Dolga pot do Demokratične republike Kongo

Dolga pot do Demokratične republike Kongo

Oddaja
3. 4. 2019 - 12.00

Tokrat svojo pozornost usmerjamo v Demokratično republiko Kongo. Na čast imenu države se je tam v zadnjem decembru zgodila prva demokratična - vsaj navidezna - menjava oblasti. Novi predsednik Felix Tshisekedi, ki je moral med častno zaprisego za kratek čas posedeti zaradi pretesnega neprebojnega jopiča, je v osrednjih svetovnih medijih, čeprav nekoliko skeptično, vseeno zažarel kot možno upanje, ki bo Demokratično republiko Kongo morda peljalo v boljšo prihodnost. A preden nadaljujemo s pregledom in analizo možnosti, ki jih ima v odnosu s prej vladajočim Josephom Kabilo na svoji funkciji predsednik Tshisekedi, bomo ustvarili krajši pregled zgodovine te srednjeafriške države vse od belgijskega prihoda dalje ter skušali predstaviti osrednje razmere, ki prevevajo državno ozemlje v približno sedemkratni velikosti Francije. Tako je, pogled na atlas lahko hitro zavede.

Pisalo se je avgusta 1877, ko je angleški raziskovalec Henry Morton Stanley začel svojo 999-dnevno ekspedicijo v takrat neznano območje današnje Demokratične republike Kongo. Če zanemarimo predhodno prisotnost Portugalcev na skrajnem zahodnem predelu države, lahko rečemo, da Kongo ne glede na svojo velikost v koncu 19. stoletja ostaja še zadnje večje afriško ozemlje, ki ni prešlo pod nadzor evropskega kolonialnega upravljanja. Razlog za tako pozno kolonizacijo pa je najverjetneje tičal prav v težki dostopnosti in neprehodnosti tamkajšnjih tropskih džungl.

Pričakovani neuspeh državnega udara v Gabonu
 / 7. 1. 2019

Za to neznano območje v osrčju afriškega kontinenta se je začel močno zanimati belgijski kralj Leopold II. Ta si je dolgo prizadeval prikopati do kakšne azijske kolonije. Predvsem po tem, ko je španska kraljica Izabela II. zavrnila njegovo zahtevo po odstopitvi Filipinov, je Leopold svoje interese z Daljnega vzhoda preusmeril na afriški kontinent. Leta 1876 je tako pod pretvezo človekoljubne organizacije, ki naj bi na črni kontinent prinašala civilizacijo in vero, ustanovil zasebno organizacijo Mednarodno afriško društvo. Leta 1878 se je v okviru organizacije Leopold obrnil na raziskovalca Stanleya in financiral njegovo naslednjo odpravo po porečju reke Kongo. Stanley je v okviru odprave odkril območje v 75-kratni velikosti Belgije in ga razglasil za Leopoldovo zasebno lastnino.

Če izpustimo prenekatere zaplete, ki so nastopili v postopku Leopoldovega lastninjenja tako velikega ozemlja, lahko povemo, da se vsi diplomatski zapleti dokončno razrešijo na berlinski konferenci leta 1884. Tako Leopold v naslednjem letu razglasi Svobodno državo Kongo - ozemlje, ki ga upravlja njegova zasebna vojska. O obdobju, ki sledi, ste gotovo že slišali, zato bomo v okviru oddaje izpustili podrobnejše opise pristopov, ki jih je Leopold ubral pri upravljanju svoje kolonije. Strnjeno, lahko zapišemo zgolj to, da ubijanja in pohabljanja, ki so ju Belgijci zaradi zviševanja produktivnosti - predvsem pri nabiranju kavčuka - izvajali nad lokalnim prebivalstvom, v neposrednem smislu, predstavljajo enega najkrvoločnejših kolonialnih upravljanj v zgodovini.

Dodamo pa lahko, da Leopold II. ni nikoli obiskal svoje kolonije. Za to je imel svoje odposlance, med katerimi je bil tudi raziskovalec Stanley in 16 tisoč plačanih vojakov. Leopoldova temeljna skrb je bila bolj ali manj vezana zgolj na čim večji doprinos kavčuka. Takrat nedavni Dunlopov izum gumijastih pnevmatik je namreč Kongo postavil na mesto glavnega svetovnega dobavitelja kavčuka.

Poročanja o krvoločni belgijskih prijemih so se kmalu začela širiti po svetovnem tisku. Pri tem lahko izpostavimo angleškega novinarja Edmunda Dena Morela, ki naj bi v prizadevanjih po prekinitvi belgijskega nasilja razposlal 7500 pisem in med drugim začel izdajati tudi svoj časopis Novice iz zahodne Afrike. Dodajmo, da je Morel leta 1904 v Liverpoolu ustanovil tudi prvo evropsko humanitarno organizacijo, ki se je osredotočala na kolonialna vprašanja. Mednarodni pritiski so še naprej stopnjevali in Leopold II. je tako leta 1908 Kongo po ceni 15 milijonov frankov prodal belgijski državi. Sprememba je sicer privedla do konca sekanja udov in podobnih radikalnih prijemov v sklopu vodenja kolonije, vendar pa je nadaljnje belgijsko upravljanje botrovalo ustvarjanju razmer, ki ob odhodu kolonizatorja niso dajale realnega upanja za uspeh osamosvojitve. O tem kmalu povemo kaj več, a pred tem namenimo še kakšno besedo več težavam, s katerimi se je v koloniji soočala bruseljska vlada, in temu, kako se v Kongo vpletejo še druge sile.

Osrednja težava belgijskega gospodarjenja s kolonijo se je skrivala predvsem v velikosti območja. Belgija enostavno ni bila zmožna kriti stroškov eksploatacije 75-krat večjega območja, ne glede na enormne zaloge pestrega nabora rudnin in ostalih naravnih virov. To šibkost so kaj kmalu izkoristili ameriški monopoli, ki so od leta 1944 dalje - ko ZDA dobijo pravico do odkupa treh četrtin uranove rude, izkopane v Kongu - le v nekaj letih pokupili 600 tisoč delnic različnih družb, s čimer so tako rekoč postali lastnik rudno najbogatejše province Katange. Belgijci so bili tako prisiljeni v to, da so vire dobička delili s tujimi monopoli in tako postopno izgubljali gospodarski nadzor v svoji koloniji.  

Poleg pehajočega gospodarskega nadzora so Belgijci izgubljali tudi politični nadzor v koloniji. Sredi 50. let se je začela množiti notranja politična opozicija, ki je v okviru skrivnih organizacij, kot so bile Kitivala, Abako in Kibangu, majala tla belgijske oblasti. Sledil je relativno klasičnen razplet evropske kolonialne jeseni v Afriki. Belgijski kralj Baldvin je leta 1958, nekaj mesecev po prvih lokalnih volitvah občinskih svetov, obiskal kolonijo in naznanil začetek nove dobe. Sledilo je enoletno vrtenje v krogu, ki je januarja 1959 z belgijsko prepovedjo zborovanja, na katerem naj bi delegati poročali o panafriški konferenci, preraslo v vrtinec.

Kongo je svojo neodvisnost sicer dosegel že leta 1959, vendar je še vedno ostajal močno oddaljen od lastne oblasti. Vodilna kongovska organizacija Abako je v teh težnjah aktivirala domačine, ki so v izbruhih opustošili več javnih zgradb in enajst misijonarskih postaj. Sledilo je leto tenzij, ki so v pozivu po osamosvojitvi med drugim privedle do novih izbruhov nasilja med prebivalstvom. Belgijska represija je naraščala, pri čemer lahko dodamo, da je bil po oktobrskih izbruhih v Stanleyvillu, kot se je za čas kolonializma imenovala Kinšasa, leta 1959 aretiran tudi vodja Kongovskega nacionalnega gibanja Patrice Lumumba.  

Po bruseljski konferenci in naraščajočih nemirih v koloniji so bile maja 1960 izvedene prve parlamentarne volitve v Kongu. Če preskočimo izrazit lokalizem in ostale težave volitev, je po teh na čelu vlade pristal Patrice Lumumba, predsedniška funkcija pa je pripadla Josephu Kasavubu.

Neodvisni Kongo se je tako znašel pred zelo nestabilno prihodnostjo. Belgijski odhod je v prvi vrsti privedel do velikega bega tujega kapitala. Sledil je tudi odhod velikega števila strokovnjakov, medtem ko Kongo ni imel lastnega izobraženega kadra. Belgijske oblasti, ki so v primerjavi z ostalimi evropskimi kolonijami v Afriki v osnovno šolstvo vlagale celo nekoliko več pozornosti, so ne glede na to načrtno zavirale višje izobraževanje. Poleg tega, da so Belgijci s svojim odhodom odnesli krepko večino kapitala, so novi oblasti poleg tega zadali še državni dolg. Absolutna nezmožnost upravljanja nove države pa je bila v veliki meri vezana na belgijski umik višjih uradnikov. To nam dobro predstavijo naslednje številke: v višjih uradniških službah je bilo 4600 Evropejcev in samo trije Kongovci, medtem ko je bilo med nižjimi uradniki 5100 Evropejcev in 635 lokalcev.  

Benin
Macron za vračanje afriških artefaktov v Afriko
 / 27. 11. 2018

Dodajmo pa seveda tudi to, da je bila v času osamosvojitve v provinci Katanga ustanovljena stranka Conakat. To je vodil sin bogatega podjetnika Moise Tshombe, ki si je v okviru stranke - z belgijsko pomočjo - prizadeval za osamosvojitev province.  Premier Lumumba se je tako poleg finančnih težav, pomanjkanjem uradnikov, nemočno vlado ter neposlušnostjo vojske in policije soočal še s problemom odcepitvenih teženj nekaterih provinc v državi. Kongo je v tem smislu vse bolj postajal prostor mednarodnih interesov in nasprotovanj ter kaj kmalu postal eno izmed novih prizorišč hladne vojne. Lumumba se je prav zaradi grožnje o odcepitvi Južnega Kasaia - potem ko so Združeni narodi zavrnili njegovo prošnjo - odločil, da za pomoč zaprosi Sovjetsko zvezo. Ruska intervencija pa je nemudoma prejela tudi ameriški odgovor. CIA je v tem kontekstu uveljavila oziroma podprla osebo, ki je nato dolgoročno zaznamovala prihodnost Konga. To je bil Mobutu Sese Seko, ki je z ameriško pomočjo izvedel vojaški udar in nato vpeljal 32 let trajajočo diktaturo. Patrice Lumumba pa je bil po 67 dneh vladavine v Katangi ujet in usmrčen s strani vojske Moise Tshombe. Ob tem se lahko spomnimo, da so po njegovi usmrtitvi leta 1961 potekali tudi protesti v Ljubljani.

Lumumba je od svoje smrti dalje, vsaj v mednarodnem prostoru, postal ikonična podoba afriške dekolonizacije. Kakšna je vloga Lumumbe v današnjem Kongu, pojasni naš sogovorec Kris Berwouts, samostojni raziskovalec in avtor knjig o zgodovini ter politiki Demokratične republike Kongo.

Izjava

Ostali smo v letu 1961 in pri prevzemu oblasti Mobuta Sese Seka. Ta je v Kongo, ki ga je preimenoval v  Zairo, vpeljal kar nekaj sprememb. Če izpustimo naraščanje notranje represije in krutih prijemov pri ukročevanju politične opozicije, lahko glede Mobutuve vladavine izpostavimo dve osrednji spremembi. Prva zadeva interes po zmanjšanju belgijskega vpliva v državi, kar se med drugim kaže v poskusu podržavljenja rudarske združbe UMHK, ki je bila večinska lastnica koncesij v Katangi. Druga sprememba pa je vezana na vse močnejši vpliv Združenih držav v Zairu. Te so dobile vlogo glavnega tujega vpliva na dogajanje v Kongu.

Tako se postopno znajdemo v 90. letih prejšnjega stoletja. Vsakdo je najverjetneje že slišal za genocid v Ruandi leta 1994, nekoliko manj znano pa je, da je ta zanetil tudi državljansko vojno v Demokratični republiki Kongo, takrat še vedno imenovani Zair, ko v Vzhodni Kongo pobegne okoli dva milijona Hutujev. Te so se namreč umikali pred Tutsiji, ki so jih nato napadali v gozdovih Vzhodnega Konga. Slednji so v šestih mesecih prepešačili 1600 kilometrov džungle in nasilno odstavili predsednika Mobutu. Ta naj bi v pozivu k obrambi svojim vojakom, ki takrat že nekaj časa niso prejeli plač, dejal: “Saj imate orožje, ne potrebujete plač!” Vojska je zbežala pred uporniki in Mobutu je po 32 letih končal svojo vladavino. Nasledil ga je Laurent Kabila, ki ga je leta 2001 umoril njegov telesni stražar, s čimer svoj prostor na predsedniški funkciji osvoji njegov sin Joseph Kabila, ki še vedno predstavlja osrednjo figuro politike Demokratične republike Kongo.

Podobno usodo kot Mobutu bi kmalu doživel tudi Joseph Kabila, pred čemer ga je rešila podpora Hutujev, predvsem pa vojaška intervencija Angole, Zimbabveja in Namibije. Nastala situacija v sredini 90. let tako ustvari osrednje okoliščine destabilizacije, ki prevevajo Kongo še dandanes. Vojske in milice so zasegle rudnike, s katerimi financirajo nadaljnje bojevanje, ki se konča - vendar ne popolnoma - šele leta 2003. Danes je tako na območju Demokratične republike Kongo v okviru največje aktualne mirovne misije Združenih narodov prisotnih okoli 18 tisoč članov enot modrih čelad.

O politični situaciji v Demokratični republiki Kongo
 / 26. 9. 2016

Decembra lani so v Demokratični republiki Kongo potekale dolgo pričakovane volitve. Predsedniške volitve naj bi bile na sporedu že leta 2016, vendar je Kabila iz strahu pred rastočo močjo politične opozicije te zadrževal še dobri dve leti. Kabilina napoved zadrževanja volitev je v Kongu nemudoma privedla do protestov v Kinšasi in dvanajstih drugih mestih, ki so bili tudi nemudoma zatrti. Napetost je v zadnjih treh letih naraščala in Kabila je na koncu pristal na izvedbo volitev, na katerih je zmagal Felix Tshisekedi. Ta v svojem prevzemu oblasti - vsaj v primerjavi s Kabilo - nakazuje bolj demokratično držo in ob širokem naboru napovedanih reform obljublja Kongo za vse državljane.

Predstaviti pa moramo še drug pogled na rezultat zadnjih volitev in aktualna razmerja moči v državi. Prva težava se pojavi že ob sami razglasitvi rezultatov, kjer se s strani osrednjega predstavnika opozicije Martina Fayula pojavijo obtožbe o prirejanju rezultatov. Sodeč po obtožbah, katerim je sledila tudi Fayulina neuspešna pritožba na ustavno sodišče, naj bi bivši predsednik Kabila v dogovoru z novoizvoljenim predsednikom Tshisekedijem priredil rezultate. S tem bi ugodil volji ljudstva, ki je več let v obliki protestov pozivalo k njegovemu odstopu, medtem ko bi še vedno obdržal glavnino politične, gospodarske in vojaške moči. Več pove Berwouts.

Izjava

Kot v pravkar slišani izjavi že nakaže Berwouts, je Kabila obdržal dominanco tako nad spodnjim kot zgornjim domom parlamenta. V prvem je koalicija okrog njegove stranke Fronta za Kongo prejela 70 odstotkov vseh sedežev, v zgornjem domu pa prav tako osvojila krepko večino.

Pred dvema tednoma smo lahko pričali Tshisekedijevi blokadi novoizvoljenih poslancev v parlament, kar je utemeljil z obtožbami, ki so nakazovale, da so člani deželnega zbora, ki so volili senatorje za glasovanje, prejemali podkupnine v višini več deset tisoč dolarjev. Tshisekedijevo blokado naj bi številni Kongovci videli kot njegov poskus osamosvojitve od Kabilinega vpliva, vendar je ta izpostavljeno blokado konec prejšnjega tedna tudi umaknil. To ni bil prvi umik, ki smo ga do sedaj lahko videli s strani novega predsednika. Zaenkrat lahko kot edino večjo potezo, ki izkazuje Tshisekedijevo neodvisnost napram Kabili v skladu s predvolitvenimi obljubami po t. i. demokratizaciji republike, izpostavimo izpustitev političnih zapornikov. Sredi marca je Tshisekedi v skladu s predvolilno obljubo izpustil približno 700 političnih zapornikov.

O pozabljenih kriznih žariščih iz poročila Norveškega sveta za begunce
 / 2. 6. 2017

Izjava

Krisa Berwoutsa smo med drugim povprašali o temeljnih razlikah političnega programa bivšega predsednika Kabile in Felixa Tshisekedija. Kot nam je pojasnil, gre pri tem predvsem za potrebo po spremembi in zmanjšanju korupcije v državi.

Izjava

Prevprašati pa moramo tudi suverenost trenutne oblasti, ki v prvi vrsti zadeva notranji nadzor. Sodeč po pregledu aktualnih poročil iz DR Konga lahko razberemo, da so se splošne varnostne razmere v mestih drastično izboljšale, medtem ko te še vedno ostajajo vprašljive na ruralnih območjih. To zadeva predvsem vzhod države, kjer je po nekaterih ocenah aktivnih med 70 in 100 oboroženih uporniških skupin. Kot med drugim izpostavlja Berwouts, je varnostno vprašanje še vedno pereča tema ne glede na občutno izboljšanje. Kot pove, ima država opravka tudi s šibko državno vojsko, ki je v veliki meri tako rekoč rezultat poskusa integracije oboroženih skupin po državljanski vojni.

Izjava

Za konec oddaje pa s sogovorcem posvečamo še nekaj besed ravni avtonomije, ki jo ima država z vidika tujih interesov. V zadnjem obdobju lahko opažamo rastoč vpliv kitajskih investicij v regiji. Ob tem lahko dodamo, da je Kitajska nedolgo po zadnjih predsedniških volitvah tudi izbrisala del državnega dolga.  Z vidika neposrednega tujega vpliva na notranje zadeve pa Berwouts izpostavlja, naj nas ne zavede zgolj vpliv Belgije, Združenih držav ali Francije, temveč da moramo fokus usmeriti predvsem na okoliške države.

Izjava

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.