Novoveška ledena doba

Svetovna javnost je te dni osredotočena na podnebno konferenco COP26 v Glasgowu, kjer okrog 25 tisoč delegatov – z voditelji 200 držav na čelu – poskuša in bo v naslednjih desetih dneh poskušalo najti skupno okoljsko politiko. Na konferenci, ki jo malodane vsi politiki in okoljski aktivisti opisujejo kot zadnjo priložnost za resno ukrepanje proti nadaljnjemu segrevanju ozračja, se stvari že zapletajo. Za dosego cilja, ki je ohraniti segrevanje ozračja do 1,5 stopinje Celzija do konca stoletja, bi morale države doseči ogljično nevtralnost do leta 2050. K temu cilju sta se zavezali tako ZDA kot tudi Evropska unija, a Kitajska, trenutno največja svetovna onesnaževalka ozračja, se svojim fosilnim gorivom ne bo odpovedala do leta 2060. Prav tako je Indija, četrta na lestvici največjih proizvajalcev izpustov, napovedala svojo ogljično nevtralnosti šele za leto 2070.

Kljub temu dajmo času čas in trenutne politične teme prepustimo ostalim sodelavcem naše aktualnopolitične redakcije za kasnejše informativne oddaje. Ker je sreda dopoldne in poslušate zgodovinski BritOFF, se ozrimo na dogodke, katerih neposredne posledice ne morejo več doseči naših življenj. Trenutno nepredvidljivo vreme še zdaleč ni edino v novoveški, kaj šele v celotni človeški zgodovini. Pred več kot tremi stoletji je na prelomu med letoma 1708 in 1709 namreč Evropejce ob odpiranju oken zadel zaskrbljujoče hladen zrak.

Petega januarja 1709 je angleški znanstvenik William Derham v Londonu nameril minus 12 stopinj Celzija. Temperatura se je izkazala za najnižjo izmerjeno v Združenem kraljestvu od leta 1697 do danes. Val hladnih temperatur je prav tako zajel preostalo Evropo in ponekod v Franciji spustil živo srebro do minus 15 stopinj Celzija. Nenavaden vremenski pojav, znan kot velika zmrzal leta 1709, je povzročil najhladnejšo zimo v Evropi v zadnjih 500 letih, odkar meteorologi zbirajo vremenske podatke.

Sodobne raziskave so po pregledu sicer zelo skopih zgodovinskih virov veliko zmrzal pripisale pojavu tako imenovanega Maunderjevega minimuma. Šlo naj bi za obdobje izrazite neaktivnosti sončnih peg. Te so vidne kot temne oblike na površju Sonca, ki tam ostanejo do nekaj mesecev. Skupina sončnih peg lahko postane magnetno aktivna, kar povzroči sončni izbruh – izbruh dela sončnega materiala. Sončni izbruhi so tudi eden od mnogih dejavnikov globalnega segrevanja, zato je zaključek, da je do velike zmrzali pred 300 leti prišlo zaradi njihovega pomanjkanja, zelo logičen.

Še bolj zanimive od fizikalne razlage pojava so njegove posledice na političnem zemljevidu stare celine. Začetno evforijo, ki je Evropejce zajela ob zmrznitvi beneške lagune ter rek Sene in Temze, so kmalu nadomestile politične igrice. V absolutistični Franciji, ki se je po zaslugi Sončnega kralja Ludvika XIV. v času velike zmrzali zapletla v vseevropsko špansko nasledstveno vojno, sta vladala pomanjkanje in huda lakota. Po ocenah zgodovinarjev je do konca leta 1710 od posledic zmrzali umrlo okrog 600 tisoč Francozov. Toda francoska vladajoča struja je za smrtne žrtve krivila vojno stanje in ne slabe odzivnosti države na nizke temperature.

V tistem obdobju se je na severovzhodu Evrope bila velika severna vojna med švedskim imperijem in ruskim cesarstvom. Na Švedskem se je dobro desetletje pred veliko zmrzaljo za kralja okronal takrat petnajstletni Karel XII. in se proglasil za božjega kralja. Leta 1708 se je odločil za napad na Rusijo, ki ji je takrat vladal eden bolj znanih carjev, Peter Veliki. Švedi, podobno kot v kasnejših stoletjih Francozi in Nemci, so v pol leta zavzeli rusko ozemlje do Ukrajine, kjer pa jih je zadela velika zmrzal. Vsako noč je na odprtem zmrznilo več sto švedskih vojakov, medtem ko so Rusi dobro poskrbeli za ogrevanje svojih vojaških postojank. Zdesetkana švedska armada se je julija naslednjega leta srečala s spočitimi ruskimi četami pri Poltavi v Ukrajini, kjer so Rusi v odločilni bitki zmagali in zaključili dobro stoletje trajajočo švedsko ozemeljsko širitev.

Za veliko zmrzal, anomalijo v sicer zelo predvidljivem klimatskem območju, in posledične propade nekaterih imperijev morda res lahko krivimo pomanjkanje sončnih izbruhov. In morda lahko za trenutno podnebno segrevanje delno okrivimo njihovo pogostost. A v trenutni podnebni zagati smo predvsem zaradi našega obnašanja do narave. In danes je na kocki veliko več kot le skorajda irelevantna bitka pri Poltavi.