Spet Kitajci, spet Afrika

10.05

V Abecedariju spregledanih se vračamo v Džibuti, majhno predsedniško republiko na severovzhodu Afrike, ki stoji ob pomorski poti iz Azije v Evropo skozi Sueški prekop. Mimo Džibutija pluje kar tretjina vsega svetovnega ladijskega tovora. Konec oktobra smo o sodnem sporu Džibutija z državnim podjetjem Združenih arabskih emiratov DP World že pisali. Mednarodno arbitražno sodišče v Londonu je že takrat razsodilo v prid podjetja DP World, ki mu je vlada enostransko predčasno odvzela koncesijo za upravljanje s kontejnerskim terminalom v kraju Doraleh. Sodišče je Džibutiju sedaj naložilo še plačilo odškodnine v vrednosti 340 milijonov evrov, skupaj z obrestmi pa celotna kazen znaša skoraj 500 milijonov.

Kazen bo verjetno dodatno vplivala na državni dolg, ki znaša kar 85 odstotkov bruto domačega proizvoda, ta pa znaša le 1,6 milijarde evrov. Visok dolg sam po sebi ni tako velik problem kakor delež dolga tujim bankam, predvsem kitajskim, ki si lastijo krepko prek 80 odstotkov vsega dolga Džibutija. Američani, pa tudi Francozi, že opozarjajo na črni scenarij, v primeru katerega bi Kitajska odpisala del dolgov, v zameno pa dobila tako rekoč zastonjsko koncesijo za kritično, v tem primeru pristaniško infrastrukturo. “Črni scenarij” seveda za Američane in Francoze.

Džibuti je kitajskemu podjetju že prodal delež holdinga, ki upravlja s pristaniško infrastrukturo. Večnamensko pristanišče v kraju Doraleh na primer obratuje šele od lanskega leta, zgrajeno pa je bilo s pomočjo pol milijarde evrov vrednega posojila kitajske banke za izvoz in uvoz, ki ga minister za gospodarstvo in finance Ilyas Moussa Dawaleh opisuje kot “skoraj koncesijskega”.

Minister situacijo ocenjuje manj črnogledo od zahodnjakov. Kot pravi, se dolgovi državnih podjetij ne bi smeli šteti v skupni državni dolg, saj podjetja obratujejo izjemno ali imajo vsaj to sposobnost. Nedavno se je Dawaleh mudil na Kitajskem, kjer si je prizadeval za prestrukturiranje kitajskih posojil. Posebej dveh posojil: 400-milijonskega za izgradnjo železnice do Adis Abebe, prestolnice sosednje Etiopije, in 300-milijonskega za izgradnjo vodovoda, prav tako povezanega z Etiopijo. Nobeden od projektov ne ustvarja profitov, ki bi jih po načrtih sedaj že moral. Železnica je funkcionalna od lanskega leta, leto in pol kasneje od pričakovanj, po njej pa pelje le en tovorni vlak dnevno namesto treh, kakor je bilo predvideno. Zaradi težav z električno energijo vodovod sploh še ne deluje. Medtem pa skoraj štiri petine prebivalstva živijo v revščini, dve petini v ekstremni revščini.

Prevlada geostrategije je pač zadnja stopnja pred prevlado popolne distopije. Ne pozabimo, v Džibutiju imajo svojo vojaško bazo Francozi, v njej pa so prisotne tudi španske in nemške sile, Američani, Japonci, Kitajci in celo Italijani. Manjkajo le še Rusi, ki jih je Džibuti že zavrnil in se dogovarjajo s sosednjo Eritrejo.

8.05

Na finskih parlamentarnih volitvah je relativna zmagovalka socialdemokratska stranka, ki si je v 200-članskem parlamentu zagotovila 40 sedežev. Le en sedež manj bo imela desničarska antimigrantska Stranka Fincev, z 38 sedeži sledi na desnici bolj etablirana Stranka narodne koalicije. Največ je izgubila Stranka centra, predsednik katere je odhajajoči premier Juha Sipila, ki je v Cerarjevem stilu odstopil tik pred časom rednih volitev, domnevno zaradi spodletele zdravstvene reforme. Sledijo Zeleni in Leva koalicija. Zadnjo vlado sta poleg Stranke centra tvorili še Stranka Fincev in Stranka narodne koalicije.

Na Japonskem je okrog 400 tujcev prvič izvedlo pisni preizkus znanja, z opravljanjem katerega bodo lahko pridobili delovno vizo. Z aprilom je Japonska namreč uvedla nov vizumski režim za spopadanje s pomanjkanjem delovne sile v 14 panogah, kot so hotelirstvo, zdravstvena nega, gradbeništvo in kmetijstvo. V naslednjih petih letih vlada računa na približno 350 tisoč novih delovnih viz v teh sektorjih. V preteklosti je Japonska delovne vize podeljevala le za poklice, kot so zdravniki, pravniki in učitelji, sprememba zakonodaje pa je očiten odraz staranja družbe in upadanja rodnosti ter deficita delovne sile.

Iranski zunanji minister Džavad Zarif je povedal, da je Iran vzpostavil poseben finančni institut, paralelno strukturo mehanizmu, ki so ga vzpostavili Združeno kraljestvo, Francija in Nemčija. Prek tega mehanizma, ki še ni funkcionalen, naj bi v nedolarskih valutah evropske države trgovale z Iranom in zaobšle ameriške sankcije, ki so jih ZDA uvedle ob enostranskem odstopu od iranskega jedrskega sporazuma pred slabim letom dni. Vendar je Zarif potožil nad tem, da evropske države zaostajajo z izpolnjevanjem svojih obljub, in se spraševal, koliko časa evropske države potrebujejo za dokončno vzpostavitev mehanizma. Iransko gospodarstvo, odvisno od izvoza nafte in zemeljskega plina, pod sankcijami močno trpi. Uradni podatki sicer niso na voljo, vendar poročila kažejo, da se je izvoz nafte od uvedbe sankcij prepolovil. Iran nafto ponuja tudi prek domače energetske borze, a je nihče ne želi kupiti. Kakor da vsega človeškega zla ne bi bilo dovolj, so se nad velik del Irana spravili še bogovi, ki so nadenj poslali neurja in poplave, da bi uničili kmetijske površine.