih brez uspeha. 

Zanimivo poglavje zgodbe so bila pisma, ki jih je v ujetništvu pisal Moro. Ugabtelji so mu nareč omogočili komunikacijo in Moro je napisal kar 86 pisem. Naslovil jih je na svoje bližnje, politike v svoji stranki in celo papeža Pavla VI. Iz njih je jasno, da se je zavedal, da so ga politični kolegi pustili na cedilu.

Naboljšo sled je policija dobila od Romana Prodija, ki je bil takrat mlad politik na italijanski levici. Kot je povedal, se je udeležil seanse, na kateri so s prijatelji priklicali duha svojega profesorja. Ker je bilo izginotje Mora glavno vprašanje dneva, so ga vprašali po njegovi lokaciji. Duh je po besedah Prodija odgovoril z besedo Gradoli. Policija je nato preiskala vas s tem imenom v bližini Rima, ne pa tudi ulice v Rimu s tem imenom – kjer se je resnično skrival Moro.

Prodi je nenavadno zgodbo ponovil celo pred parlamentarno preiskovalno komisijo konec devetdesetih let. Obveljalo je splošno sprejeto mnenje, da je Prodi preko svojih povezav nekako vedel za to, kje je ugrabljeni Moro, a tega ni hotel povedati, da ne bi razkril svojega vira. Še bolj kontroverzna špekulacija pa je, ali so za to vedeli tudi drugi v vrhu italijanske politike.