BritOFF izgnanih in zaprtih

10.05

Politika / OFFsajd

Obletnica ruandskega genocida

Dvajset let po genocidu o vlogi Francije, OZN in lekcijah

Jaša Veselinovič

 / 7. 4. 2014

V tokratnem Abecedariju spregledanih o Ruandi in njenih odnosih s sosednjo Ugando. Vzhodnoafriški državi sta vse od druge vojne v Kongu v milo rečeno zapletenih odnosih. V letih 1999 in 2000 sta se vojski obeh držav namreč večkrat spopadli v bližini mesta Kisangani, bogatega z diamanti. Pred tem sta se Ruanda in Uganda skupaj borili proti vladi Laurenta-Désiréja Kabile, očeta kasnejšega in današnjega predsednika Demokratične republike Kongo Josepha Kabile, in silam, ki so ga podpirale.

Približno 20 let po razdoru v aliansi med Ruando in Ugando beremo, kako Uganda iz svoje države deportira ruandske državljane. Nedavno so na primer iz Ugande deportirali Ruandko in Francoza, oba zaposlena pri južnoafriškem telekomunikacijskem operaterju MTN Group. Razlog za deportaciji je sum, da sta pod pretvezo dela za podjetje spodkopavala nacionalno varnost. Ugandski varnostni viri trdijo, da sta prisluškovala visokim političnim in varnostnim uradnikom in informacije delila s tujo vlado, ki bi naj bila ruandska.

Ruanda, ki ji od leta 2000 vlada Paul Kagame, po drugi strani ugandske oblasti obtožuje, da na svojem teritoriju dopuščajo rekrutacijo ljudi v organizacijo Ruandski nacionalni kongres z namenom spodkopavanja ruandskega reda. Organizacijo ruandske oblasti dojemajo kot uporniško, povezujejo jo z v Južno Afriko izgnanim bivšim funkcionarjem ruandske vojske Kayumbo Nyamwaso.

Najbolj pa odmeva odpustitev in aretacija ugandskega vrhovnega šefa policije Kaleja Kayihure, ki ga je ugandski predsednik Yoweri Museveni odpustil pred slabim letom dni. Sedaj se Kayihura na zatožni klopi brani pred obtožbami, kot je ta, da je vzpostavil svojo milico, in še pomembneje, da je med letoma 2012 in 2016 ilegalno v Ruando deportiral azilante, ki so jih nato tam obsodili na zapor, povečini na podlagi obsodb o kovanju zarote proti ruandskemu predsedniku Kagameju. Kayihura je bil nekdaj najbolj zvest podpornik Musavenija, a mu ta, kot kaže, več ne zaupa: nenazadnje si za pričo na svoji poroki Kayihura ni izbral Musavenija, pač pa nikogar drugega kot Kagameja.

8.05

Ameriško finančno ministrstvo je sporočilo, da tri podjetja, povezana z ruskim oligarhom Olegom Deripasko, umika s seznama sankcij. Na seznam so energetska podjetja En+ Group, UC Rusal in JSC EuroSibEnergo na ameriškem finančnem ministrstvu dodali lanskega aprila, domnevno zaradi tesnih povezav Deripaske z rusko vlado in Vladimirjem Putinom. Sankcije so vsem ameriškim poslovnim entitetam prepovedale poslovanje s tremi podjetji. Oligarhovo premoženje ostaja zamrznjeno še naprej, medtem ko naj bi se tri podjetja zavezala k zmanjšanju vpliva Deripaske. Tako naj bi v vseh podjetjih Oleg Deripaska zmanjšal delež svojih delnic, da bo ta nižji od 50 odstotkov, podjetja pa naj bi sestavila neodvisne odbore direktorjev. Vendar je verjetno pomembneje, da je Rusal največji svetovni proizvajalec aluminija izven Kitajske. Njegovo sankcioniranje je povpraševanje po kitajskem aluminiju le povečevalo, kar vladi Donalda Trumpa, ki skuša v trgovinski vojni kitajsko gospodarsko rast omejiti, ni moglo preveč ugajati. V prihajajočem tednu na trgovinska pogajanja z ameriškimi kolegi v Washington prihaja kitajski podpremier Liu He.

Na Kosovu danes okrog 25 tisoč zaposlenih v javnem sektorju začenja s stavko, s katero zahtevajo enakopravno obravnavo v osnutku zakona o plačah. Tako se pridružujejo stavki učiteljev in profesorjev, ki stavkajo že dva tedna, in zdravnikom, ki - sicer s prekinitvami stavke - že mesec dni opravljajo le nujne posege. Medtem so stavkali tudi rudarji, ki so z vlado že sklenili dogovor o zvišanju plače za 20 odstotkov. Učitelji zahtevajo 30-odstotni dvig plače, medtem ko jim je vlada ponudila le 10-odstotnega. Osnutek zakona, ki naj bi prvič poenotil kosovski plačni sistem, predvideva le zvišanje plač tistih v vladnih službah, ne pa tudi plač vseh ostalih v javnem sektorju, trdijo stavkajoči.

V mestu Aden na jugu Jemna, kjer domuje mednarodno priznana jemenska vlada, so protestnice pred poslopjem notranjega ministrstva zahtevale informacije o izginulih sinovih. Nekatere pogrešajo že več kot dve leti, sumijo pa, da so zaprti v zaporu Bir Ahmed na jugu Adna, ki ga vodi milica, povezana z Združenimi arabskimi emirati.