Vse gremo na volišča

10.00

Pozdravljeni v zadnjem zgodovinskem BritOFFu pred predsedniškimi volitvami, ki bodo potekale to nedeljo. Preden se v nedeljo zapodimo na volišča, se vračamo k premisleku o starodavnem načinu izbiranja voditeljev, ki pa nikdar ni vključeval celotne populacije. Volilna pravica je bila namreč omejena na ozek krog ljudi. Sprva so bili to upravičenci na podlagi premoženjskega cenzusa, ponekod pa je veljal cenzus na podlagi stopnje izobrazbe državljana ali njegove pismenosti. Kljub temu da so se cenzusi razlikovali glede na vstopne kriterije, je za vse veljalo, da so lahko aplicirani le na moški del populacije. 

Boj za žensko volilno pravico je kot eden temeljnih stebrov enakosti med spoloma pomenil ključno spremembo v razmišljanju žensk. Ponudila sta se namreč izhod iz zasebne sfere domačega okolja in možnost družbene participacije, s tem pa tudi vključevanja v diskurze o političnih odločitvah. Prve zahteve po ženski volilni pravici so se pojavile po francoski revoluciji. Sprva je to vprašanje odprla Olympe de Gouges, ki je leta 1791 izdala Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke. Gre za dodatek k francoski ustavi, napisani leta 1771, ki naj bi razglašala enakopravno volilno pravico, a v njej volilna pravica žensk ni bila omenjena. Temu se je kasneje pridružila Mary Wollstonecraft z delom A Vindication of the Rights of Woman oziroma Utemeljitev pravic žensk, ki velja za eno temeljnih feminističnih del.

Med bolj znanimi boji za žensko volilno pravico gotovo ostaja gibanje Nacionalne zveze društev za žensko volilno pravico, katerega članice imenujemo tudi sufražetke. Gibanje, ki se je oblikovalo leta 1900 v Veliki Britaniji, si je sicer svojo bolj znano in radikalnejšo obliko nadelo leta 1903 pod vodstvom Emmeline Pankhurst. Večina evropskih držav je sicer uvedla splošno volilno pravico, kar pomeni tudi volilno pravico za ženske, v 20. stoletju. Zadnja evropska država, ki je uvedla žensko volilno pravico, je bila Švica. Moško volilno pravico je uzakonila za časa marčne revolucije 1848, žensko pa več kot sto let kasneje, leta 1968. V mednarodno pravo je bila ženska volilna pravica vpeljana leta 1948, s sprejetjem Splošne deklaracije človekovih pravic. 

Volilna pravica je bila na področju današnje Slovenije uvedena pomladnega leta 1848. Sprva so to dorekli štajerski deželni stanovi, ko so izglasovali, da bodo ženske volile prek posrednikov. A to je omogočilo volilno pravico le dodatnim dvanajstim odstotkom prebivalstva Štajerske. Nov premik k splošni volilni pravici se je zgodil marca 1849. Določeno je bilo, da imajo volilno pravico tudi mladoletnice prek skrbnika, poročene ženske prek moža ter vdove, ločenke ali neporočene ženske prek posrednika. Kljub tej določbi je nastal problem pri samem izvajanju te odredbe. Odločbe niso sprejeli volilni redi mest, glavna deželna mesta pa so celo sprejela posebne statute za urejanje volilne pravice. Z zlomom absolutistične monarhije leta 1861 pa sta bila uvedena davčni in izobrazbeni cenzus, ki nista bila vezana na starost ali spol posameznic. To v praksi sicer ženskam ni zagotavljalo volilne pravice, saj mnoge niso imele dostopa do izobrazbe ali lastnega imetja. 

Z vzponom liberalizma je bila pravica v posameznih deželah omejena na moške, le na Goriškem volilna pravica ni bila vezana na spol. Leta 1886 je bila na Kranjskem z novo odločbo volilna pravica vezana na plačevanje davkov. Podobna odredba je bila leto kasneje sprejeta tudi v Ljubljani. Kljub temu da so imele volilno pravico, pa niso imele vstopa na volišča. Vstop jim je bil dovoljen leta 1910, a so bile ženskam namenjena ločena volišča. Tako se je žensko volišče v Ljubljani na primer nahajalo v poslopju dekliškega liceja na Bleiweisovi cesti. 

Po prvi svetovni vojni so se liberalna, katoliška in socialdemokratska struja zavzemale za uveljavitev ženske volilne pravice, a so bile zahteve v času Kraljevine SHS zavrnjene. 15. maja 1920 je bila uvedena splošna volilna pravica na občinskih volitvah, na katerih so glasovale tako ženske kot moški, stari nad 21 let. Jugoslovanska demokratska stranka je prvič uzakonjeno volilno pravico preklicala. Splošno volilno pravico so ženske spet dobile šele v socializmu leta 1945. Po koncu druge svetovne vojne je bil zakonsko urejen položaj nezakonskih otrok in žensk kot državljank. Enake pravice so bile leta 1991 uzakonjene v 14. členu Ustave Republike Slovenije. 

Pridobitev volilne pravice tako ostaja eden ključnih bojev v feministični zgodovini in gotovo tudi eden največjih dosežkov gibanja za pravice žensk. Kljub temu da se bomo polnoletne Slovenke lahko v nedeljo odpravile na volišča, pa boj za pravice žensk še zdaleč ni končan. Nenazadnje je volilna pravica le pasivna državljanska pravica. Ponovno se pod vprašaj postavlja pravica žensk do lastnih teles in možnosti vstopa v različne sfere družbenega življenja, tudi politično.

8:00

Tožilstvo v Črni gori je vložilo obtožnico zoper nekdanjo predsednico črnogorskega vrhovnega sodišča Vesno Medenica. Obtoženo bremeni sum sodelovanja v kriminalni organizaciji, tihotapljenja, korupcije in zlorabe položaja. Obtožnico je tožilstvo vložilo tudi proti njenemu sinu Milošu Medenici, ki naj bi vodil kriminalno organizacijo, in še 14 osebam. Vesna Medenica je sicer delo na čelu črnogorskega vrhovnega sodišča opravljala 13 let, odstopila pa je konec leta 2020. Aretirana je bila aprila, ko je skušala zapustiti državo. Pretekli teden je črnogorsko ustavno sodišče zavrnilo pritožbo Medeničine odvetniške ekipe, tako da obtožena ostaja v preiskovalnem zaporu v Spužu. V primeru, da bo Medenica spoznana za krivo, ji grozi do pet let zaporne kazni. 

Zunanji ministri Evropske unije so dosegli dogovor o uvedbi sankcij proti Iranu zaradi smrti Mahse oziroma kurdsko Jine Amini in nasilnega odziva na proteste. Na seznam sankcioniranih je bilo dodanih enajst posameznikov in štiri pravne osebe. Evropska unija je tako zamrznitev premoženja v Uniji in prepoved potovanja v Unijo odredila iranski moralni policiji in njenima dvema ključnima pripadnikoma – Mohamedu Rostamiju in Hadžahmadu Mirzaeiju. Na seznamu sankcioniranih se je med drugim znašel tudi iranski minister za informacije in komunikacijske tehnologije Isa Zarepur, ki naj bi bil odgovoren za izključitev interneta v državi z namenom onemogočenja organiziranja protestov. 

9:00

Japonski premier Fumio Kišida je odredil preiskavo korejske sekte Družinska federacija za svetovni mir in združevanje, bolj znane kot Cerkev združevanja. To je storil zaradi javnega nezadovoljstva in povezav kulta z vladajočo Liberalno demokratsko stranko. Kišida je preiskavo v parlamentu napovedal v ponedeljek, z njo pa v veliki meri želi izboljšati javno podporo svojemu kabinetu. Preiskavo bo sicer izvajalo japonsko ministrstvo za izobraževanje, kulturo, šport, znanost in tehnologijo. Cerkev je pod ostrim nadzorom vse od julija, ko se je zgodil atentat na nekdanjega premierja Šinza Abeja. Dolgoletnega premierja je atentator ubil, ker je Abe podpiral cerkev. Cerkvi zdaj grozi izguba statusa verske korporacije, s čimer bi ji bile odvzete davčne ugodnosti, še vedno pa bi ji bilo dovoljeno delovanje v državi. 

Beloruske oblasti so potrdile, da je Rusija začela z nameščanjem svojih vojakov in vojaške opreme na beloruskem ozemlju. Po besedah beloruskega obrambnega ministrstva bo v državo prispelo devet tisoč vojakov, 170 tankov, dvesto oklepnih vozil in topništvo. Prihod ruskih sil na ozemlje Belorusije sta v dogovoru o oblikovanju skupne vojaške skupine napovedala predsednika Vladimir Putin in Aleksander Lukašenko. Obe državi sta sicer namestitev sil imenovali kot namestitev regionalne vojaške skupine, katere namen je obramba rusko-beloruske unije pred napadi Zahoda. Rusija naj bi prav tako dosegla zastavljeno število vpoklicanih vojakov in je zaenkrat končala z mobilizacijo rezervistov. 

Foto: Creative Commons, Wikipedia, https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Women_voter_outreach_1935_Englis...