Simbolni milijoni za slovensko mejno krajino

Do državnozborskih volitev je še dva meseca in stranke se nanje pospešeno pripravljajo. To se kaže tudi v parlamentarnem delovanju. Vlada že več tednov poskuša skozi državni zbor spraviti čim več zakonov in dopolnitev, kot so dopolnitve kazenskega zakonika, digitalna preobrazba, zdravniške plače in energetski vavčerji. Vsi pa imajo po svoje pridih ideološkega programa koalicijskih strank. Tako so se med dobitniki energetskih vavčerjev skladno z »dobro staro« vrednoto pojavile velike družine s tremi ali več otroki. Vlada pa ne posega le na področja strogo notranje ureditve, temveč pogleduje tudi proti mejam države. Parlamentarni odbor za notranje zadeve je odobril predlog dopolnitve zakona o nadzoru državne meje, ki se tako seli na zadnjo parlamentarno obravnavo. Predlog, ki je torej osrednja tema današnjega Neuradnega lista, v sebi skriva zanimivo politično interpretacijo.

Obstoječi zakon o nadzoru državne meje je bil sprejet leta 2007. Takrat je uredil nadzor meja in določil pristojne organe zanj skladno s pravom Evropske unije, kar je bila prioriteta za takratno slovensko oblast. V petnajstih letih do danes pa se je na področju nadziranja slovenskih meja zgodilo marsikaj, najbolj seveda izstopa begunska kriza zadnjih sedmih let. Na vrhuncu migracijskega vala so se dejanske pristojnosti policije in drugih nadzornih organov na meji spremenile in s tem povečale potrebo po prenovi zakona.

Vlada se je kot predlagateljica dopolnil zakonodajne rešitve lotila na precej svojevrsten način. S predlogom je namreč predvidela 2,5 milijona evrov pomoči obmejnim občinam, ki so bile v času begunske krize leta 2015 obremenjene s policijskim in vojaškim nadzorom meje. Predlog je ministrstvo za notranje zadeve pospremilo z obrazložitvijo, da bodo dopolnitve povrnile stroške obmejnim občinam in da so nezakonite migracije v Sloveniji stalnica že zadnjih sedem let.

Proti predlogu je nastopila izključno stranka Levica. Po njihovem mnenju je predlog orodje za širitev protibegunske mentalitete in podkupnina za občine, v katerih naj bi imela stranka SDS svoje politične interese. Prav po njihovem mnenju prihaja kakršna koli pomoč obmejnim občinam sedem let prepozno, saj dotok beguncev ni več tak kot leta 2015. Čeprav gre z 2,5 milijona evrov le za simbolno gesto države, pa se je niso branile ostale opozicijske stranke, ki so zakonu napovedale podporo in zavzele stališče, da je prav, da se stroški krize občinam povrnejo.

Kljub nizkemu znesku pomoči in relativni nepomembnosti te zadeve v primerjavi z drugimi zakonskimi predlogi je treba na enotnost koalicijskih in opozicijskih strank gledati tudi z zornega kota prihajajočih volitev. S takšnim predlogom pred volitvami pozornost pritegne begunska problematika, kar je v interesu trenutne vladajoče politične struje. Prav tako lahko denarna pomoč lokalni samoupravi pomeni podporo, česar pa se ne bi branila trenutna opozicija.