Konec britanskega republikanizma

Ob 10:00

Pred dnevi je politični vihar v Združenem kraljestvu, kjer se premierki Liz Truss že po mesecu dni vladanja močno trese stolček, popolnoma zasenčila napoved kronanja kralja Karla III. v prihajajočem mesecu maju. Po smrti kraljice Elizabete II. bi britansko republikansko gibanje lahko dobilo nov zagon. Prav na današnji dan leta 1660, ob koncu angleškega republikanskega obdobja, so usmrtili devet sodnikov, ki so podpisali smrtno obsodbo angleškega kralja Karla I. Ob tej priložnosti se v materialističnem BritOFFu oziramo nazaj v čas zatona angleške republike in krvavega kaznovanja angleškega republikanskega sodstva.

Edino obdobje republikanstva na otočju Velike Britanije po preoblikovanju Rimske republike v cesarstvo se je odvilo med letoma 1649 in 1660 po angleški državljanski vojni. V njej so se - predvsem zaradi absolutističnih teženj kralja Karla I. - proti rojalistom borili podporniki parlamenta, ki ga je kralj poskušal ukiniti. Prvi dve fazi vojne sta se odvili med letoma 1642 in 1649. Kljub temu, da se je v tem času na parlamentarni strani zamenjala struktura vodilnih, je parlamentarnim silam z Oliverjem Cromwellom na čelu uspelo premagati rojaliste in ujeti samovoljnega Karla I.

Sojenje kralju Karlu je vodila komisija 135-ih sodnikov. 68 sodnikov pri procesu ni hotelo sodelovati ali pa zanj sploh niso vedeli, vendar jih je zmagovalna parlamentarna struja brez soglasja dotičnih 68-ih vseeno uvrstila na seznam komisije. Sodbo je kralju izreklo 67 sodnikov, 59 pa jih je podpisalo njegovo smrtno obsodbo. Po kraljevi usmrtitvi je parlament razglasil republikansko združenje Anglije, Walesa in Irske, imenovano Angleški Commonwealth. Državljanska vojna je trajala še dve leti in se končala z dokončnim rojalističnim porazom v bitki pri Worcesterju.

Leta 1653 je vodja parlamentarne strani Oliver Cromwell prevzel diktatorsko oblast in Commonwealth spremenil v republikanski protektorat pod njegovo osebno oblastjo, ta protektorat pa je vključeval tudi Škotsko. Tako je ostalo do njegove smrti pet let kasneje, ko se je med Oliverjevim sinom, Richardom Cromwellom, in ostalimi parlamentarnimi veljaki vnel boj za oblast. Leta 1959 je Richard Cromwell pod pritiskom popustil in oblast predal parlamentu, ki sta ga vodila radikalna podpornika vojaške diktature Charles Fleetwood in John Lambert. Po letu dni njune vladavine je guverner Škotske, general George Monck s svojo vojsko odkorakal na jug in s silo odvzel oblast vojaški hunti Fleetwooda in Lamberta.

George Monck, ki je podpiral čim manjšo vlogo vojske v državnem delovanju, se je v državljanski vojni boril na strani rojalistov, vendar je po vzponu Oliverja Cromwella zvestobo prisegel novemu diktatorju - predvsem zaradi Cromwellove naklonjenosti relativno nizkim finančnim izdatkom za vojsko. Po Cromwellovi smrti je podpiral njegovega sina Richarda, zaradi česar se je tudi odločil ustaviti vladavino radikalne vojaške struje. Pol leta po Monckovi zasedbi Londona leta 1660 je istoimenski sin usmrčenega kralja Karla I. v izgnanstvu v Haagu uradno razglasil prevzem angleške krone in premirje s parlamentarno stranjo. General Monck, ki je izgnanemu Karlu premirje tudi predlagal, je v monarhični ureditvi videl rešitev za nastalo anarhijo in razglasil kralja Karla II. za suverenega vladarja.

Novi parlament, takrat že v monarhični ureditvi, je še istega leta sprejel zakon o odškodnini in odgovornosti, na podlagi tega pa so na smrt obsodili 51 vodilnih funkcionarjev republikanskega obdobja. Od tega jih je bilo 24 že mrtvih, v roku dveh let pa je bilo po hitrih postopkih usmrčenih 13 sodnikov, ki so leta 1649 podpisali smrtno obsodbo Karla I. Nekaj preživelih sodnikov je bilo oproščenih, ostali so bili obsojeni na dosmrtno zaporno kazen.

Ob 8:00

Britanski kralj Karel III. je po predlogu premierke Liz Truss za finančnega ministra imenoval nekdanjega zunanjega, zdravstvenega in kulturnega ministra Jeremyja Hunta. Premierki po dobrem mesecu na čelu britanske vlade že močno grozi propad. S prejšnjim finančnim ministrom Kwasijem Kwartengom je Liz Truss zasnovala predlog finančnega načrta, ki je predvideval znižanje davkov za najbogatejše. S tem je premierka želela na britanski post-brexitovski trg pritegniti tuje investitorje, kar naj bi pomagalo v boju proti recesiji. Načrt, ki bi v času gospodarskega blagostanja morda celo uspel, je v realnosti svetovne recesije naletel na plaz kritik in ogorčenja tako s strani ljudstva kot tudi dela torijske stranke in celo londonskega finančnega centra. Premierka Truss je zato prejšnji teden odstavila ministra Kwartenga in napovedala zvišanje davkov za podjetja.

V britanski politiki Jeremy Hunt zaseda ministrska mesta od vlade Davida Camerona. Ko je ministroval zdravstvenemu ministrstvu, je zagovarjal večjo privatizacijo nacionalnega zdravstvenega sistema, znanega kot NHS. Ob julijskem odstopu Borisa Johnsona je bil tudi v ožjem krogu kandidatov za novega britanskega premierja, kasneje pa je svojo podporo namenil protikandidatu Liz Truss, Rishiju Sunaku. Čeprav je minister Hunt po uvodnih pogovorih s premierko Truss poudaril, da premierka ostaja najvišja avtoriteta v vladi, se je razmerje moči s tem, ko je Truss morala odstopiti od svojih finančnih načrtov, prevesilo na stran finančnega ministra. Po poročanju časnika Guardian so z imenovanjem Hunta zadovoljni vodilni torijci in guverner angleške centralne banke, ki so načrt prejšnjega finančnega ministra močno kritizirali in ga označili za norost.

Ob 9:00

Etiopska vlada je prepovedala uvoz nenujnega blaga s plačilom v tuji valuti. Bankam je ukazala, naj podjetjem, ki uvažajo kaj s seznama nenujnih izdelkov, ne izdajo tuje valute. Na seznamu je 40 dobrin, med drugim prevozna sredstva, stenske ure, dežniki, tepihi, mila, alkohol, cigareti in parfum. Vlada je ukrep v Adis Abebi uvedla zaradi vse manjših tujih deviznih rezerv v državi. Aktualnih uradnih podatkov o rezervah tujih valut, ki jih imajo etiopske banke, ni. Konec lanskega leta so znašale 1,6 milijarde ameriških dolarjev, kar zadošča za manj kot dva meseca uvoza v Etiopijo. Država, ki je že pred vojno z upornimi Tigrajci na severu imela velik presežek uvoza nad izvozom, je močno odvisna od uvoza naftnih proizvodov, žita in zdravil. Združeni narodi so večkrat poročali o akutni lakoti etiopskega in tigrajskega prebivalstva. Pred tednom dni bi se morali obe strani v državljanski vojni sicer sestati na prvih uradnih mirovnih pogajanjih od začetka vojne, a je bilo srečanje pod pokroviteljstvom Afriške unije odpovedano zaradi “logistike”.

Mednarodni denarni sklad in tunizijska vlada sta dosegla okvirni dogovor o posojilu v vrednosti skoraj dveh milijard evrov. Tunizija se je v zameno za posojilo zavezala k izčrpni gospodarski reformi, ki bo vključevala: obdavčitev dejavnosti, ki zdaj sodijo v sivo ekonomijo, boljšo preglednost javnega sektorja in razširitev mrež socialne varnosti. Posojilo prihaja v času pomanjkanja hrane, osnovnih dobrin, devetodstotne inflacije in velikega nezadovoljstva v tej severnoafriški državi. Tunizija je namreč močno odvisna od uvoza. Še dodatno jezo je med Tunizijci zanetil predsednik Kais Sajed, ki je pred letom dni razpustil vlado in prevzel izvršno oblast, letos pa je sprejel še novo ustavo. Nezadovoljstvo so prebivalci pokazali med vikendom, ko se je na tisoče protestnikov zbralo v prestolnici Tunis na največjih protestih proti Sajedu.