Od Chicaga do Guantanama

9.00

Začenjamo v Grčiji, kjer je parlament z 233 glasovi za predsednika države izvolil proevropskega konzervativca Prokopisa Pavlopulosa. Zanimivo je, da ga je kljub njegovi politični drži predlagala ravno Siriza. Izbiro je treba razumeti kot željo predsednika vlade Ciprasa, da si s kandidaturo strokovnjaka za ustavno pravo, kot je Pavlopulos, pri pospešitvi izvolitve novega predsednika pridobi podporo ostalih strank. Ravno spodletela izvolitev predsednika je namreč decembra zrušila vlado in pripeljala do predčasnih volitev. Proti Pavlopulosu je kot edini kandidat nastopil Nikos Alivizatos, profesor ustavnega prava, predlagan s strani strank Potami in Pasok.

Nadaljujemo v Ukrajini. Po besedah predstavnika proruskih seperatistov ti po novem v celoti nadzorujejo strateško pomembno mesto Debalcevo. Po nedeljskem podpisu prekinitve ognja v Minsku je na večjem delu fronte z izjemo Debelceva zavladal mir. Ta naj bi po besedah upornikov v času sklenitve prekinitve ognja pripadal njim in bil posledično neupravičen do miru. Po več dni trajajočem obleganju se je iz mesta umaknilo več tisoč ukrajinskih vojakov. Posamične enote naj bi nesmiselno obrambo poskušale vzdrževati le še na jugu mesta.

Končujemo s cvetkami iz ZDA. Državni tožilec Eric Holder je za novinarje izjavil, da je Obamova administracija z žvižgači delovala kar se da strpno. Zavrnili naj bi namreč več možnih pregonov kot kdajkoli prej. Po drugi strani pa je pozabil omeniti, da je bilo pod njim odobrenih več postopkov kot kdajkoli prej. Na to niso pozabili novinarji, ki se z omenjenimi izjavami upravičeno ne strinjajo.

10.00

Poslušalci ste si gotovo ogledali slavni film Orsona Wellesa Dotik zla. Saj se spomnite - govori o pokvarjenem detektivu, katerega ugled je zgrajen na množici izsiljenih priznanj, grožnjah in tako naprej. Današnja tema se ukvarja s podobno problematiko. Navezuje se na prenos ravno takega ravnanja s  področja policijskega upravljanja s populacijo drugorazrednega statusa na zapornike podpravnih zapornih centrov, kot je sloviti Guatanamo. Kako so iste obravnave deležni državni notranji grešni kozli - ekonomsko podhranjene in h kriminalu, lenobi in sodomiji nagnjene manjšine - in potencialni eksplozivni motilci demokracije, lepo vidimo na primeru Richarda Zuleya.

Ne gre za eno od žrtev takšnih ravnanj, temveč za detektiva, ki je svoje delo v severnem Chicagu nadaljeval v zloglasnem zaporu na Kubi, kamor je prispel leta 2002. Priznanja, ki so si v Chicagu sledila po tekočem traku, so služila bolje kot vsak seznam med uradnim šolanjem pridobljenih kompetenc. Tako kot miličnik kot tudi kot poročnik ameriške vojske se je Zuley med zasliševanjem posluževal večurnega priklepanja na ograje, podtikanja dokazov, grozenja s škodovanjem družini zaslišanega in smrtno kaznijo, ki naj bi nastopila, če zaslišani ne bi izkašljal priznanja.

Prvi udarci njegovi bleščeči karieri so bili zadani dve leti nazaj, ko je bil z obrazložitvijo pomanjkanja dokazov izpuščen zaradi uboja obsojeni Lathierial Boyd. Ta je v zaporu takrat gnil že triindvajset let. Trenutno so v obravnavi prav tako krhki primeri treh bitij, katerih priznanje je dosegel Zuley.

A vse to je očitno služilo zgolj za uvod temu, kar je tip od leta 2003 počel guantanamskemu zaporniku Mohamedu Ould Slahiju. Od celodnevnih priklepanj na ograjo do grozenja njegovi familiji, imaginarnih popotovanj s čolnom in nato ponovnim zasliševanjem.

Kot vseskozi prej je poročnik tudi tokrat prejemal same pohvale. Nadrejeni so dobili vtis, da so po vseh vajencih končno zaposlili človeka, ki ve, kaj dela. Informacije, ki sicer niso imele nobene podlage in medsebojne povezave, so namreč curljale kot nikoli prej. No, vsaj če odštejemo tiste, ki jih je poročnik pridobil v Chicagu. V vsakem primeru je bilo vse, kar je Mohamed Ould Slahi, ki je trenutno še vedno v Guatanamu, za sodišča totalno neuporabno.

Detektivov primer, ki nas popelje iz Chicaga v Guantanamo, gotovo bije v oči, saj z zgodbo enega akterja prikaže sorodnosti med dvema praviloma ločenima področjema in tipoma populacije. A za konec recimo tole - zgodba naj služi kot primer delovanja določenih institucij, ne pa kot opis specifične osebe kot vira vsega zla. Če vso krivdo zvalimo na detektiva, ne storimo drugega kot to, da s svojim moraliziranjem proizvedemo grešnega kozla številka tri, medtem ko sam problem ostane spregledan.